GOSTUJOČE PERO: MARKO RUPAR: NE V TELEFONE, V NARAVO SE ZAZRITE!

 Ljudje smo postali obsedeni s fotografiranjem. Naša doživetja, navade, vtise beležimo na vsakem koraku. V začetku leta me je pretresla vest, da je zaradi sebka (po ang. selfie) v Mariboru na železniških tirih umrla najstnica. To pa ni edini primer iskanja čim bolj norega, zanimivega, nenavadnega položaja za fotografiranje, ki se je usodno končal. Delanje selfija naj bi bilo po poročanju medijev razlog tudi za nesrečni padec blogerke na Nanosu. Ekstremna primera, ki kažeta na to, da so ljudje na račun všečkov in komentarjev pripravljeni ogroziti svoja življenja. Zanimivo pri tem pa je, da so selfiji nekako postali grožnja tudi za naravo. 

 

Selfiji so postali grožnja tudi za čudovito naravo cerkniške občine? Foto Tine Šubic

  

Ja, prav ste prebrali. Včasih smo svoje najljubše kotičke v gozdu, travniku, gorah, polju ljubosumno skrivali. Vedeli smo, da si bomo tam lahko privezali dušo, se sprostili po napornem dnevu, si oddahnili, naš mir pa sta zmotila le nadležen komar ali sitna muha. Mimo obljudenih turističnih krajev je bila Slovenija prepredena z vrsto kotičkov, kjer je bila spokojnost zagotovljena. 

 

V času epidemije smo odkrivali in širokim množicam razkrivali najlepše kotičke narave. Foto NRP

 V času epidemije pa smo zaradi vseh omejitev, ki so nam preprečevale obisk priznanih izletniških točk, začeli odkrivati bližnje znamenitosti in brezpotja. Navdušenje nad razgledi, naravo, zanimivostmi so mnogi seveda radi delili s širnim svetom in spletni objavi s ponosom pripisali lokacijo. Njihovi FB prijatelji, prav tako željni spoznavanja naravnih danosti in z obilo časa zaradi ukrepov države, so jim namenili vrsto všečkov, komentarjev in tudi vprašanj, kako se pride do tja.

Domačina, ki je že desetletja hodil k svojemu najljubšemu potočku, breznu, drevesu, niso več motili samo žužki, ampak tudi vse več obiskovalcev. Mnogim izmed njih nikakor ni bil dovolj samo sprehod, ampak so se na kraj pripeljali z avtomobili, organizirali piknik, poslušali glasno glasbo. Fotografije, ki so jih uporabniki družbenih omrežjih tako vestno objavljali na svojih profilih, so pripeljale ljudi, ki v naravo niso prišli zaradi nje same, ampak iz dolgčasa in zaradi selfija – po možnosti še bolj norega od svojega FB prijatelja, ki je dal namig za izlet.

Župan Marko Rupar med skupno čistilno akcijo sodelavcev Občine in Notranjskega parka. Foto Ljubo Vukelič

Naval ljudi, ki jim primanjkuje odgovornega odnosa do okolja in jih je v izlete v naravo prisilila epidemija, ne pa ljubezen do nje, se na žalost pozna tudi v občini Cerknica. Prepovedana vožnja in nedovoljena parkiranja v naravnem okolju, številne odvržene smeti v obcestnih jarkih in poškodovane označevalne table so dokaz, da k nam prihajajo tudi ljudje z napačnimi nameni. Dobronamerno bi jim svetoval, da naj se namesto v telefone zazrejo v naravo, utišajo glasbo in prisluhnejo živalim, ne motijo posesti domačinov, domov, v nahrbtniku odnesejo vse smeti, nikjer ne pustijo svojega podpisa ter si za konec izberejo še svoj posebni kotiček, ki pa naj ne bo obelodanjen na spletu. 

 

Naval ljudi, ki jim primanjkuje odgovornega odnosa do okolja, je pripeljal tudi do prepovedane vožnja in nedovoljenih parkiranj v naravnem okolju. Foto NRP

 

 

Mislim, da sta si Občina Cerknica in Notranjski regijski park enotna, da je varovanje naravne in kulturne dediščine naša prioriteta, ne glede na povečan obisk v preteklem letu. Turistični razvoj, usmerjen v Notranjski regijski park kot butično destinacijo, ki daje prednost zavednemu, trajnostno naravnanemu in osveščenemu gostu pred množičnim turizmom, pa moramo po mojem mnenju peljati vzporedno z razvojem infrastrukture in lokalne ponudbe. 

 

 

Marko Rupar je že tretji mandat župan občine Cerknica. Kot rad poudari, ima z vodenjem te občine izjemno odgovornost, saj mu je zaupano usmerjanje razvoja enega najdragocenejših naravnih biserov slovenske zemlje. Je zagovornik napredka, hkrati pa ne želi preslišati šepeta narave, ki kliče po sozvočju s človekom.