GOSTUJOČE PERO: MIHA URH: Ščuka je riba, Tinca - tinca je pa šlajn

 Razmišljam, kaj napisati. Poleg veliko dobrih stvari se mi porajajo tudi stvari (misli), ki jih v zadnjih 10-ih, 15-ih, 20-ih letih spremljam na Cerkniškem jezeru. Če se vrnem za 30 do 40 let nazaj (več se ne morem) in pogledam, kako smo se kot otroci s kolesom vozili med počitnicami do jezerskega mostu do »urce«, se trikrat vrgli na glavo in prestrašeni pogledovali, če se je komu slučajno kakšen blatnik navil okrog noge. Ta prestrašenost, to vidim zdaj, je bila le prestrašenost zaradi varnostnih napotkov staršev, ki so se zbali za našo varnost. Kljub temu smo uživali v brezbrižnem kopanju v jezeru.

Že takrat smo mulčki hodili po potoku Cerkniščica in po jezeru »raubšicat«. Seveda smo se pred cerkniškimi ribiči, ki najdlje od vseh organizacij in društev v občini skrbijo za jezero in potok,  kar se da hitro poskrili po grmovjih. Spomnim se, kako sem z očetom hodil v stari Ribiški kot, kjer se je balinalo, plesalo, no in tudi kaj dobrega popilo in pojedlo (vsaj starši). Velikokrat sem z očetom vozil vodo z gasilsko cisterno v štirno v Ribiški kot, saj takrat tam ni bilo vodovoda niti elektrike. Ljudje pa so bili  bolj družabni, bolj preprosti in predvsem, med seboj so se razumeli veliko bolje kot sedaj. Največji izziv je bil, ko te je prijelo nekam na veliko potrebo. Spomnim se malega »sekreta na štrbunk« na koncu »balin placa«. Uf, čimprej noter, še prej pa ven, ker kadar se je balinalo se je balinalo, pa tudi tolklo kugle, občasno je katera končala tudi v leseni deski »sekreta«.

V Ribiškem kotu je bilo po navadi veliko ribičev in včasih sem se kar malo potuhnil, da me ne bi kdo opazil, pa zatožil fotru, kaj počnemo, ko imam tisto uro ali dve prosto na dan. V Ribiškem kotu so ribiči naredili plane, kaj in kako naprej. Vsi ti plani pa so bili povezani z ribami in s tem, kako v prihodnosti poskrbeti za ribji stalež, da bi bil iz leta v leto boljši, večji.

Na nekdanjem balinišču v Ribiškem kotu so ribiči včasih delali plane, kaj in kako naprej. Foto: arhiv RD Cerknica

  

Zdaj kot član Ribiške družine Cerknica razmišljam, kaj vse se je spremenilo skozi vsa ta leta …  Ali so ribiči kadarkoli in komurkoli želeli kaj slabega, razen dobrobit? Lahko je res, da so v dobri veri, da bi izboljšali stanje na jezeru, včasih naredili tudi kakšno neumnost … ampak ne namenoma. Tako so ribiči, organizirani v Ribiško družino Cerknica, skrbeli in še vedno skrbijo za jezero in ostale vodotoke. Ob tem pa se mi pojavi vprašanje: »Ali s tem, ko zasujemo kakšen požiralnik s petimi ali desetimi kubiki ilovice, res naredimo toliko nepopravljive škode naravi?«

Z ustanovitvijo Notranjskega regijskega parka je najbrž Občina Cerknica pridobila veliko, česar pa žal ne moremo reči za cerkniške ribiče. Tu ribiči vidimo dodatnega nadzornika, ki bo gledal ribičem pod prste, pa naj bo to zasutje požiralnika ali kak drug poseg, ob tem pa birokratiziral vsako malenkost. Aktivnosti, s katerimi se ukvarja Notranjski regijski park odobravam in vem, da se trudijo, da bi izboljšali stanje na jezeru. Občasno pa se mi zdi, da včasih živijo v nekem svojem svetu, ki se razlikuje od mojih pogledov in pogledov cerkniških ribičev.  Močno si želim, da bi v prihodnosti tudi odgovorni spregledali, kot je spregledala Esmeralda, da ni vse tako črno in enoznačno, kot trdi ena stran, in da je ob tem včasih potrebno poslušati tudi širšo javnost, posebej domačine.

 

Davnega leta 1956 so cerkniški ribiči s skupnimi močmi zgradil pregrado v Rešetu in s tem omogočili, da je v delu jezera, tudi ko povsem presahne, ves čas voda, kamor lahko rešuje na suhem nasedle ribe. Foto: arhiv RD Cerknica

Potrebno se je zavedati, da brez cerkniških ribičev tudi rib ne bi bilo več v našem jezeru. Davnega leta 1956 so s skupnimi močmi zgradil pregrado v Rešetu, ker so očitno že takrat vedeli, da se narava spreminja. In glej ga zlomka, res se! Potem se razmišljanje spremeni in nekateri bi radi stvari naredili kot je bilo prej, na primer spravili strugo v prvotno stanje, ker pač mislijo, da bi bilo to fajn. Na podlagi česa, čigavega mnenja?  Ampak menim, da ne gre to čisto tako zlahka. Narave in vremenske spremenljivost se ne da ukrotiti. Potrebno je le dihati z njo in se sprijazniti s tem, kar imamo. S ponovnimi velikimi posegi na jezeru v stanje, kakršno je bilo do sedaj, lahko na primer pride do tega, da bo del Cerkniškega polja postalo bolj mokrišče, kot pa samo jezero. Ribe pa žal ne živijo na mokrišču. Ribe živijo v vodi.

 

Zadnji litri vode odtekajo v požiralnik. Foto: arhiv RD Cerknica

Upam, da bodo pristojni razumeli bistvo pomena besede jezero. Zadnji dve leti so nihanja vode absurdna, saj jezero v februarju presahne, s tem pa propade celoten zarod ščuke. Leta 2019 in 2020 je bila drst ščuke minimalna, lahko trdim nična. Letos pa se je po dveh jalovih letih vsaj nekaj malih ščukic prikazalo na plano.

S posegi v jezero se je na primer novo območje meandrov v zgornjem delu jezera povečalo z vodno površino za več kot 5 ha. Ob stalnem dotoku vode bi bilo to idealno, vendar stalnega dotoka ni in ga bo vedno manj. V stoječi vodi, na veliki površini, temperatura vode in izparevanje vode eksponentno naraščata. Včasih se mi poraja vprašanje, ali se morda z renaturacijami dela ponovno napake? Vračanje jezera v stanje, kot je bilo pred 100 leti, pri povprečni višji temperaturi zraka 2 - 3 stopinje Celzija in pri skoncentriranih padavinah na določeno obdobje se bojim, da bo jezero čez 50 let bolj hudournik. Voda hitro pride in hitro gre, zato bi bilo potrebno v prihodnosti še bolj premišljeno posegati v jezero, ob upoštevanju ključnih deležnikov na tem območju.

Spominjam se besed našega člana 15 let nazaj, ko je na nekem dogodku postavil sarkastično vprašanje:˝ Kam voda teče?!«.  In res, imel je prav. Naj bi…??? Kaj je s tem mislil?

Po reševanju rib v Rešetu. Foto: osebni arhiv Miha Urha

Veliko besed naših borcev in junakov jezera slišim, kaj vse bi bilo potrebno še izboljšati, kaj bi se dalo narediti. Žal je čutiti, da so trenutno vse moči  na Cerkniškem jezeru in okolici uprte v skrb za ptice, za ribe pa še čakamo boljše čase. V predelu jezera, ki se mu reče Zadnji kraj, imajo čaplje svoj »becirk« ali pa kar raj na zemlji. Kot opazujemo in uradno beležimo, jih je zadnja leta od 130 do 160 na tem delu. Tu se jim pridružijo tudi kormorani, ki pokrivajo celotno območje nad jezerom ter območje od Ribnice pa vse do Planinskega polja. Nekateri bi rekli, da je lepo, da se ptice tako dobro počutijo in razmnožujejo. A če nam stari ribiči znajo povedati, da so bile pred sedemdesetimi leti le tri čaplje na jezeru, potem tukaj za nekoga nekaj ni v redu. In tako pričnejo ptice motiti seveda najbolj ribiče, kar pa je za ribiče normalno, saj ogrožajo življenje rib, za katere skrbimo. No, tudi ptice so kot ljudje, vedno stremijo k boljšim življenjskim pogojem, česar jim ne zamerim - tudi jaz bi. Za vse je prostor v tej naši »luknji«, le še malo prostora za zdravo kmečko pamet je potrebno narediti.

Vsi vemo, kaj pomeni rek, da brez vode ni življenja.

Oče in sin. Foto: osebni arhiv Mihe Urha

Me pa zelo veseli, ko vidim, koliko mladih in otrok zanima ribolov, ob tem pa tudi skrb za ribji živelj. Kar nekaj mladincev vztrajno sodeluje in pomaga pri reševanju rib ob usihanju jezera in lepo jih je videti, s kakšnim veseljem ob presihu pobirajo/rešujejo ribe in rake.

Pravo delo ribičev se začne, ko začne jezero presihati.  Aktivirajo se reševalne ekipe, ki so razporejene po požiralniki in različnih predelih jezera. Vsaka ekipa ima svojega vodjo in pomočnika vodje. Vodja in pomočnik imata nalogo, da predhodno nadzirata stanje vode v požiralnikih in potem organizirata reševalno akcijo. Za naše reševalce v času presihanja niso pomembni ne ura, ne dan, še najmanj pa vreme … Reševanje poteka tako pod ledom, pri – 15 stopinjah Celzija in v največji vročini, tja do 38 stopinj Celzija. Ko se voda počasi umakne v požiralnike, se naši ribiči zakadijo v blato in za mreže, s katerimi si pomagajo pri reševanju. Tam, v blatu, med tisočerimi ribami, so vsi enaki med seboj: od doktorjev, magistrov, inženirjev ali upokojencev, delavcev, šolarjev, vnučkov, vsi dihajo drug z drugim. Naši fantje, včasih se najde tudi kakšno dekle, pri reševanju poznajo samo razliko med vrsto in velikostjo ribe. Kljub temu, da včasih kdo od njih naredi napako, se znajo potem na ta račun še vedno pošaliti.

Dedek in vnuk. Foto: arhiv RD Cerknica

Torej, brez vode ni jezera, smo rekli. Ribiči smo v zadnjih dvajsetih letih na različne inštitucije poslali več kot 100 dopisov glede zagotavljanja biološkega vodnega minimuma (minimalnega pretoka oziroma ekološko sprejemljivega pretoka vode). Večinoma kot »nepomembno društvo« smo naleteli na gluha ušesa.

Zdi se mi, da včasih strokovne službe odgovarjajo na naše dopise, kot da jim nekdo polaga že v naprej dogovorjene besede na papir. Za vsak požiralnik, ki se odpre v strugi Stržena potrebuješ mnenje k posegu, vendar v večini primerov dobimo negativen odgovor. Pa se vprašam, kako naj zagotovimo ribam prostor za življenje, če še tistih 10 litrov vode izgine 100 metrov višje, ker mi ne smemo zamašiti luknje v strugi? In s skrbjo za jezero je povezana tudi odgovornost. Ne predstavljam si, kam bi z vsemi temi ribami, če bi se v ribniku Rešeto odprl požiralnik. Kdo bi prevzel odgovornost? Nihče drug kot ribiška družina. Ribiška družina Cerknica kot upravljavec letno plača državi 2.500 eur koncesije.  Torej plačamo »vstopnico«, da ribe sploh lahko rešujemo. In kdo je tu nor?  Naši junaki so nori, ker skrbijo, da sprehajalcem in obiskovalcem ob jezeru ne smrdi po trohnečih ribah. Ne, nori so zato, ker skrbijo da bodo tudi naši otroci, vnuki in pravnuki lahko v jezeru še videli domorodno ščuko in šlajna.

Reševanje rib na Rešetu, april 2020. Foto Ljubo Vukelič

In tako naprej, iz dneva v dan, iz leta v leto. Ne razmišljam pa samo o jezeru … Poleg življenja v jezeru imamo tudi življenje v potoku in skrb za ohranitev avtohtone potočne postrvi. In spet smo pri težavah z vodo. Kolikokrat je v zadnjih 10 letih presahnila struga potoka Cerkniščica. Ja, narava zopet dela po svoje. Vemo, da potok Cerkniščica z odvzemom vode v zajetju Črne mlake oskrbuje 90% prebivalcev občine Cerknica, vse od Gorenjega Jezera pa do Ivanjega sela. Kaj bo s Cerkniščico čez 30 let? Vsako intenzivno deževje naredi potok hudournik, vsa voda prihrumi v Cerknico in v jezero, zelo malo je pronica v tla. Klimatologi opozarjajo, da se podnebne spremembe dogajajo in poznajo tudi pri nas, ne le po svetu. Potrebno bo krepko razmisliti, kaj bo z vodo pri nas. Nekaj rešitev se mi že poraja, že nekaj časa. Ampak to naj mogoče ostane za drugič, ko se bom, če bo priložnost, razpisal tudi o drugih, enako pomembnih revirjih in vodotoki naše občine.

Za konec pa še misel, ki sem jo nedavno slišal in mi ne gre iz glave: »Živali lahko slišimo, pa naj si bo katerakoli, živali lahko odkorakajo, odletijo, odskakljajo v drugo življenjsko okolje, ampak ribe, ribe pa so neme, jih ne slišimo, pa tudi odleteti ne morejo nikamor«. Tudi zanje se piše usoda na Cerkniškem jezeru. Poizkusimo jim olajšati /podaljšati usodni zadnji dih s škrgami, cerkniški junaki požiralnikov!

 Miha Urh je že 18. leto član Upravnega odbora  Ribiške družine Cerknica in 4. mandat predsednik te ribiške družine. Je rekreativni potapljač in eden od najbolj gorečih zagovornikov za obstoj ribje populacije in vodnega minimuma na zahodnem delu Cerkniškega jezera.