HIŠNO PERO: JOŠT STERGARŠEK: Srečanja z bitji, ki jim to območje predstavlja dom, so vedno nepozabna

Obnove največjih okljukov Stržena v osrčju presihajočega Cerkniškega jezera smo se lotili z namenom podaljšati oziroma povečati vodotok in s tem življenjski prostor vodnim in obrežnim organizmom. Zavedali smo se, da bodo gradbena dela vplivala na dosedanji ekosistem, ki se je v desetletjih ustvaril v izravnanem kanalu, s katerim so v preteklosti Stržen na tem delu skrajšali za več kot tri kilometre in pol, vendar smo zazrti v prihodnost verjeli, da bo na koncu korist za naravo večja kot začasna škoda, povzročena z gradbenimi deli. In že lahko rečemo, da se nismo zmotili. 

Del Stržena, v katerega se že desetletja ni posegalo, z bogatim vodnim in obrežnim rastjem je dom neskončni množici vodnih nevretenčarjev, ki sodelujejo v čiščenju vode in predstavljajo hrano večjim organizmom, kot so dvoživke, ribe in ptiči. V obnovo Strženovih okljukov smo šli s ciljem, da ta življenjski prostor povečamo in omogočimo življenje večjemu številu vodnih organizmov.

 

Osrednji del Cerkniškega jezera je košček prave divjine sredi gosto naseljene Evrope in srečanja z bitji, ki jim to območje predstavlja dom, so vedno nepozabna. Sam vsakodnevno obiskujem ta odmaknjeni delček Cerkniškega jezera in spremljam situacijo v naravi - kako se po omenjenem posegu obnavlja tamkajšnje rastje. Popisi in natančna analiza terenskih podatkov nam bodo omogočili ovrednotenje učinkov obnove struge, pa tudi vplivedelovanja gradbenih strojev. Ker prisotnost človeka na tem območju pomeni motnjo zlasti za ptice ptic, ki tam gnezdijo, smo tudi naše obiske omejili na minimum in jih izvajamo v času, ko je gnezditev zaključena. To v praksi pomeni, da pred julijem na območje renaturacije ne hodimo.

Pogled na del reaktiviranih okljukov Stržena razkrije obsežen poseg težke gradbene mehanizacije, ki so omogočili izkop nekdanje struge v kratkem času, ki je na presihajočem Cerkniškem jezeru za tak poseg na voljo. Opustošenje, ki so ga za seboj pustili stroji, pa je le navidezno: novo nastali prostor so že obrasle rastline. Že čez eno leto bo slika povsem drugačna … na gola tla ob Strženu nas bodo spomnile le fotografije.

V najbolj vročih in suhih poletnih mesecih, juliju in avgustu, pa se tudi najlažje zavemo, kako ekstremen habitat je presihajoče jezero. Območje, ki je bilo še pred nekaj tedni zalito, in kjer so v plitvi vodi sem in tja švigale ribe, po vodni gladini pa čofotale vodne ptice, je danes povsem suho. Na prisotnost vode spomni le kak oklep raka jelševca, ki se mu ni uspelo pravočasno umakniti pred sušo, ali ostanek rdečeperke, ki se je znašla na jedilniku vidre ali čaplje.

Presihajoče jezero je ekstremen življenjski prostor, na katerega so tu živeči vodni organizmi prilagojeni. Kljub temu pa vsi osebki zaradi tega ali onega razloga ne preživijo in se največkrat znajdejo na jedilniku kopenskih živali, npr. ptic. To pa je sestavni del naravnega izbora oz. selekcije, ki je gonilna sila evolucije.

Čeprav pogled na posušeno ribo, uplenjene ptice ali na soncu zbledelega raka res ni prijeten, pa je v naravi tak prizor nekaj povsem vsakdanjega. Življenje in smrt sta ključna dela naravnih procesov in smrt enega bitja lahko pomeni preživetje drugega. V naravi živa bitja sama vzdržujejo ravnovesje v ekosistemu. Da bi plenilec iztrebil svoj plen, je praktično nemogoče. Drugače je s človekom in našimi dejavnostmi, s katerimi povzročamo novo množično izumiranje vrst. 

 

Glavni krivci za izumiranje vrst v današnjem času, ki je primerljivo z izumiranjem vrst v času izumiranja dinozavrov, so uničevanje življenjskih prostorov, onesnaženje in zastrupljanje okolja, prelov in vnos invazivnih tujerodnih vrst. To so vzroki, ki jih mora človeška družba nemudoma odpraviti, če želimo svojim otrokom omogočiti življenje na planetu, kot ga poznamo zdaj. 

 

Plitvo Cerkniško jezero je izjemno produktiven sistem, saj svetloba doseže jezersko dno, kar omogoča nemoteno rast rastlin, ki proizvajajo hrano zase in ostale organizme na zemeljskem površju. Množice mladih rdečeperk in krapov so k novo izkopani strugi Stržena privabile ribojede ptiče. Ti, kot siva čaplja na fotografiji, pa dišijo lisici ali šakalu, ki tu in tam lahko izkoristijo trenutek neprevidnosti pernatega ribiča.

 

Problema invazivk, kot invazivnim tujerodnim vrstam radi rečemo, in njihove potencialne grožnje habitatom in populacijam domorodnih organizmov se zavedamo tudi v Notranjskem parku, zato smo dali velik poudarek zmanjšanju možnosti vnosa invazivnih rastlin na območje renaturacije z gradbeno mehanizacijo. Nezaseden prostor, ki nastane ob premikanju in delu strojev je namreč idealna priložnost, da se invazivne rastline tam uveljavijo. Spremljanje obnove rastja na območju delovanja strojev je pokazalo minimalno grožnjo s strani invazivk, poleg tega pa monitoring rastja omogoča hitro ukrepanje, ki je pravzaprav edini učinkovit način odstranjevanja invazivk z območij, kjer se pojavijo.

 

Nezaseden prostor so na naše veliko veseljo zelo hitro in uspešno zasedle domorodne vrste rastlin in tujerodnim pravzaprav niti niso pustile nobene možnosti. Redke in majhne, do nekaj deset kvadratnih metrov velike zaplate golih tal pa so postala nov močvirski habitat, kjer belouška lovi zelene žabe, pobrežniki pa stikajo za polži in drugimi nevretenčarji. So prave oaze v malem, ki pa so prehodne narave, in se bodo v prihajajočih letih zarasle in tako zlile z okolico.

Domorodne vrste rastline izjemno hitro zasedejo novo nastal prostor, zato je bilo delovanje težke gradbene mehanizacije že po enem letu težko opaziti. Le majhne površine na delih, kjer je bila ruša najbolj poškodovana še niso v večini porasle z višjimi rastlinami. Taka miniaturna močvirja so prerasle  alge parožnice, na višku poletja pa so ta vodna telesa gostila različne živali, od polžev in drugih nevretenčarjev, do žab, kač in ptic.

 

 

 

Jošt Stergaršek že več kot desetletje dela kot biolog Notranjskega parka. Svoje delo opravlja strastno, s srcem, in tudi v prostem času najraje raziskuje naravo, predvsem rastlinstvo, ki ga na območju parka pozna do zadnje bilke. Je tudi navdušen ribič, sanjač, odličen fotograf, ki prispeva marsikatero fotografijo, objavljeno na spletnih kanalih parka.