GOSTUJOČE PERO: JURIJ KUNAVER: O očetovem ljubljenem jezeru

Priložnost, ki jo imam s tem zapisom, izkoriščam za spominjanje na mojega očeta, ki je bil brez kančka dvoma v prvih vrstah, če ne kar na čelu branilcev nepotvorjene narave Cerkniškega jezera. Zato je še kako prav, da obudim nekaj dogodkov v povezavi z njim v času, ko mineva že več kot 130 let od njegovega rojstva. Mimogrede, spominska razstava v rakovski podružnici cerkniške knjižnice, ki smo jo organizirali decembra odprli decembra 2019, ima isti namen, in ugotavljam, da je zanjo to res pravi kraj. 

Jurij Kunaver z očetom v Bohinju.

Zabetonirana Mala Karlovica ali betonski čep. Sramoten žig, kot je ta poseg označil Pavel Kunaver, ki sedi ob jami. Foto S. Peterlin

Pavel Kunaver med mladimi izletniki v Rakovem Škocjanu.

 

Mojega očeta, velikega ljubitelja vsega lepega in zanimivega v cerkniški dolini, s posebnim poudarkom na Cerkniškem jezeru, tudi cerkniških ljudi, so se na RTV spomnili ustvarjalci nekoč priljubljene oddaje Pod lipo, ki so jo posneli kar na prostem, 10. maja 1987. Takrat je oče o svojem »ljubljenem jezeru« najbrž spregovoril zadnjič, kajti imel je 98 let in je umrl leto dni kasneje. Videokaseto s posnetkom te oddaje sem dobil iz RTV-ja kmalu po predvajanju, saj presnemavanje takrat še ni bilo enostavno. Pri nastajanju oddaje sem sodeloval le posredno, ker sem očeta pripeljal na prizorišče snemanja in ga tam fotografiral. Osrednji prireditveni prostor je bil v bližini ponikve Rešeta, ki pa se je ni videlo, le od vetra in valov vznemirjeno jezersko gladino, po kateri so takrat švigali surfi. 

 

Ogorčeni Pavel Kunaver v družbi s predstavnikoma cerkniške občine (levo in desno) ter dr. Francetom Habetom in Rokom Golobom pred zazidano Veliko Karlovico, 1969. Foto Stane Peterlin

 

Snemanje te edinstvene oddaje, katere vodja je bil pokojni novinar Janez Pirš, je bil zahteven logistični zalogaj. Usklajevati je bilo treba dogajanje in snemanje na več med seboj oddaljenih krajih. Posebej je bilo uprizorjeno »srečanje Martina Krpana s cesarjem«. Osrednje prizorišče je bilo na obrežju Cerkniškega jezera, kjer so na hlodih sedeli sogovorniki Janeza Pirša, tudi moj oče. V presledkih med razgovori, ki jih je imel, so peli različni pevski zbori iz Cerkniške in Loške doline ter iz Blok, in cerkniška godba. Na Slivnici je »mimoidoče« polharje in Obloškega Tončka - Franca Škrabca, ki se ga z veseljem spominjam tudi pisec teh vrstic, intervjuval sam Marjan Kralj. Njegov brat, dramski igralec Boris Kralj pa je v oddaji nastopal kot bralec odlomkov različnih besedil. Na Slivnici so posneli tudi ples čarovnic okoli ognja.

Pavel Kunaver s svojimi varovanci (taborniki ali pa dijaki, med 1960-1965) pri Veliki Karlovici

Pavel Kunaver s svojimi učenci pri Mali Karlovici v 60. letih prejšnjega stoletja.

 

Mojega očeta je Janez Pirš v oddaji nagovoril trikrat. Prvič ga je vprašal: »Profesor Pavel Kunaver, po kolikem času ste sedaj spet na jezeru?« Oče mu je odgovoril: »To pa je že par let od tega. Odkar postajam star, me noge ne nosijo več. Po jezeru pa še stalno hrepenim, ker sem ob njem ali na njem doživel vse lepo, enkrat pa tudi krvavi pot potil, ker sem imel na čolnu celo trumo otrok, nas pa je zajela huda burja in velik vihar, da smo se že pripravljali, da nas bo vse potopilo. A smo imeli srečo zaradi dobrega čolnarja, ki je čoln zapeljal v varno zavetje nasipa, ki veže Otok s Cerknico, in smo bili rešeni«. Pirš: »Ali je res možno, da so tako močne burje?« Kunaver: »Neverjetno, neverjetno, kadar pride prava burja od vzhoda lahko povzroči zalivanje čolna.« Pirš: »Pravijo, da je jezero vsakič drugačno, da ima vsakič drugo podobo?« Kunaver: »Jezero sem obiskal v vsakem letnem času večkrat. Večinoma s skupino dijakov smo tukaj vse obredli, od Velike Karlovice do Zadnjega kraja in Križne jame. To je bilo naše stalno potovanje.« 

Cestni nasip do Goričice pozimi nekoč. Foto Pavel Kunaver

 

Takole je Tabor, stari del središča Cerknica izgledal 40. leti. Foto: Jurij Kunaver

Potem je Janez Pirš dal besedo županu Tonetu Urbasu in dr. Petru Habiču, ki sta dejala, da je končno zmagala pamet, da jezero ostane tako, kot ga je ustvarila narava. Habič je opisal pojav tektonske prelomnice, ob kateri se zemlja pod Cerkniškim jezerom še zmeraj premika in to kakšne 4 milimetre v desetih letih. Ker so hoteli dno jezera zabetonirati, je Habič menil, da bi  betonsko dno nekaj časa držalo vodo, po nekaj letih pa bi popokalo. 

Risba Pavla Kunaverja, ki kaže, kako visoka jezerska voda kot reka izginja v jamo Veliko Karlovico

 

»Profesor, vsakič ko pridete semkaj, je jezero drugačno,« je Pirš nadaljeval s spraševanjem mojega očeta. »Kakšnega vidite danes?« »Danes je srednje veliko, je pa že precej upadlo, a v veliki vodi seže do vasi, do prvih hiš.« »Kako ga občutite danes?«. »Ja strašno mi je všeč, samo še bolj bi ga bilo treba osamiti (zavarovati), tako da bi ljudstvo lahko prihajalo, druge stvari pa bi se dogajale vsaj sto metrov od brega.« »Ko ste danes prihajali na oddajo ste rekli, ja koliko avtomobilov je tukaj!« »Ja čudovito, nekoč smo bili popolnoma sami s par ljudmi, no tisto, kako bi rekel, naše priporočanje in hvala o jezeru se je počasi vendarle tako razširilo, da je danes velika množica ljudi iz mesta tukaj in uživa, eni jezero, včasih se drsajo po njem, drugič uživajo sonce, nekateri pa seveda iščejo drugačne zabave, tam nekje pri polni mizi. Vendarle večina, lahko rečem, danes uživajo resnično neznansko lepoto jezera, ki se neprestano spreminja. Lahko je nekoliko dni še suho, po hudem deževju pa do polne mere naraste. Sam sem ga videl, kako je v tistem času, ko sem bil na Otoku in šel do Cerknice, naraslo za pet centimetrov. Bilo je to sicer po hudem deževju, a vendarle je bilo tako.«

Zimski motiv Cerkniškega jezera. Foto: Pavel Kunaver

Tretjič se je Janez Pirš obrnil na očeta rekoč: »Pred leti ste dejali 'Roke proč od Cerkniškega jezera, čarovniški vajenci!' Se spominjate te misli?« »Seveda. Danes drži čisto kratek stavek: dajte, vrnite jezeru, kar je njegovo! Danes pa jezero ni več sámo, ampak ima celo betonski zid pred Veliko Karlovico, ki ovira najlepši in najmogočnejši prizor, kar ga je mogoče na jezeru najti, ko se ob veliki vodi vidi célo reko teči v goro, in ne iz gore, kot smo navajeni na Gorenjskem ali drugod. To je tam, medtem ko je tukaj ob polnem jezeru res grozno videti izginjanje reke skozi dvanajst metrov širok jamski obok v črno temo.« 

Članek v Delu iz leta 1969. Pavel Kunaver je zagotovo eden od najbolj zaslužnih za to, da Cerkniškega jezera niso stalno ojezerili in iz njega napravili akulumacijskega jezera.

 

Oddajo je zaključila  pesem  Jožeta Udoviča 'Vonj pokošene trave' v interpretaciji Borisa Kralja. Kaj naj rečem na zaključku? Morda le to, da zgornjemu nimam kaj dodati!

Pavel Kunaver. Zadnjič v življenju na Cerkniškem jezeru, pri starosti 98 let. Jesen 1987. Foto: Jurij Kunaver

 

Prof. dr. Jurij Kunaver je

univerzitetni profesor v pokoju, doktor geomorfoloških znanosti, navdušen jamar in planinec, tudi član 4. jugoslovanske himalajske alpinistične odprave na Makalu leta 1972, avtor številnih učbenikov geografije ter strokovnih in poljudnoznanstvenih del. Je eden največjih svetovnih poznavalcev visokogorskega krasa. Vrsto let je predaval na ljubljanski Pedagoški fakulteti, nato pa na Filozofski fakulteti kot redni profesor za geomorfologijo in didaktiko ter kot nosilec usmeritve Geografija krasa. Raziskoval je predvsem dogajanje v Julijcih in Zgornjem Posočju od zadnje ledene dobe dalje. Svojega očeta je velikokrat spremljal na njegovih izletih v naravo, ki so bili pogosto namenjeni k Cerkniškemu jezeru in v Rakov Škocjan. O svoijem očetu je leta 2018 pri založbi Mladinska knjiga izdal knjigo o svojem očetu, ki jo je naslovil z očetovim taborniškim imenom, "Sivi volk".