Nikoli v življenju si nisem mislila, da bom živela
neposredno ob Cerkniškem jezeru. Že res, sem domačinka, ampak v mladih letih te
pogosto odnese drugam, in mene tudi za nekaj časa je, vendar sem se po spletu
naključij vrnila nazaj na rodno grudo in v rodno vasico, ki leži tik pred
izviri Cerkniškega jezera.
|
Pogled na zgornji del Cerkniškega jezera s Slivnico, 2015,
osebni arhiv |
Še zdaj se spomnim pripovedi mojega pokojnega očeta, ki je
živel z jezerom vse do svoje prezgodnje smrti. Kolikokrat sva šla v našo
»Ogrado« ali pa kakšen drug laz, kjer mi je velikokrat govoril o naših
prednikih, o vaških prigodah, o novih luknjah, ki so jih našli v jezeru ali pa
o vojaškem letalu, ki je med drugo svetovno vojno strmoglavilo v Črnih mlakah
in so ga domačini privlekli domov in ga razstavili na našem dvorišču ter vse
dele porabili za krpanje lukenj, pokrivanje streh ali pa naredili kakšen
pripomoček za delo na kmetiji. Velikokrat sva tudi šla okrog Cemuna (zdaj Pot izvirov), ko je bila pot še čisto zaraščena in so samo domačini vedeli,
kje so izviri Kamnavir, Vidrna pa Cemun, kje so Petresa in kje in kaj so Potonove hiške.
|
Kotnik Janko v Vidrni na Poti po Jankovih stopinjah, 2011,
osebni arhiv | |
Zgoraj našteto so točke, ki jih lahko vidi vsak, ki se
odpravi na pot okrog Cemuna in vsaka točka je neposredno povezana z nami,
domačini. Potonove hiške so naravna kamnita skulptura, ki ima v sredi večjo
jamo in veliko kamnitih polic. Prav ta skala je bila tabor vaških pastirjev, ki
so na obrobju Cerkniškega jezera pasli krave. Vsak pastirček je imel svojo
polico, t.i. hiško, ki je bila samo njegova, jama pa je bila skupna. Nemalokrat
so v skupni jami pekli krompir in jabolka za kosilo, tudi kakšno koruzo, če jim
je prišla pod roke. Seveda pa so bili večkrat kot krompir za kosilo pečene
ščuke in raki, ki so jih sami nalovili v Laškem studencu, ki je bil razen vira
pitne vode tudi poln rib in rakov. Dandanes je studenec prazen, raki pa so pred
veliko leti izumrli in jih jaz poznam samo iz pripovedovanja očeta.
|
Potonove hiške, september 2021, osebni arhiv |
Po potki naprej čez jaso (Log) pridemo do izvira Vidrna in
Kamnavira. Imena so ostala, prvega zaradi vider, ki so se zadrževale na tem
območju, in drugega zaradi kamnov, ki so na tem delu jezera raztreseni po
jezerskem dnu in v okolici in kadar je obilno deževje voda izvira izpod vsakega
kamna. Vidra, tako kot raki, je v nekem obdobju čisto izginila na Cerkniškem
jezeru, zdaj pa že nekaj let opažamo, da se je vrnila in jo lahko vidiš, če v
Kamnaviru stopaš zelo potiho in počasi. Od Kamnavira pa vse do začetka izvirov
Cemuna so najlepše plaže na Cerkniškem jezeru, skrite, lahko dostopne in
prijetne. Žal pa voda v bregu poleti prej presahne kot se segreje, da bi lahko
slehernik užival v najlepših plažah kot kopalec. So pa te plaže primerne za
občudovanje narave, za mirne trenutke, za poslušanje ptic in za opazovanje mrzle
reke, ki polzi včasih počasi, včasih pa hitro, mimo obiskovalca.
|
Kamnavir, september 2021, osebni arhiv |
Ko se plaže končajo pa pridemo do izvirov Cerkniškega
jezera. Izvire Cerkniškega jezera sestavljajo številni majhni in veliki izviri,
največji pa je izvir Cemun, ki je najgloblji na našem koncu jezera.
Našo dediščino in očetovo zapuščino na naši kmetiji T'dolenj
ohranjamo naprej. Moj oče je bil prvi, ki je popeljal goste na pot okoli
izvirov, po njegovi smrti pa jih popeljemo tudi mi, pot pa smo poimenovali Pot
po Jankovih stopinjah. Bil je tudi eden izmed pastirčkov, ki je pasel krave in pekel ribe v Potonovih hiškah in vemo,
katera hiška je bila njegova, katera
Emina, katera Daničina in katera Andrejeva.
Na koncu naj povem, da sem hvaležna, da sem se lahko vrnila
nazaj, nazaj na moje Laze, nazaj med svoje ljudi in nazaj k izvirom Cerkniškega
jezera. Vsak dan, ko se vračam iz ljubljanskega vrveža v mir in spokojnost naše
domačije se zavem, kakšen privilegij je to, da živimo z jezerom in ga lahko
občudujemo vsak dan in vsako minuto. Velikokrat me gostje, ki obiščejo našo kmetijo,
vprašajo, kakšno je jezero in jaz jim odgovorim, da je vsak dan drugačno.
Enkrat je suho, drugič je polno, tretjič je zamrznjeno, četrtič poplavljeno.
Jezero lahko doživiš v popolnosti samo takrat, ko si vsak dan ob njem in
opazuješ njegovo spreminjanje.
Katarina
Kotnik Urbiha živi na Lazah pri Gorenjem jezeru. Skupaj z družino dela na
manjši turistični kmetiji, Kmetiji T'dolenj, kjer se ukvarjajo z žganjekuho in
predelavo sadja. Poleg pokušine domačih žganj, likerjev in sokov ter suhega
sadja, organizirajo tudi vodene pohode okrog izvirov Cerkniškega jezera ter
oglede kmetije, kjer imajo zbirko starega orodja, kaščo iz leta 1746 in žago
Venecijanko.
Komentarji
Objavite komentar