GOSTUJOČE PERO: PETER KUS: POT K USTVARJANJU

Čeprav sem Ljubljančan, me Cerkniško jezero zaznamuje že od otroštva. Na Goričice je leta 1962 prišel moj dedek, ki je kupil in obnovil takrat propadajočo Češnovcovo domačijo. Tam smo preživljali proste vikende in mnoge počitnice. 

 

Češnovcova domačija: 300 let stara hiša ima še danes slamnato streho in ohranjeno notranjost, z obokano vežo, črno kuhinjo in tramovnim stropom. Je kulturni spomenik lokalnega pomena. Foto: Peter Kus

Kot vsako, je tudi to vaško okolje ponujalo svobodo, odmik od stresa mestnih množic ter bližino narave. Vabila nas je k sebi, ven iz zaprtih prostorov in proč od (v tistih časih) televizije. Naklonjenost naravi je pomemben del vzgoje, ki otroke vsaj za kratko odvrne od virtualnih svetov sodobnih medijev in jih sooči z odprtostjo, brezkončnostjo pa tudi surovo konkretnostjo živega sveta. Sprva sem jo spoznaval v spremstvu staršev, med stikanjem po vrtu, na potepanjih po gozdovih, čolnarjenju po jezeru, … 

 

»Čolnarjenje na Cerkniškem jezeru«, avtor Peter Kus  

Ko smo otroci postali starejši, smo Goričice in okolico raziskovali sami, si krepili samozavest in postajali vedno bolj samostojni. Hrib za hišo je postal prizorišče bitk z lesenimi meči in brzostrelkami iz polomljenih vej, po končanih spopadih pa smo se družili v lesenem bunkerju pod brezami na hribu ter se valjali v senu na sosedovem skednju. Zadnje bele zime smo izkoristili za dričanje z napihnjenimi traktorskimi zračnicami na »Silvinem« hribu in polete prek skakalnice na senožeti, ki je že pred leti izginila pod grmovjem in mladimi smrekami. Naše hokejske palice so se včasih prekrižale na pomrznjenem jezeru. Ob potoku Goričica smo med trstičevjem shodili stezo in brez uspeha preizkušali »žim’ce« (zanke iz žice, pritrjene na dolgi palici, namenjene lovljenju rib) na repih rdečeperk. Z domačimi otroci smo se preizkusili v polhanju  (tj. lovljenju polhov s pastmi) ter nabiranju gob, motorizirani s Tomosovim »avtomatikom«.  

 

Mavrica nad Cerkniškim jezerom. Foto: Peter Kus

V zgodnjih najstniških letih je ta radovednost in naklonjenost naravi (bržkone tudi zaradi sugestij staršev biologov) prerasla v navdušenje za naravoslovje. Nastal je moj nekaj let trajajoči projekt popisovanja potoka Goričica, ki sem ga zastavil precej velikopotezno: od opazovanja ptic (nekaj let sem bil zagret ornitolog), popisovanja rastlin in izdelovanja herbarija, kartiranja struge potoka ter merjenja pretoka. 

»Zemljevid izvira potoka Goričica, z oznako mesta za merjenje pretoka«, avtor: Peter Kus 

 

Malce kasneje se je strast do proučevanja narave pretopila v še bolj gorečo naklonjenost do glasbe in umetnosti. Dolge pohode po jezeru so zamenjale ure igranja saksofona in klarineta, naša stara hiša pa je postala še glasbeni studio. V naslednjih letih se je glasbi pridružilo gledališče in začel sem ustvarjati prve avtorske lutkovno-glasbene predstave. Ob tem sem odkril tudi svet izvirnih glasbenih instrumentov in začel dneve preživljati v domači delavnici in na dvorišču. Tudi to mi je dala narava na Goričicah, saj sem v sebi odkril željo po rokodelstvu in izdelovanju umetniških predmetov, k čemur je svoje dodalo okolje. Mir in odprt prostor sta me spodbudila, da sem se podal na pot, ki je v mestnem okolju verjetno ne bi izbral.

 

Trstenke - piščali izdelane iz jezerske trstike, avtor Peter Kus

 

Vsi moji umetniški projekti zadnjih 15 let, od predstav, razstav izvirnih instrumentov, eksperimentov z novimi zvočili, koncertov in delavnic, so vsaj v praktičnem delu nastali na Goričicah. Povezal sem se z mojstri iz sosednjih vasi, ki so mi so s svojo iznajdljivostjo in talentom pomagali reševati tehnične zagate (Aleš Kuzma, Mitja Jerič). Ti kraji so postali izhodišče iz katerega se odpravljamo na številna gostovanja v gledališča in galerije po svetu. Tukaj sem odkril ustvarjalno »karanteno«, še preden smo jo vsi spoznali v vsakodnevnem življenju.

Kulturni dan na Goričicah s učenci OŠ Notranjskega odreda. Foto: Desi Maksić

Češnovcova domačija se zdaj vsako pomlad spremeni tudi v miniaturno gledališko dvorano, v kateri moje predstave obiskujejo osnovnošolci. V okviru kulturnih dni za njih pripravljam delavnice in jim poskušam prenesti moč inspiracije, ki jo v naše ustvarjalno življenje lahko prinese narava. Pravkar nastaja še stalna razstava izvirnih instrumentov na prostem »Odmevi narave«, ki bo od konca leta postavljena na Goričicah.   

Vsi moji umetniški projekti zadnjih 15 let so vsaj v praktičnem delu nastali ob Cerkniškem jezeru. Foto Peter Kus

Na Cerkniškem jezeru so se po ustanovitvi Notranjskega regijskega parka zgodile mnoge spremembe na področju varovanja narave in ekološkega turizma. Čeprav ima večje število obiskovalcev tudi negativne posledice, je ključno, da imamo ustanovo, ki se z njimi aktivno ukvarja, jih poskuša regulirati in načrtovati prihodnost. V razvoju na področju ekologije, izobraževanja in turizma pa je tudi mnogo priložnosti za povezovanje z umetnostjo. Ta ima moč, da s svojimi izvirnimi idejami poveže preteklost s prihodnostjo našega življenja ob jezeru, osmisli sedanjost ter postavi ogledalo znanosti in politiki. Upam, da se bodo prvi koraki, ki so se zgodili na tem področju, nadaljevali.   

Peter Kus je skladatelj glasbe za gledališke, plesne in lutkovne predstave ter filmske glasbe. Ustvarja avtorske predstave, v katerih raziskuje območje, kjer se križata področji glasbe in gledališča. S predstavami je gostoval na več mednarodnih festivalih in zanje prejel nagrade za izvirnost in glasbo. Ustvarja izvirne glasbene inštrumente iz naravnih materialov, ki jih pogosto nabere ob našem presihajočem jezeru. Vodi tudi številne ustvarjalne delavnice za otroke.