GOSTUJOČE PERO: GREGA ŽORŽ: O velikih roza ptičih

Če zavrtim čas za teden ali dva nazaj, ko so plamenci upravičeno krasili zaslone pametnih telefonov in televizij, moram omeniti svojo prvo misel: čemu zopet toliko dvigovanja prahu zaradi ptičev? Takoj je sledil skoraj samocenzurirani popravek, češ ne bodi zaplankano mestno tele, saj gre za pomemben dogodek, ki tistim, ki to tematiko spremljajo, raziskujejo ter navsezadnje tudi negujejo, izjemno veliko pomeni. Sam se namreč uvrščam v skupino ljudi, ki nadvse uživa v fotografijah in petju ptic, a hkrati nima pojma o njih.

Cerkniško jezero in opazovalnica narave na poti Drvošec.

Izkazalo se je, da gre za resnično enkraten dogodek, na katerega bi morali biti vsi vsaj malo ponosni. Tisti kup vode, ki enkrat bolj, drugič manj zastaja na Cerkniškem polju, je pač unikat v svetovnem merilu in le treznosti posameznikov ter lokalnih skupnosti se je potrebno zahvaliti, da so razvojne ideje 20. stoletja ostale zgolj ideje. 

Stržen, glavni vodotok Cerkniškega jezera, na izviru.


Pogled na polno Cerkniško jezero.

 

V enem izmed prejšnjih zapisov, ko je gostujoče pero vrtel Leon Kebe, je zapisano, da je bil Notranjski regijski park ustanovljen leta 2002 ter tako starejši od določitve varovanih območij Nature 2000. Da, ti so stopili v veljavo maja 2004, po vstopu Slovenije v Evropsko unijo.

 

Istočasno, a skoraj pozabljeno je bilo z evidenčno številko 16286 v Register kulturne dediščine vpisano območje Kulturna krajina Cerkniškega jezera. Vpis je priznanje vsem, ki so v preteklosti izvajali gospodarske dejavnosti na način, da so živeli z jezerom ter tako skozi tisočletja preoblikovali neokrnjeno naravo v kompleksno ravnovesje krajine po meri človeka, ki jo spremljamo in cenimo danes. Mehanizmi varovanja naravne dediščine varujejo zapuščino neštetih rodov naselij okoli jezera, a hkrati se zdi, da taisti mehanizmi včasih raje postavijo človeka na stranski oder.  Svet se namreč bliskovito spreminja, z mehanizacijo pa ima danes posameznik večjo moč in hitrost poseganja v kulturno krajino, kot ju je nekoč imela vsa skupnost več generacij.

Stržen pozimi.

Počasi minevajo moja prva štiri leta bivanja v občini in jezero, na katerega sem nekoč zahajal kot turist, mi je danes del vsakdana. Služi kot poligon za prostočasne aktivnosti, studio na prostem ali kot lenobni pobeg ob slabem vremenu, ko te ne vleče nikamor drugam in noge kar same zavijejo tja. Čudovito je v vseh letnih časih in vremenu ter hkrati dovolj veliko, da novih lokacij nikoli ne zmanjka. Če k temu dodamo še igranje z napravo, ki ponese kamero tudi do sto metrov nad tlemi, je dni za raziskovanje in spremljanje dinamike pojavov hitro premalo. Tudi spoznavanje lokalnih toponimov je svojevrstna avantura.

Pogled na vas Dolenje Jezero z lepo vidno parcelacijo zemljišč.

Stržen ob sončnem vzhodu.

A vendar je vredno omeniti, da je jezero le smetana na vrhu torte, saj je lepih kotičkov v občini še veliko, da o manjših naseljih s sakralno in profano dediščino, drevoredi, pozabljeni sadovnjaki in hišami, razloženimi po številnih vrhovih zadaj za Slivnico ne govorimo. 

Drevored Unec.
 

Lepih kotičkov je v občini Cerknica res veliko. Na sliki Sveti Vid.

Veliki naravni most, Rakov Škocjan.
Prišlek skoraj dobi občutek, da je občina sestavljena iz dveh svetov, ki ju poleg ozkih in zavitih cest vsaj malo lahko povezuje tudi Notranjski park. Zavist, pridobljena z obiski več kot dvajsetih narodnih parkov v ZDA, o tem, kako je preprosto biti upravljavec parka brez prebivalcev, je neločljivo povezana s spoznanjem, da vodenje parka v naši državi zahteva skoraj poklicnega diplomata. A tu si zopet sposodim besede Kebeta – naš park ne zmore brez Notranjcev in Notranjci ne brez parka. Pri kulturni dediščini je tako, da brez ljudi ne gre. Jezero se ne nahaja sredi ameriške divjine, ampak v vsaj tri tisočletja stari ruralni krajini, zato so prebivalci ključni element razvoja. Ravno raznoliko kulturno bogastvo podeželja lahko nudi roko sodelovanja “neokrnjeni naravi” kulturne krajine, morebiti tudi zaradi društev, ki so dokaz, da iniciativa za ohranjanje dediščine med ljudmi obstaja. 

 

 

Navsezadnje veliko, meni nepoznanih posameznikov, čuti odnos do lastne dediščine – njihovo delo prepoznam v obnovljenih domačijah, nekoč značilnih notranjskih hišah, spet drugje so lastniki novogradnje prilagodili prvotnim stavbam tako po gabaritih, materialih, kot izgledu. Da ne omenjam premalo cenjenega truda kmeta, ki zemljo obdeluje v okvirih parcelacije, ki marsikje ostaja enaka prvotnim izmeram Franciscejskega katastra, ki bo kmalu obeležil 200 let. Za primerjavo - sam živim le v tri desetletja mlajši stavbi. Novogradnje, ki so v zadnjih petih desetletjih izrinile staro stavbno dediščino, so del procesa, ki poteka na ozemlju celotne države in zdi se, da nam ne preostane drugega, kot vsaj ohranjati naselbinsko podobo ter morebiti večkrat premisliti, ali je umestitev trgovske verige na osrednjo veduto občinskega središča s Slivnico res primerna.  

Unec.

Da ne omenjam premalo cenjenega truda kmeta, ki zemljo obdeluje v okvirih parcelacije, ki marsikje ostaja enaka prvotnim izmeram Franciscejskega katastra, ki bo kmalu obeležil 200 let.Parcelacija na Dolenjem Jezeru.

A vendar prav investicije v poseljenih območjih lahko odgovorijo na vprašanja o zgodovini teh krajev. Hiter pogled na pregledovalnik registra kulturne dediščine razkrije skoraj idilično sliko bronasto in železnodobnih gradišč, ki, razporejeni po vrhovih, sedijo kot kamni okoli ribnika oziroma jezera. Arheološke raziskave, na slabo voljo investitorjev financirane predvsem iz njihovega žepa, razkrivajo drugačno, rimsko obdobje Cerknice, in kdo ve, kaj vse bo prihodnost razkrila o krajih, ki so bili nekoč zaledje rimskega obrambnega sistema Claustra Alpinum Iuliarum.

Prav investicije v poseljenih območjih lahko odgovorijo na vprašanja o zgodovini teh krajev. Na sliki Rakek.

Rakek.

Pogled na vas Otok na suhem Cerkniškem jezeru.

Vas Rudolfovo v hribovskih predelih Občine Cerknica.
 

Zadnja izmed teh raziskav je nastala zaradi občinske gradnje kolesarske in sprehajalne steze do Dolenjega Jezera, ki je z vidika občana nedvomno prepotrebna pridobitev, ki je Cerknico še bolj približala jezeru. Tudi tam opazimo cel kup novosti, za katere je poskrbel Notranjski park s pomočjo evropskih sredstev: po dolgih letih je zaživel TIC ob jezeru, preureja se melioracije in struge vrača v prvotno stanje, postavljene so nove opazovalnice, nastaja omrežje pohodniških in kolesarskih poti od izvirov Cemuna do Rakovega Škocjana. 

Nova kolesarska steza od Dolenjega Jezera do Cerknice.
Dolenje Jezero in pogled na izsušeno jezero s požiralniki.

Okljuki Stržena na Cerkniškem jezeru.

Opazovalnica Kuharca na Tematski poti Drvošec, ki je bila leta 2020 izbrana za najboljšo tematsko pot v državi.

Notranjski park je ob jezeru uredil sprehajalne poti z opazovalnicami narave.

Očarljivi Rakov Škocjan v jesenskih barvah.


Vse to so seveda tudi dejavniki, ki povečujejo dotok obiskovalcev in Covid-19 je zgolj poskrbel za drastično pohitritev procesa, ki se je pričel že pred desetletjem – človeško iskanje podeželskih, odmaknjenih lokacij, ki obiskovalcu nudijo umirjen obisk. Vse lepo in prav, a ravno ta prepoznavnost povzroča pretiran točkovni dotok različnih, praviloma enodnevnih obiskovalcev, ki so najbolj množični ob koncu tedna. To pa verjetno ne more biti všeč ne domačinom ob jezeru ne občanom, niti ne samim obiskovalcem, najmanj pa parku, ki glavnino svojih naporov usmerja v varovanje habitatov na območju jezera. 

Pogled s Slivnice na Cerknico in Nanos v daljavi.

Po izkušnjah iz tujine, predvsem naših sosednjih držav, tovrstna spirala zelo hitro ustvarja nasprotnike turizma, sploh, če dodamo opazko, da se zdi evro, zaslužen v turizmu, manj vreden od drugih dejavnosti znotraj občine. Druge rešitve, kot povezovanja skupnosti, parka in občine verjetno ni in Notranjski park, še ne dvajsetletnik, je s končanjem razkola z državo ter posledično ureditvijo financiranja dočakal tovrstne izzive vsaj v navidezno dobrem stanju. 

Opazovalnica Stolp.
  

Če pomislim še enkrat, je mogoče najboljša lastnost parka to, da si lahko privoščim odmisliti in uživati v tem čudovitem prepletu naravnega in človeškega sveta, hoditi po navidez brezkončnih gozdovih ter biti srečen, da obstaja skupnost, ki je to prepoznala kot dragocenost, vredno varovanja.

 

 

Grega Žorž je Ljubljančan, ki se je preselil v občino Cerknica. Sicer geograf in zgodovinar, soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja, od mladosti dalje ljubiteljski fotograf. Vse fotografije v tem blogu so njegove.

Komentarji

Priljubljene objave