Če zavrtim čas za teden ali dva nazaj, ko so plamenci
upravičeno krasili zaslone pametnih telefonov in televizij, moram omeniti svojo
prvo misel: čemu zopet toliko dvigovanja prahu zaradi ptičev? Takoj je sledil
skoraj samocenzurirani popravek, češ ne bodi zaplankano mestno tele, saj gre za
pomemben dogodek, ki tistim, ki to tematiko spremljajo, raziskujejo ter
navsezadnje tudi negujejo, izjemno veliko pomeni. Sam se namreč uvrščam v skupino
ljudi, ki nadvse uživa v fotografijah in petju ptic, a hkrati nima pojma o njih.
|
Cerkniško jezero in opazovalnica narave na poti Drvošec.
|
Izkazalo se je, da gre za resnično enkraten
dogodek, na katerega bi morali biti vsi vsaj malo ponosni. Tisti kup vode, ki
enkrat bolj, drugič manj zastaja na Cerkniškem polju, je pač unikat v svetovnem
merilu in le treznosti posameznikov ter lokalnih skupnosti se je potrebno
zahvaliti, da so razvojne ideje 20. stoletja ostale zgolj ideje.
|
Stržen, glavni vodotok Cerkniškega jezera, na izviru.
|
|
Pogled na polno Cerkniško jezero.
|
V enem izmed
prejšnjih zapisov, ko je gostujoče pero vrtel Leon Kebe, je zapisano, da je bil Notranjski
regijski park ustanovljen leta 2002 ter tako starejši od določitve varovanih
območij Nature 2000. Da, ti so stopili v veljavo maja 2004, po vstopu
Slovenije v Evropsko unijo.
Istočasno,
a skoraj pozabljeno je bilo z evidenčno številko 16286 v Register
kulturne dediščine vpisano območje Kulturna krajina Cerkniškega jezera. Vpis je priznanje vsem, ki so v
preteklosti izvajali gospodarske dejavnosti na način, da so živeli z jezerom
ter tako skozi tisočletja preoblikovali neokrnjeno naravo v kompleksno
ravnovesje krajine po meri človeka, ki jo spremljamo in cenimo danes. Mehanizmi
varovanja naravne dediščine varujejo zapuščino neštetih rodov naselij okoli
jezera, a hkrati se zdi, da taisti mehanizmi včasih raje postavijo človeka na
stranski oder. Svet se namreč bliskovito
spreminja, z mehanizacijo pa ima danes posameznik večjo moč in hitrost
poseganja v kulturno krajino, kot ju je nekoč imela vsa skupnost več generacij.
|
Stržen pozimi.
|
Počasi minevajo moja prva štiri leta bivanja v
občini in jezero, na katerega sem nekoč zahajal kot turist, mi je danes del
vsakdana. Služi kot poligon za prostočasne aktivnosti, studio na prostem ali
kot lenobni pobeg ob slabem vremenu, ko te ne vleče nikamor drugam in noge kar
same zavijejo tja. Čudovito je v vseh letnih časih in vremenu ter hkrati dovolj
veliko, da novih lokacij nikoli ne zmanjka. Če k temu dodamo še igranje z
napravo, ki ponese kamero tudi do sto metrov nad tlemi, je dni za raziskovanje
in spremljanje dinamike pojavov hitro premalo. Tudi spoznavanje lokalnih
toponimov je svojevrstna avantura.
|
Pogled na vas Dolenje Jezero z lepo vidno parcelacijo zemljišč.
|
|
Stržen ob sončnem vzhodu.
|
A vendar je vredno omeniti, da je jezero le
smetana na vrhu torte, saj je lepih kotičkov v občini še veliko, da o manjših
naseljih s sakralno in profano dediščino, drevoredi, pozabljeni sadovnjaki in
hišami, razloženimi po številnih vrhovih zadaj za Slivnico ne govorimo.
|
Drevored Unec. |
|
Lepih kotičkov je v občini Cerknica res veliko. Na sliki Sveti Vid.
|
|
Veliki naravni most, Rakov Škocjan.
|
Prišlek
skoraj dobi občutek, da je občina sestavljena iz dveh svetov, ki ju poleg ozkih
in zavitih cest vsaj malo lahko povezuje tudi Notranjski park. Zavist,
pridobljena z obiski več kot dvajsetih narodnih parkov v ZDA, o tem, kako je
preprosto biti upravljavec parka brez prebivalcev, je neločljivo povezana s
spoznanjem, da vodenje parka v naši državi zahteva skoraj poklicnega diplomata.
A tu si zopet sposodim besede Kebeta – naš park ne zmore brez Notranjcev in Notranjci ne brez parka. Pri kulturni dediščini je tako, da brez ljudi ne gre.
Jezero se ne nahaja sredi ameriške divjine, ampak v vsaj tri tisočletja stari
ruralni krajini, zato so prebivalci ključni element razvoja. Ravno raznoliko
kulturno bogastvo podeželja lahko nudi roko sodelovanja “neokrnjeni naravi”
kulturne krajine, morebiti tudi zaradi društev, ki so dokaz, da iniciativa za
ohranjanje dediščine med ljudmi obstaja.
Navsezadnje veliko, meni nepoznanih
posameznikov, čuti odnos do lastne dediščine – njihovo delo prepoznam v
obnovljenih domačijah, nekoč značilnih notranjskih hišah, spet drugje so
lastniki novogradnje prilagodili prvotnim stavbam tako po gabaritih, materialih,
kot izgledu. Da ne omenjam premalo cenjenega truda kmeta, ki zemljo obdeluje v
okvirih parcelacije, ki marsikje ostaja enaka prvotnim izmeram Franciscejskega
katastra, ki bo kmalu obeležil 200 let. Za primerjavo - sam živim le v tri
desetletja mlajši stavbi. Novogradnje, ki so v zadnjih petih desetletjih
izrinile staro stavbno dediščino, so del procesa, ki poteka na ozemlju celotne
države in zdi se, da nam ne preostane drugega, kot vsaj ohranjati naselbinsko podobo
ter morebiti večkrat premisliti, ali je umestitev trgovske verige na osrednjo
veduto občinskega središča s Slivnico res primerna.
|
Unec. |
|
Da ne omenjam premalo cenjenega truda kmeta, ki zemljo obdeluje v
okvirih parcelacije, ki marsikje ostaja enaka prvotnim izmeram Franciscejskega
katastra, ki bo kmalu obeležil 200 let.Parcelacija na Dolenjem Jezeru. |
A vendar prav investicije v poseljenih območjih
lahko odgovorijo na vprašanja o zgodovini teh krajev. Hiter pogled na
pregledovalnik registra kulturne dediščine razkrije skoraj idilično sliko bronasto
in železnodobnih gradišč, ki, razporejeni po vrhovih, sedijo kot kamni okoli
ribnika oziroma jezera. Arheološke raziskave, na slabo voljo investitorjev financirane
predvsem iz njihovega žepa, razkrivajo drugačno, rimsko obdobje Cerknice, in kdo
ve, kaj vse bo prihodnost razkrila o krajih, ki so bili nekoč zaledje rimskega obrambnega
sistema Claustra Alpinum Iuliarum.
|
Prav investicije v poseljenih območjih
lahko odgovorijo na vprašanja o zgodovini teh krajev. Na sliki Rakek.
|
|
Rakek. |
|
Pogled na vas Otok na suhem Cerkniškem jezeru.
|
|
Vas Rudolfovo v hribovskih predelih Občine Cerknica.
|
Zadnja izmed teh raziskav je nastala zaradi
občinske gradnje kolesarske in sprehajalne steze do Dolenjega Jezera, ki je z
vidika občana nedvomno prepotrebna pridobitev, ki je Cerknico še bolj
približala jezeru. Tudi tam opazimo cel kup novosti, za katere je poskrbel Notranjski park s pomočjo evropskih sredstev: po dolgih letih je zaživel TIC ob jezeru, preureja
se melioracije in struge vrača v prvotno stanje, postavljene so nove opazovalnice,
nastaja omrežje pohodniških in kolesarskih poti od izvirov Cemuna do Rakovega
Škocjana.
|
Nova kolesarska steza od Dolenjega Jezera do Cerknice.
|
|
Dolenje Jezero in pogled na izsušeno jezero s požiralniki.
|
|
Okljuki Stržena na Cerkniškem jezeru.
|
|
Opazovalnica Kuharca na Tematski poti Drvošec, ki je bila leta 2020 izbrana za najboljšo tematsko pot v državi.
|
|
Notranjski park je ob jezeru uredil sprehajalne poti z opazovalnicami narave.
|
|
Očarljivi Rakov Škocjan v jesenskih barvah. |
Vse to so seveda tudi dejavniki, ki povečujejo
dotok obiskovalcev in Covid-19 je zgolj poskrbel za drastično pohitritev
procesa, ki se je pričel že pred desetletjem – človeško iskanje podeželskih,
odmaknjenih lokacij, ki obiskovalcu nudijo umirjen obisk. Vse lepo in prav, a
ravno ta prepoznavnost povzroča pretiran točkovni dotok različnih, praviloma
enodnevnih obiskovalcev, ki so najbolj množični ob koncu tedna. To pa verjetno
ne more biti všeč ne domačinom ob jezeru ne občanom, niti ne samim
obiskovalcem, najmanj pa parku, ki glavnino svojih naporov usmerja v varovanje
habitatov na območju jezera.
|
Pogled s Slivnice na Cerknico in Nanos v daljavi.
|
Po izkušnjah iz tujine, predvsem naših sosednjih
držav, tovrstna spirala zelo hitro ustvarja nasprotnike turizma, sploh, če
dodamo opazko, da se zdi evro, zaslužen v turizmu, manj vreden od drugih
dejavnosti znotraj občine. Druge rešitve, kot povezovanja skupnosti, parka in
občine verjetno ni in Notranjski park, še ne dvajsetletnik, je s končanjem
razkola z državo ter posledično ureditvijo financiranja dočakal tovrstne izzive
vsaj v navidezno dobrem stanju.
|
Opazovalnica Stolp.
|
Če pomislim še enkrat, je mogoče najboljša lastnost
parka to, da si lahko privoščim odmisliti in uživati v tem čudovitem prepletu naravnega
in človeškega sveta, hoditi po navidez brezkončnih gozdovih ter biti srečen, da
obstaja skupnost, ki je to prepoznala kot dragocenost, vredno varovanja.
Grega Žorž je Ljubljančan, ki se je preselil v
občino Cerknica. Sicer geograf in zgodovinar, soustanovitelj in predsednik
Zgodovinskega društva Rapalska meja, od mladosti dalje ljubiteljski fotograf. Vse fotografije v tem blogu so njegove.
Komentarji
Objavite komentar