GOSTUJOČE PERO: LUKA MRZELJ: PLEMENITI JELŠEVEC V NOVIH OKLJUKIH STRŽENA

Sodelovanje pri projektu renaturacije struge Stržena mi je omogočilo, da sem letošnje poletje prvič aktivno sodeloval pri reševanju in prenosu jelševcev pred zasutjem nekaterih odsekov struge na tem območju. Izlov rakov sem opravljal skupaj s sodelavci, prostovoljci in člani ribiške družine Cerknica. 

 

 

 

Struga Stržena v Ključih, ki je bila kasneje zasuta.

 

Sprva smo rake z območij, ki se jih je po izlovu zasulo, pričeli loviti s pastmi (vrše), ki smo jih praznili dnevno. Pri postavljanju vrš smo uporabljali čoln, saj jih zaradi strmih zaraščenih brežin nismo mogli uspešno postaviti z brega. 

 

Potočnemu raku ali jelševcu (Astacus astacus ali Potamobius astacus) pravimo tudi plemeniti rak.

 

Izlov rakov.

Med postavljanjem vrš smo iz vode odstranili mrtve rake in ribe, ki bi zaradi razkroja lahko še dodatno zmanjšali vsebnost kisika v vodi. Postavljali smo jih tako, da je zgornji del vrše nekoliko gledal iz vode, zato da so lahko raki in ribe zgodaj zjutraj, ko je bilo kisika v vodi najmanj, preživeli do našega prihoda.  

 

 

Danes je pri nas, tako kot ostale domorodne vrste rakov košarjev, jelševec zavarovan in se ga ne sme loviti.

  

Kot zanimivost bi omenil, da smo po koncu praznjenja vrš, čoln privezali na breg. Naslednji dan nas je pod čolnom presenetilo veliko število rakov, ki so se tja skrili pred sončno pripeko dneva. Te rake smo tako relativno hitro polovili z zelo malo truda. 

 

Ko je bil izlov rakov končan, smo bili pripravljeni na skupno akcijo reševanja rib, ki jo je bilo potrebno izvesti tik, preden se kanal dokončno zasuje.

 

Raki so nočno aktivne živali, zato smo jih - poleg s pastmi - ponoči lovili tudi z roko. Pri lovu smo uporabljali luči, s katerimi smo rake iskali ob bregu. Zaradi nižjih temperatur in povišane zračne vlažnosti v nočnem času je bilo samo rokovanje z raki enostavnejše, saj ni bilo večje nevarnosti, da bi se ujeti raki pregreli ali izsušili. Za vse terenske sodelavce je bilo območje Stržena relativno nepoznano, zaradi kalne vode pa smo težko ocenili globino vode in strukturo tal. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je posameznik obtičal v blatu, zdrsel v globino, ali se enostavno znašel v situaciji, da je nujno potreboval pomoč sodelavca, da se je uspešno rešil iz kočljive situacije. Enako kot pri lovu s pastmi smo tudi v teh akcijah uporabljali čoln, ki nam je pogosto služil kot opora in prevozno sredstvo za rake. Ko se je pričelo črpati vodo iz struge, so raki pričeli intenzivneje zapuščati svoja skrivališča, zato smo jih dokaj hitro opazili in enostavno ulovili. Spodnji del račin je kljub nizkemu vodostaju ostal potopljen, zato smo morali rake izvleči  iz lukenj. To delo so opravljali le najpogumnejši, saj je bilo potrebno na slepo seči z roko globoko v potopljeno račino. 

 

Jelševec je eden izmed treh, do danes opisanih vrst avtohtonih potočnih rakov, ki poseljujejo ozemlje Slovenije. Zaradi svoje velikosti in okusnega mesa je v preteklosti predstavljal pomembno gospodarsko vrsto, ki je na našem ozemlju pustila velik pečat, kar je razvidno tudi iz pregovorov in imen mnogih krajev širom države (Rakovec, Račna, Rakov Škocjan). Danes je zavarovan, zato ga ni dovoljeno loviti. V primerjavi z obema vrstama koščakov je pogosteje spregledan, saj ni vključen v izvedbo tarčnih monitoringov in nekaterih drugih varstvenih ukrepov.

 

 

V eni luknji je bil lahko samo en rak, lahko jih je bilo celo več, bolj poredko pa je bila v luknji tudi kakšna riba ali žaba, ki je prestrašila osebo, ki je v luknjo porinila roko. Raki so imeli račine skoraj izključno na najbolj strmih brežinah poraslih s trstom. Med vlečenjem rakov iz račin sem se pogosto porezal na steblih trsta, poleg tega pa so me raki neštetokrat s škarjami uščipnili za roko. Najbolj me je bolelo takrat, ko sem se zbodel ob bodeč kljunec na glavi raka. Ko je bil vodostaj najnižji, tik pred zasutjem struge, smo rake iz račin na kopnem pobrali z roko, nekaj pa smo jih izkopali tudi z motiko in krampom. Le majhen preostanek rakov je bil ujet v mreže skupaj z ribami.  

 

V naravi imajo jelševci pomembno ekološko vlogo, ker s svojo prisotnostjo in aktivnostjo pozitivno vplivajo na ravnovesje znotraj ekosistema. So veliki in hranljivi, zato predstavljajo vir hranil mnogim vodnim in obvodnim plenilcem, po drugi strani pa sami plenijo nekatere druge rastlinske in živalske vrste. Znani so po svoji sposobnosti regulacije vodne razrasti in zmanjšanega izražanja evtrofikacije. Prehranjujejo se tudi z odmrlimi rastlinskimi in živalskimi ostanki, kar doprinese k hitrejšemu kroženju snovi. S svojo aktivnostjo, kot je na primer kopanje račin, izoblikujejo tudi nove življenjske prostore za druge vrste.

Pred 112 leti so jelševci s Cerkniškega jezera zaradi epidemije račje kuge izginili. Bolezen se je na to območje v primerjavi z drugimi območji razširila relativno pozno. Za tem obdobjem je bila struga Stržena večkrat regulirana, jelševci pa večkrat ponovno neodvisno naseljeni. Kasneje so osebki iz te populacije služili tudi kot vir za krepitev populacij na različnih območjih širom Slovenije. Danes populacija na območju Cerkniškega jezera predstavlja eno izmed večjih slovenskih populacij jelševca.

Populacija jelševca je zaradi naravne dinamike Cerkniškega jezera podvržena sezonskim nizkim vodostajem, pri čemer se račine, ki se nahajajo najvišje na bregu, izsušijo. Večina rakov na teh predelih je primorana zapustiti svoja bivališča in se umakniti z gladino vode na za življenje ugodnejša območja. V daljšem sušnem obdobju rakom zaradi pregrevanja vode prične primanjkovati kisika, v tem primeru zapustijo vodno okolje in poiščejo vlažno zavetje. Gre za naravni pojav, na katerega je populacija jelševca na tem območju prilagojena. Nekaterim osebkom se žal ne uspe pravočasno umakniti in postanejo žrtve izsušitve ali pregretja zaradi poletnih sončnih pripek. Na poti do ugodnejšega habitata lahko med selitvijo postanejo tudi plen plenilcem, kot so vidre, čaplje, lisice, podgane … Kljub na videz obsežnemu poginu posameznih osebkov, kar se je zgodilo tudi letos poleti, večji del populacije jelševca preživi v še omočenih račinah.

 

Po končanem izlovu smo ujetim rakom določili spol, del rakov pa smo tudi izmerili in stehtali. Podatki bodo služili za določitev velikosti in vitalnosti populacije na danes že zasutih območjih. V okviru interventnih izlovov smo skupno ujeli in rešili preko 3000 jelševcev, ki so skupaj tehtali preko 150 kg. Toliko jih na enem mestu v tako kratkem času še nikoli nisem videl. 

Vse ujete osebke smo izpustili v na novo izkopane dele Stržena, kjer smo kmalu opazili nove račine, kar kaže na uspešno prestavitev rakov. Obnovljena struga Stržena je tako že polna novega račjega življenja.

 

 

Fotografije: Zavod za ribištvo 

 

 

 

 

Jure Mrzelj je biolog,  že od malih nog so me   zanimali vodni organizmi. Že vrsto let sem član ribiške družine. Znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil v mladosti in času študija, sedaj s pridom uporabljam tudi pri moji trenutni zaposlitvi na Zavodu za ribištvo Slovenije. Moja velika strast so sladkovodni potočni raki. Najvišje na prioritetni lestvici so koščaki s porečja reke Kolpe. V prostem času se rad zadržujem v naravi, predvsem v prostranih Dinarskih gozdovih in hribih, v družbi družinskih članov.