GOSTUJOČE PERO: META NELC: POVSOD LEPO, V CERKNICI NAJLEPŠE

Sem Meta, po krvi Cerkničanka, vendar v teh krajih ne živim že skoraj dve desetletji. Študij me je vodil na Obalo, kasneje pa sem zaradi športne poti živela v različnih delih Slovenije. V začetku leta 2021 so okoliščine nanesle, da se redno vračam v moje domače konce. In hvaležna sem, da je tako, saj sem ponovno začutila vez med tukajšnjo naravo in mano.

Iz lužic sem junaško reševala male ribice, misleča, da jih bom rešila pred usodo, tako kot to delajo ribiške družine. Avtorica ribic in fotografije: Meta Nelc

Živela sem blizu jezera in to je močno zaznamovalo moje otroštvo, odraščanje. Spomini so ponovno oživeli, ko sem se po mnogih letih sprehajala okoli jezera in ko sem zavonjala trsje, zemljo, vodo. Ta senzorni čut je v meni predramil slikovite trenutke, ki so zaznamovali moje otroštvo. Spomnila sem se trenutkov, ko sem se z družino in s prijatelji kopala v Rešetu, se otepala brencljev ob vodi in opazovala kačje pastirje, kako preletavajo gladino. Kot najstnica sem mnogokrat prejezdila poti preko jezera in ob njem, zato sem poznala tudi tiste »skrivnostne« poti, ki so bile večini nevidne. Raziskovala sem rečno strugo jezera, posušeno zemljo, iz lužic sem junaško reševala male ribice, misleča, da jih bom rešila pred usodo, tako kot to delajo ribiške družine. Kdaj pa kdaj sva s sosedo čakali njenega očeta, ki je ribaril, medtem pa sva se zabavali z lovljenjem žabic in tekmovali, katera bo plosknila po več komarjih. 

Kdaj pa kdaj sva s sosedo čakali njenega očeta, ki je ribaril, medtem pa sva se zabavali z lovljenjem žabic. Avtorica žabice in fotografije: Meta Nelc

 

V Ribiškem kotu je obratovala brunarica, kjer je bila Multi Sola najokusnejša, starši so se družili med seboj, otroci pa smo imeli priložnost plezati po drevesih, po svojih pravilih smo se pomerili v balinanju, prebredli vsa grmovja in se z umazanimi koleni sabljali s palicami. 

Nekdanje balinišče v Ribiškem kotu leta 1981. Vir: Stare slike/ https://stareslike.cerknica.org/2013/07/10/1981-cerknisko-jezero-balinanje/ Avtor: Štefan Bogovčič, zbirka: Zlatko Bogovčič

Na začetku jezera sta bila gostilna in oder, kjer smo plesali, Ciril pa je prodajal sladoled. Pozimi pa je jezero postreglo z ledeno podlago, na kateri smo se podili z drsalkami ali brez, mraz je grizel v lica, vendar se ne spomnim, da bi me kdaj zeblo. Hvaležna sem, da sem lahko odraščala v tem okolju, saj mi je nudilo zdravo otroštvo, kjer sem zahajala v svoj namišljeni svet in kjer sem spontano urila motorične spretnosti.

Nakvačkane stvaritve Mete Nelc navdušujejo stare in mlade. Foto: Meta Nelc

 

Ko sem se odselila, nisem čutila želje, da bi se vračala v Cerknico. Študij, šport in prijatelji so takrat zapolnili moje življenje na drug način. Živela sem v Kopru, v Rogaški Slatini, v Kranjski Gori, trenutno pa živim v Kranju. Tam sem spoznala novo strast, ljubezen do hribov in gora. Zopet sem se našla v naravi, ki je precej drugačna od tiste, ki mi je v otroštvu dala toliko lepega. Seveda so se tudi moji pogledi na življenje spremenili, čedalje bolj cenim lepote narave, opazujem menjavanje letnih časov in dih mi zastane, ko vidim igro oblakov, sonca in barv. Že res, da mi vršaci dajo tisto nekaj, česar ne morem dobiti nikjer drugje, vendar se srčno rada povzpnem na Slivnico, če mi le to čas dovoli.

Z otroško radovednostjo sem prehodila vse učne poti in se ustavila pri znamenitostih, splezala sem na vsako ptičjo opazovalnico. Izdelki in foto: Meta Nelc

Meta s kvačko ustvarja neverjetne izdelke. Foto: Meta Nelc

 
Cerknica in njena narava sta popkovina z mojo mladostjo, kjer je vsaka ulica in stezica prežeta s prijetnimi spomini.

Priznam, da sem se po ponovnem obisku jezera in njegove okolice počutila kot turistka, saj se je v vseh teh letih na tem področju tudi marsikaj spremenilo. Z otroško radovednostjo sem prehodila vse učne poti in se ustavila pri znamenitostih, splezala sem na vsako ptičjo opazovalnico, od koder sežejo prekrasni pogledi na trsje, razgled pa spremlja živahno ptičje žvrgolenje, ki prihaja iz varnega skrivališča med trsjem. S kolesom sem se zapeljala po lepo urejeni poti do gradu Snežnik, ki očara s svojo lepoto. Na toplo, spomladansko soboto pa sem najela kanu in odveslala proti Zadnjemu kraju, kjer sem med kamni na mostu od blizu opazovala belouške, ki se nastavljale soncu, na poletno jutro pa sem se odpravila na Slivnico, od koder sem lahko občudovala meglice nad spodaj ležečo pokrajino.

Pogled na Cerkniško polje z vrha Slivnice. Foto: Jošt Stergaršek

Videla sem precej krajev, prehodila kar nekaj poti, obiskala vrhove gora. Povsod je lepo, a v Cerknici je najlepše. 

Zasneženi Javorniki v večerni zarji, ob ugašanju zimskega dneva. Foto: Jošt Stergaršek

 

 

Meta Nelc je iz Cerknice, kjer je odraščala. Njeni življenje sta zaznamovala notranjska pokrajina, šport, njen poklic vzgojiteljice, gore, že več kot deset let pa posveča veliko časa svojemu najljubšemu hobiju: kvačkanju. Kot sama pravi, njene "prve zanke niso bile pravilne, kaj šele estetske, vendar me je ta ročna spretnost očarala in motivacije za nova znanja ni nikoli zmanjkalo. Vpisala sem se tečaj, se naučila osnovnih tehnik in vzorcev, nato pa sem skvačkala svojo prvo zverinico. Ko sem jo končano prijela v roke, sem v trenutku vedela, da ni zadnja in danes kvačkam pod imenom Zverhookice-kvačkane dekorativne figure." Letošnjo jesen je začela z organizacijo dobrodelnega kvačkanja, kjer kvačkarice iz različnih koncev Slovenije kvačkajo odeje za starostnike na invalidskih vozičkih. Projekt je bil lepo sprejet in Mrtin cilj je to zimo podariti 70 odej, ki bodo grele kolena starejših občanov.