GOSTUJOČE PERO: ALEKSANDER VUČANOVIĆ: BREZČASNI SPOMINI Z JEZERA

Prvi bežen spomin je iz osnovnošolskih dni. Ekskurzija. Od celotnega izleta je spomin le na leseno barako Pr Cirilu, ki je stala malo naprej od sedanjega gostinskega objekta.

Spomini na Cerkniško jezero ne presahnejo, tako kot jezero, ki se pojavi, pa spet izgine. 

 

Očitno je lesena baraka pustila določeno travmo, saj sem v srednji šoli pisal seminarsko nalogo na temo Cerkniško jezero, ob tem posnel filmček o jezeru, v katerem je v ozadju slišati Santanovo Mario Mario. Nimam pojma, kje je ta filmček.

Zadnji kraj - kjer jezerska voda presahne nazadnje.

Pri 15 letih me vesolje iz domače Postojne po športni poti ''izpljune'' v kraj z najbolj znanim jezerom. In pustovanjem. Kljub temu, da je samo Javornik vmes, razdalje le 17 km, sem imel težave glede kulturoloških razlik. Na kratko: k pr norcih. Po nekaj letih so težave izzvenele in od takrat gre samo še na bolje. 

Nasip in otok Gorica.

Naslednji spomini so še čisto sveži. Brezskrbna in "ljubezensko pijana" najstniška leta, druženje s prijatelji ob odprtem in pojočem prtljažniku - predvajanih notnih zapisih glasbenih izvajalcev. Avto, parkiran skoraj na linijo gladine vode. Kopalke, brisača, zalet in skok v jezersko morje. Dobim nujen poziv za bogtigavedi kaj, najbrž za nabavo bambusovega soka. Se že peljem v beli favoritki proti Cerknici. Sledi moje prvo srečanje z medvedko in mladičema, ki mi prekrižajo makadamsko pot sredi belega dneva. Nadaljujejo s plavanjem v naravnem bazenu. Šok reakcija - telefon v roke in klic pajdašem. Seveda ne verjamejo, kljub prepričljivemu tonu. V skrbeh vozim proti Cerknici. Sledi klic nazaj, ki potrjuje mojo namišljeno zgodbo.

 

Jezero je kraj, kjer lahko nepričakovano koga srečaš - človeka ali žival.

Spomini se vežejo tudi na preverjanje amortizerjev pri avtomobilu, po domače - ujckanje. Znani kotički, kot so Ribiški kot, razgledna točka, Zadnji kraj. To so bila nočna poglobljena raziskovanja. Takrat je tudi avto švical.

Nasip pod vodo spomladi leta 2017.

Včasih si zaželim le svežega zraka. Najhitreje ga pridobim na vožnji s kolesom okrog jezera, iz Ribiškega kota proti Dolenji vasi. Odprem usta in ga jem. V poletnih mesecih dobim še kak košček beljakovin od nadležnih insektov.

Tudi zimski zrak je za pojesti. Včasih diši po morju, včasih pa po snežniških gozdovih.

Zopet spomin na medveda. Na tej isti poti drvim v ovinek in ga za ovinkom zagledam stoje z ogromnimi šapami v zraku. Šok reakcija - zaviranje in ustavljanje. Totalna paraliza. Pet sekund spogledovanja na razdalji cca. 30 metrov, obrnem kolo za toliko stopinj, kot so ga obrnili znanemu Cerkničanu, zaradi katerega je nastala ena glavnih besednih skovank na našem območju, "K...e Rak'k". Oddrvim v smer, iz katere sem prišel.

Jezerski zrak je nekaj posebnega. In, kot jezero samo, tudi ta ni brez vsebine, ki je vedno nekoliko drugačna.

Prvo geodetsko delo na jezeru sem opravljal pri gradnji parkirišča. To so bili zametki prepovedi parkiranja na linijo gladine vode in vožnje motornih vozil ob nedeljah. Kasneje sem sodeloval pri geodetskih delih za gostinski objekt, sledil je projekt renaturacije Stržena, ki mi je dal vpogled v morsko geodezijo.

Po nekaj neuspešnih poskusih zaradi vetra, se nam končno prikaže ta, ki nosi ime iz Santanove uspešnice. Oprema v čoln in gasa do podvodne struge. Boj z mlini na veter in neverjetna orientacija med visoko tršco sredi jezera, sta se nam končno obrestovala.

Naročilo za geodetske meritve globine struge Stržen je bilo potrjeno nekje v oktobru, novembru. Kot se spodobi za današnje čase, je bil rok za oddajo že včeraj. Pogoji za meritve nikakršni. Močan veter in najvišji nivo vode. Po nekaj neuspešnih poskusih zaradi vetra se nam končno prikaže ta, ki nosi ime iz Santanove uspešnice. Oprema v čoln in gasa do podvodne struge. Boj z mlini na veter in neverjetna orientacija med visoko tršco sredi jezera, sta se nam končno obrestovala. Meritve uspešno opravljene. Težak, a vendarle uspešen dan.

 

Skupni imenovalec vseh spominov je nekakšen občutek zadovoljstva, prijetni in nepozabni spomini, kot bi bilo včeraj. To nam jezero tudi ponuja. Brezčasnost. 

Jezero lahko zajameš z očmi, ko nanj zreš z vrha Slivnice oziroma izpred Doma na Slivnici (na sliki iz časa pred obnovo).

Sam doživljam jezero prvinsko. Je umirjeno in hkrati energično, čuteno, emocionalno, videno, opazovano, okusno, brezskrbno, sproščujoče, igrivo, zadovoljno, strastno, oboževano, lepo, barvito.

 

Aleksander - Aco je postojnski Cerkničan ali cerkniški Postojnčan. V Cerknico je zašel zaradi športa, ostal zaradi ljubezni. Do narave. In neverjetno čudovitih ljudi. Odprtih in sprejemljivih, srčnih in pozitivnih. Dela kot geodet, rad se premika po naravnih lepotah našega kraja. Slivnica, Javornik, Rakov Škocjan, Cerkniško jezero in vse možne makadamske poti so skoraj vsakodnevni poligoni za hranjenje uma in telesa. J'zru je, j'zra nej.