GOSTUJOČE PERO: ANJA ŠOLAR LEVAR IN JUDITA LEA KREK: OBNOVIMO ŠE DRUGE VODOTOKE

Besedo renaturacija ali besedno zvezo renaturacija okolja lahko v medijih v povezavi z novicami o naravi kot tudi različnih projektih zasledimo vedno pogosteje. Svoje mesto je našla v več terminoloških slovarjih in pomeni »vzpostavitev prvotnega, prvotnemu podobnega naravnega stanja, značilnosti na degradiranih delih narave, krajine, na npr. ozelenitev cestnih brežin, vrnitev melioriranih vodotokov v naravno stanje« (vir: Fran.si).

Trenutek, ko je bil izkopan prekop med dvema brežinama; s tem je bil vzpostavljen nekdanji okljuk Stržena v Ključih. Foto: Jošt Stergaršek

 

Na prvi pogled renaturacija obeta veliko, saj obljublja možnost vrnitve nazaj v čas, preden smo nekaj izgubili ali uničili, a pri uporabi izraza velja previdnost. Res je, da neverjetna obnovitvena moč narave lahko ponudi drugo priložnost, a poustvarjanje edinstvenih življenjskih okolij, ki jih je skozi tisočletja klesala narava, pogosto ni več mogoče. Ob krajšem razmisleku ter na podlagi občečloveške izkušnje in naravovarstva zato raje velja uporabiti star pregovor: »Bolje preprečiti kot lečiti«. Vemo namreč, da se včasih zamujene priložnosti ne vrnejo več.

Izvajalci del so že leta 2019 previdno ponovno izkopali nekdanje okljuke v zgornjem delu Stržena. Po izlovu rib in rakov iz izravnane struge in selitvi teh živalic v okljuke so iz ravne struge izčrpali vodo, mrtev kanal pa zasuli z zemljino, ki se je nabrala pri izkopu okljukov. Foto: NRP

 

Takole so pred zasutjem ravnega kanala izkušeni cerkniški ribiči in strokovnjaki z Zavoda za ribištvo izlovili ribe in jih prenesli na varno. Foto: Jošt Stergaršek

V preteklih dveh stoletjih smo bili priča mnogim poskusom, da bi spremenljivo Cerkniško jezero nekako 'ukrotili' in za 'nekaj uporabili'. Sprva z osuševanjem, drugič z zamislimi o stalni ojezeritvi za namene industrije in turizma. Zdaj mu z vzpostavljanjem stare struge skušamo povrniti prvotno podobo. Zagotovo je renaturacija struge Stržena z vidika ohranjanja narave Cerkniškega polja najbolj trajen rezultat projekta. Delno so bile popravljene napake, ki so se v želji obvladovati vodne razmere na polju naredile v preteklosti. Vračanje vode v staro strugo je bilo na Cerkniškem polju mogoče, ker si sveta ob vodi človek ni vzel čisto zase. Povrnitev v staro stanje je z ne malo dela uspelo zelo dobro. Zdaj delo prevzema narava, ki bo strugo v drobnem preoblikovala. Če bi območje pozidali, kot se to pogosto dogaja ob vodotokih, je prostor za vodo izgubljen, človek pa s tem sicer pridobi prostor, hkrati pa tudi obilico težav, katerih obvladovanje zahteva veliko dela in denarja. 

Če bi območje pozidali, kot se to pogosto dogaja ob vodotokih, je prostor za vodo izgubljen, človek pa s tem sicer pridobi prostor, hkrati pa tudi obilico težav, katerih obvladovanje zahteva veliko dela in denarja.

Pozitivne posledice renaturacije so v naravi že vidne. Voda v stari, vijugasti strugi teče počasneje, njena pot je daljša. Kot je zaslediti v izjavah predstavnikov Notranjskega regijskega parka, je že prvo pomlad po izvedenih delih na polju ostalo več vode (vir: https://notranjskoprimorske.si/2021/10/matevz-podjed-direktor-notranjskega-parka-imamo-najboljse-pogoje-na-svetu). Posledično se bodo izboljšali življenjski pogoji za mnoge rastlinske in živalske vrste. Letna razporeditev in obseg jezerskih poplav namreč neposredno vplivata tudi na rastline in živali ter na celoten ekosistem, ki se je skozi tisočletja  razvil na jezeru in se prilagodil njegovemu presihanju in spreminjanju. Izmenjavanje mokrih in sušnih obdobij je gonilna sila naravnih procesov na Cerkniškem jezeru.  

 

Veliko večja površina in prostornina vode v Strženu pomeni več prostora za rastlinski in živalski svet, več prostora pa pomeni večje populacije – večje število osebkov posameznih vrst, ki na tem območju živijo. Več organizmov prispeva k bolj učinkovitemu čiščenju vode.

Ob opažanjih, da se poplavljanje na Cerkniškem polju spreminja in je vode predvsem v spomladanskem času manj, jezero pa tudi večkrat presuši, bi veljalo pristopiti k nadaljnjim renaturacijam vodotokov. Kar nekaj jih je še ostalo. Zagotovo je to edini sprejemljiv način vračanja k naravnemu hidrološkemu režimu. Ob poznavanju zgodovine Cerkniškega jezera je nespametno razmišljati, da lahko vodni režim na jezeru obvladujemo z zasipanjem požiralnikov in poseganjem v ponorne jame. Upamo, da smo se na napakah iz preteklosti kaj naučili, doumeli, da igro na Cerkniškem polju vodi narava in ne človek. Zaradi preteklih grobih posegov v vodotoke Cerkniškega polja potrebujejo ti le malo pomoči, »začetno brco«. Večino ostalega pa bo s časom opravila narava sama.

 

 

Mokrišča – zibke raznovrstnosti živega sveta, naravne čistilne naprave ter območja, ki nudijo ljudem oddih od tempa moderne človeške družbe in stik z naravo, pa so sploh neprecenljiva. Zato je mogoče v današnjih dneh, ko smo ljudje določena območja namenili intenzivnemu kmetovanju in nam hrane zaenkrat ne manjka, na krajih, kot je Cerkniško jezero, napor in sredstva vložiti v obnovo narave in procesov, ki tu potekajo.

 

 

  

 

Anja Šolar Levar je geografinja in sodelavka Zavoda za varstvo narave, kjer deluje na področju geomorfologije in hidrologije. njena kolegica, Judita Lea Krek, je biologinja in del naše projektne ekipe LIFE Stržen.Na foitografiji obe avtorici med obiskom mesta renaturacije letos poleti.