O, Menišija, kako si lepa!
Venec temnih gozdov te oklepa.
O Menišija, o Menišija,
Kako si lepa...
(avtor pesmi O, Menišija: Janez
Kranjec)
Moj dragi oče, Janez Košir, od
katerega smo se poslovili v teh januarskih dneh, je imel Menišijo neizmerno
rad. Z zanosom je raziskoval skrite kotičke, do katerih so vodile zapuščene
stezice in tenkočutno opazoval naravo ter njene pojavne oblike, ki jih je tako
rad ujel v lečo svojega fotoaparata. Za njim ostaja bogata bera slikovnega
materiala, ki s svojimi zgodbami ohranja spomin na bogastvo naših krajev. S
svojim neumornim raziskovanjem je zobu časa utrgal prenekateri spomin. Odtis
njegovega dela je skrit v številnih projektih, ki so zaživeli pod okriljem
Turističnega društva Menišija, lepoto Menišije pa je skozi zgodbe naših krajev
približal tudi nam, svojim potomcem.
Pogrešala ga bom.
Damijana Škrlj
Na tem mestu ponovno objavljamo blog, ki ga je Janko napisal oktobra 2020:
Narava je brezčasna. Ko se zaradi človeških norosti ne more
več obnavljati, pričenja opozarjati. Opozorila so vse hujša. Leta 2013 je vse
drevje nenavadno močno semenilo. Bukve so se upogibale zaradi preobilnega žira
skoraj do tal. Enako se je dogajalo tudi z ostalimi drevesi.
 |
"Gozdni duh" je Janko Koši naslovil tole svojo fotografijo. Izjemno rad je fotografiral drevesa, štore (porobke) in posebne preplete vej v gozdu.
|
 |
Čarovniški vrtec. Foto Janko Košir
|
Za
vzrok nismo
vedeli, vse jasno pa je postalo, ko smo v letu 2014 doživeli žledolom.
Najbrž je narava vedela, kaj prihaja, in je poskrbela za nadaljevanje
vrste. Semena so ob
padcih polomljenih vej in dreves prišla v rodovitno prst, veje so
poskrbele za dodatno
gnojenje in že se je pričela še nezaznavna naravna obnova gozda.
 |
Žled na Menišiji. Foto Janko Košir
|
 |
Po žledu. Foto Janko Košir
|
Naslednje leto so se na
poškodovanih drevesih pojavili podlubniki. Ker polomljeno drevje ni bilo
pravočasno odstranjeno, so prešli počasi tudi na zdrava drevesa. Ob množici
uničenih dreves je veter dobil prosto pot in čedalje večkrat se pojavlja tudi
tam, kjer ga prej ni bilo.
 |
Boj za obstanek. Foto Janko Košir
|
 |
Zmajevo drevo. Foto: Janko Košir
|
Priča smo skokovitemu spreminjanju klimatskih razmer in do
sedaj še nepoznanim spremembam vremena. Ker je zadnji čas, da se ustavimo, je
prišlo zadnje opozorilo – koronavirus.
 |
Vodni duh. Foto: Janko Košir
|
 |
"Naprej živimo v potomcih" - tak naslov je Košir nadel tej fotografiji. Foto: Janko Košir
|
 |
| Novo življenje raste. Med vodenim izletom šolarjev. Foto Janko Košir |
Zdaj lahko več ostajamo doma in čedalje bolj se zavedamo, da
imamo veliko srečo, da živimo še vedno v čudovito ohranjenem naravnem okolju
Notranjske. Ponovno smo odkrili, da sreče ne moremo kupiti, ker ta živi med nami,
samo poiskati jo moramo.
 |
Pozitivna energetska točka. Foto Janko Košir
|
V zadnjih vremenskih ujmah smo izgubili mnogo čudovito lepih
starih dreves. Na srečo so ostale fotografije. Sam zelo rad in pogosto fotografiram drevesa.
 |
Prizor, ki buri domišljijo. Foto Janko Košir
|
 |
Objem. Foto Janko Košir
|
 |
Kdo tamle pleza? Foto Janko Košir
|
 |
| Noga. Foto Janko Košir |
Neka
indijanska prerokba pravi, da bomo šele takrat, ko bo posekano zadnje
drevo in ulovljena zadnja riba, spoznali, da denarja ne moremo jesti.
Nekateri od nas to že vemo, osveščamo druge in živimo za zgled drugim.
Menim, da ima tudi Notranjski park tu izjemno pomembno vlogo.
 |
Janko Košir
|
Janko
Košir, doma s hribovskih predelov Notranjskega parka, je eden od
ustanoviteljev izjemno aktivnega Turističnega društva Menišija. Bil je tudi
vodnik po naravoslovnih učnih poteh, ki jih je, skupaj z nekaj drugimi
domačini, zasnoval sam - po Naravoslovni učni poti Menišija in Poti po
medvedovih stopinjah. Ko je podjetje, za katero je delal, propadlo, je
svojo brezposelnost uspešno obrnil v svojo korist. Izobrazil se je za
turističnega vodnika in se na delavnicah izučil govorništva v javnosti
in dela z računalnikom. Strastno se je začel posvečati raziskovanju
lokalne zgodovine in običajev, sodeloval je pri organizaciji številnih
lokalnih dogodkov, ki obujajo stare navade in nekdanji način druženja
sovaščanov. Umrl je letos, na dan Svetih treh kraljev. In postal brezčasen, kot je narava, ki jo je tako ljubil in s katero je bil tako zelo povezan.
Komentarji
Objavite komentar