HIŠNO PERO: TINE SCHEIN: KAKO SO PRETOČILI JEZERO

Nenavaden naslov, ki na prvi pogled sporoča nemogoče. A tako je pred skoraj 100 leti dejansko izginilo največje stalno jezero na Kranjskem.

Jezero odhaja. Odtekanje jezerske vode v izkopani tunel in naprej v morje. 

 

Tole so najverjetneje edini posnetki posega, s katerim so Čepićko jezero v (danes) hrvaški Istri pretočili v morje in ga izbrisali z oblilja zemlje. Identičen poseg je bil med obema svetovnima vojnama načrtovan tudi za Cerkniško jezero: 

 

Prve upodobitve jezera na starih zemljevidih

Nekoč je bilo Čepićko jezero v vzhodnem delu Istre edino pravo jezero v Istri. Njegova površina je bila med 5 in 8,6 km2, odvisno od količine letnih padavin in pritoka vode potoka Boljunčica oziroma Boljunšćica. Jezerska globina je znašala do 2,5 m, na nekaterih mestih tudi več.  Jezero je bilo trikrat manjše od našega Cerkniškega presihajočega jezera. A vendarle to ni majhna površina za jezero, ki ga danes ni več. Prav zaradi svoje nekdanje velikosti je bilo upodobljeno tudi na starih srednjeveških zemljevidih. Najstarejša upodobitev Čepićkega jezera je iz leta 1525 na zemljevidu avtorja Pietra Coppa (okoli 1469 - 1555), z naslovom »Histriae tabula – Zemljevid Istre«. 

Zemljevid Pietro Coppo - Histriae tabula iz leta 1573, prvič natisnjen leta 1525.

Izrez zemljevida Pietro Coppo - Histriae tabula, 1573

 

Med starejšimi zemljevidi z upodobitvijo in lego jezera je tudi zemljevid priznanega nemškega kartografa Gerardusa Mercatorja (1512 – 1597), z naslovom »Forum Iulium Karstia, Carniola Histria et Windorum Marchia«, natisnjenega leta1589, po njegovi smrti pa je bil zemljevid še večkrat ponatisnjen in dodan v mnoge zemljepisne atlase tistega časa.

Zemljevid Mercator  Gerard  Forum Iulium, Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia, 1589

Izrez zemljevida Mercator  Gerard  Forum Iulium, Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia, 1589

Cerkniško jezero in Čepićko jezero sta hkrati upodobljena tudi na številnih drugih zemljevidih.  Na zemljevidu Jana Janssona z naslovom »Istria olim Iapidia« (Istra je bila nekoč Japodia), časovno datiranega okoli leta 1640, kar je skoraj 40 let pred izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske leta 1689. Cerkniško jezero je na tem zemljevidu upodobljeno kot ogromna vodna površina severno od Istre.

Zemljevid, Jana Janssona z naslovom »Istria olim Iapidia – Istra je bila nekoč Japodia.

Izrez zemljevida Jana Janssona z naslovom »Istria olim Iapidia – Istra je bila nekoč Japodia«

 

Čepićko jezero je skozi stoletja spreminjalo ime. Prvi zapisi ga imenjajo kot Kožljećko jezero, Valvasor ga na svojem zemljevidu Kranjske in Istre imenuje Zhepizer See, drugi kartografi Zebitscher see, Sisolsko jezero ali jezero Gessero. Vsi kartografi upodobijo jezero kot izvirni del reke Raše, čeprav to ni. Peter  Kozler na svojemu zemljevidu  »Zemljovid slovenske dežele in pokrajin« iz leta 1864 imenuje to jezero Jezer.

 

Predloga za Zemljevid , Olearius, Adam; Carniola oder Crain aus des H. Valvasor Freihr. von Wagensperg Ehre des Hertzogthums Crain vermehrter vorgestellet; 1660 -1672

Zanimiva je tudi izrisana kartografska predloga zemljevida Kranjske in Istre, z naslovom »Carniola oder Crain aus des H. Valvasor Freihr. von Wagensperg Ehre des Hertzogthums Crain vermehrter vorgestellet«, ki ga hrani Det. Kgl. Bibliotek – Royal Danish Library. Avtor izrisane predloge zemljevida  naj bi bil Adam Olearius (1603-1671), nemški matematik, geograf, knjižničar in diplomat. Možno je, da sta časovna datacija nastanka tega zemljevida med 1660 do 1671 in njen avtor vprašljiva, je pa zemljevid zelo podoben natisnjenemu zemljevidu v knjigi Johanna Ludwiga Schönlebna »Carniolia antiqua et nova«, iz leta 1680, ki ga je za njegovo knjigo izrisal Janez Vajkard Valvasor. Podoben zemljevid je tudi v Valvasorjevi Slavi.

 

Izrez predloge zemljevida, Olearius, Adam; Carniola oder Crain aus des H. Valvasor Freihr. von Wagensperg Ehre des Hertzogthums Crain vermehrter vorgestellet; 1660 -1672

Geografske značilnosti polja

Nadmorska višina Čepićkega polja je 24 m, kar je najnižji del vodotoka Boljunčica, ki je pred zadnjo poledenitvijo, ki se je končala pred 10 000 leti, naravno ponikala v južnem delu polja, nedaleč od istrske vasice Kožljak. Zaradi sedimentov, naplavljenih v nekdanje naravne odtoke, je tam nastalo jezero, katerega gladina je nihala in je bila povezana z dotokom vode vanj. Najvišje poplavne vode so se nekoč iz jezera naravno prelivale v reko Rašo. Najnižji vodostaji oziroma skoraj popolna osušitev jezera pa so bili v letih 1683, 1837, 1839. Valvazor celo zapiše, da so leta 1683 nalovili v presušenem jezeru velike količine rib, med katerimi so bile pogoste tudi velike jegulje. V 18. in 19. stoletju naj bi bili vodne površine jezera in jezero samo vzrok in krivec za razmnoževanje, kot so tedaj zapisali »malaričnih komarjev« (Anopheles maculipennis), ki naj bi bili vzrok za epidemije malarije v okoliških krajih.

Razglednica Čepićko jezero okoli leta 1923

Razglednica Čepićko jezero okoli leta 1923

 

Načrti za  izgradnjo tunela

V času avstrijske in avstro-ogrske države so bili izdelani predlogi in načrti osušitve jezera (med leti 1831 do 1898). Svoj predlog osušitve je izdelal tudi Viljem Putick, znan tudi pri nas kot človek, ki je izdelal tudi načrte preprečevanja poplav Loškega, Cerkniškega in Planinskega polja. Skupaj z Édouardom Alfredom Martelom, priznanim francoskim speleologom, je Putick leta 1893 raziskoval tudi Pazinsko jamo. 

Betoniranje tunela za podzemno odvajanje jezerske vode Čepićkega jezera okoli 1929

Kopanje  tunela za podzemno odvajanje jezerske vode Čepićkega jezera okoli 1929

Vhodni polkrožno podkvasti portal tunela 1932

Izgradnja odvodnega tunela v Istri nas povezuje z idejo o predlagani in načrtovani gradnji podobnih podzemskih povezav za hitrejše odvajanje poplavnih vod notranjskih kraških polj in načrtovane izgradnje podzemskih tunelov med Loško dolino in Cerkniškim jezerom, Cerkniškim jezerom in Planinskim poljem ter Planinskim poljem in Ljubljanskim barjem, ki so jih načrtovali konec 19. in začetku 20. stoletja tudi na Notranjskem. Zajemale so tudi izsušitev Cerkniškega jezera.

Ideja o osušitvi Čepićkega jezera se je prvič pojavila med obema svetovnima vojnama. Na podlagi projekta Tehničnega urada v Trstu je bil leta 1924 izdelan projekt izsušitve jezera v dveh različicah -  z izgradnjo tunela za odvajanje vode in brez izgradnje tunela. Osuševalna dela so se dejansko začela leta 1928 in se končala leta 1932. Izvajala so jih tri italijanska podjetja: Ente di Rinescita Agraria dela Venezia, Societa Adriatica di Costruzioni in Salvani e Paladini. Da bi voda iz jezera lahko odtekla, so zgradili podzemski tunel od roba jezera do Plominskega kanala, dolg 4250 m z minimalnim padcem na celotni dolžini. Povprečni presek tunela je 11,5 m2. Vsak dan je pri izgradnji tunela sodelovalo tudi do 260 delavcev.

Otvoritvena slovesnost v Plominu 11. december 1932

Tunel je izkopan!

Slovesno odprtje tunela je bilo 11. decembra leta 1932 ob 13. uri in 23 minut. Udeležila se je je množica več tisoč ljudi iz Labina, Pazina ter drugih istrskih krajev. Otvoritev je poleg slavnostnega in pozdravnega nagovora obsegala še miniranje kamnite pregrade, ki je do takrat zapirala in preprečevala odtok vode v tunel. Po detonaciji je voda začela odtekati skozi izkopan podzemski tunel proti Plominskem zalivu. 26 minut kasneje je na drugi strani tunela voda pritekla iz tunela in po izkopanem kanalu svojo pot nadaljevala proti morju. Da je odteklo 16 milijonov kubikov jezerske vode, sta bila potrebna dva tedna. Z izsušitvijo Čepićkega jezera je bilo pridobljenih nekaj več kot 1000 ha kmetijskih zemljišč, ki pa so v celoti prešle v kmetijsko obdelavo šele leta 1938, torej 4 leta po izgradnji tunela. Na svečanosti je bilo podeljenih več diplom, med katerimi je ohranjena diploma z  natisnjeno fotografijo vhodnega dela 4,560 km dolgega tunela z zaporedno številko diplome 149.

Slavnostni prihod na slovesno miniranje vhodne pregrade Čepićkega jezera

 

Povabljeni gosti in gledalci na iztoku tunela v Labinskem zalivu

Povabljene goste na iztoku tunela pozdravijo tudi otroci.

Mussolinijev minister Martelli na vhodnem delu izkopanega tunela.

 

Oblika tunela

Tunel ima polkrožno obliko in kamniti podkvast portal, večji del tunela v podzemlju je polkrožno betoniran. Portal tunela je kamnit, z dvema vzidanima reliefnima ploščama s prikazom beneškega leva in istrske koze. V sredini nad njima je relief ženske glave, verjetno upodobitve rimske boginje Rome, pod njo pa relief »fascia«, glavnega simbola fašizma. Na levo in desno od reliefa glave je napis, ki pa žal ni čitljiv.

Odtekanje jezerske vode Čepićkega jezera v izkopani tunel.

Voda je potrebovala 25 minut, da se je pretočila do izhodnega portala nad Plominom.

Po uspešni izsušitvi jezera je bilo potrebno izkopati tudi melioracijske jarke za popolno odvodnjavanje površin nastalega polja.

Strojni izkopi glavnega odvodnega kanala.

Iztočni kanal  na koncu  izkopanega tunela.

In jezera ni bilo več 

Motorist in kolesar na osušenem dnu Čepićkega jezera.

Avto na osušenem dnu Čepićkega jezera.

 

Oranje dna Čepićkega jezera.

Izsušeno Čepićko jezero.

 

Zasluge pri izgradnji tunela

Največ zaslug za realizacijo izgradnje tunela in pridobivanju finančnih sredstev ima grof Giuseppe Lazzarini, eden od treh bratov pomembne Labinske družine, in obenem dober znanec Benita Mussolinija. V času gradnje je bil namreč župan mesta Pazin. 

Ohranjena diploma z zaporedno številko 146 kot priznanje za pomoč pri izgradnji tunela.

Portal izkopanega tunela z zahvalnim napisom.

Posneta tudi dva propagandna filma

Gradnja, predvsem pa otvoritev tunela in s tem začetek odtekanja vode ter osušitev Čepićkega jezera, sta bila medijsko zelo pokrita. O posegu sta bila v letu 1932 posneta tudi dva kratka filma, ki ju je posnela italijanska filmsko propagandna hiša Luce - L'Unione Cinematografica Educativa iz Rima.

 

PREJ: Čepičko jezero okoli leta 1910:

POTEM: Čepićko polje danes. Niti sledi o jezeru.

Še en filmček pretakanja jezera; snemanje tega zgodovinskega posega je naročil fašistični režim Benita Mussolinija:

 

Valentin Schein, strokovni sodelavec in svetovalec direktorja v Notranjskem regijskem parku je po izobrazbi arheolog in obenem odličen poznavalec zgodovine ter predhistoričnih naselbin na Notranjskem. Pozna tudi vsak kilometer, vsak kamen in vsak bunker ob Rapalski meji, o čemer rad in pogosto prireja zanimiva predavanja. Je izjemen ljubiteljski fotograf, ki večino juter, popoldnevov in večerov v letu preživi pogreznjen v čudovito naravo Notranjskega parka, s fotoaparatom (ne s telefonom!) v roki. Najlepše fotografije, ki jih objavimo, so ponavadi rezultat njegovega potrpežljivega, večurnega ždenja v kakem grmu, sploh ko gre za ptice. Strasten zbiratelj starih zemljevidov, ki vsebujejo Cerkniško jezero. Kot vnet raziskovalec zgodovine načrtovanih in izvedenih posegov v Cerkniško jezero, odkrije marsikakšno podrobnost, o kateri se prej nikomur ni sanjalo. V Parku je neusahljiv vir znanja, zanimivih informacij ter zabavnih zgodb in anekdot.

 

 

 

 

 

 

 

Viri:

Filmsko gradivo 1: Luce; Il prosciugamento del lago d'Arsa in Istria, https://www.youtube.com/watch?v=ZxzoJGTbnHs  

Filmsko gradivo 2: Luce,  Le grandi opere del regime: il prosciugamento del lago d’Arsa nell’Istria, 2. dio, 1932;  http://cinehistria.ipd-ssi.hr/?video=le-grandi-opere-del-regime-il-prosciugamento-del-lago-darsa-nellistria-2-dio

 

Literatura:

Olearius, Adam; Carniola oder Crain aus des H. Valvasor Freihr. von Wagensperg Ehre des Hertzogthums Crain vermehrter vorgestellet; 1660 -1672 http://www5.kb.dk/maps/kortsa/2012/jul/kortatlas/object76818/da/

Janez Ludvik Schönleben; Carniolia antiqua et nova, 1680/81

Janez Vajkard Valvasor; Slava vojvodine Kranjske, 1689

Balthazar Hacquet; Oryctographia Carniolica 1784

Marijan Milevoj  spletna stran Labinska republika, Isušivanje Čepićkog jezera - od ideje do izorana polja; 2012.  https://labinska-republika.blogspot.com/2012/03/isusivanje-cepickog-jezera-od-ideje-do.html        

Marijan Milevoj,  Povijesna škrinjica labinšćtine, Isušivanje Čepićkog jezera, 11.12.2008

Marijan Milevoj,  Kartulini z Labinšćini 1993