GOSTUJOČE PERO: MARJETA LUŽNIK: Črevesje čarovnije po koroško

 Korošica na Notranjskem? Hm, glasnost, neposrednost, trma, včasih kar zagamanost. Dvakratna? Bova zmogla? Bova. Pa menda sploh ne edina.  

 

Cerkniško jezero in Korošica - marsikaj skupnega. Glasnost (ko se lomi led ali voda z vso silo odteka v požiralnik), neposrednost, trma, zagamanost.

Preden sem se priselila v Cerknico, bi lahko na prste preštela, kolikokrat sem bila v teh koncih. Prvič kot šolarka, ko so nas peljali na ogled znamenitega jezera in je bilo daleč najpomembneje to, koliko sendvičev, sokov in bonbonov ima kdo s sabo, in s kom bo kdo sedel na avtobusu. Kasneje, ko sem s fantom prihajala kdaj za vikend iz Ljubljane, a vikendi so bili takrat po navadi rezervirani za lenarjenje, branje, filme in potepanje povsod drugod, kot po bližnji okolici. 

 

Nekoč za Cerkniško jezero ni bilo časa.

Cerknico sem povezovala z Butalci, pustom in coprnicami, a vse to je bilo nekje tam, zunaj.  Šele ko sem prišla sem »zares«, sem ugotovila, kako pomemben del življenja domačinom predstavlja vse omenjeno, in da mi do poskusa razumevanja notranjske duše manjka še vsaj en pomemben ključ – jezero. 

 

Cerkniško jezero je ključ do razumevanja notranjske duše, ugotavlja avtorica bloga.

Butalci so mi bili od nekdaj zanimivi, in ko me je pred leti lokalno koroško društvo povabilo k sodelovanju pri izdelavi lutk za predstavo, sem se z veseljem lotila raziskovanja teh znamenitih, večno aktualnih likov, ki nam s tako lahkoto nastavljajo ogledalo že več kot 120 let. Ko sem prvič v živo ugledala te velikanske betice, polne butalske modrosti, kako ponosno korakajo na čelu tradicionalnega Cerkniškega karnevala, sem kar boleče začutila sinhronost ekstrema – krohota in zabave na eni strani in groze prepoznavanja na drugi. Vsi stojimo ob ograji, gledamo, občudujemo in se smejimo.  V Cesarjevih novih oblačilih vidijo, a ne rečejo. Mi niti vsega ne vidimo. 

 

Z Butalci sem se prvič srečala, ko sem pomagala izdelati njihove lutke za predstavo.

 
Za Butalci so vršale čarovnice, ki zame poosebljajo ženske, ki s(m)o drugačne, ženske z lastnim tokom misli in čustvovanja, s svojo čutnostjo, drznostjo in, ki nas figo briga, kaj o nas misli sosed. Čarovnic ali čarobnic zagotovo primanjkuje in vesela sem bila, da prihajam v okolje, kjer so domače in pridam svoj piskrček. Žabe, ščuke in Jezerko me še čakajo.

 

Zlahka se poistovetim s slivniškimi coprnicami in drugačnostjo njihove ženskosti.

Ko sva se z Jernejem pred tremi leti odločila, da v naša življenja pripeljemo kužka, se je moje dojemanje okolice popolnoma spremenilo. Naš Thor je velik hiperaktivec, ki nas je iz kavč užitkarjev zbudil v velike uživače v naravi. Slivnica, Minge, Rakov Škocjan, Tekavčev gozd, Gorice, Drašlerjev izvir, Javornik, neskončne prehojene poti in polja, ki smo jih poimenovali kar sami in s tem opisali, kje smo se potepali, so dobile nov, bogatejši pomen.

 

Odkar se mi je pridružil Thor, je raziskovanje jezera in okolice še bolj posebno doživetje.

 

In … j'zeru. V vseh letnih časih in v vseh vremenskih pogojih. Začarana. Zacopana. Za zmeraj v vse njegove edinstvene kotičke. Ko sem prvič videla, kako je v ponedeljek polno, v petek pa skoraj prazno (ali pa obratno), me je ustna kap. Zrla sem v gmoto vode oz. blata in nisem mogla verjeti čudesu narave, ki v tako kratkem času toliko nudi in toliko vzame. Očarana sem stala na robu ter buljila v globino, zdelo se mi je, da Thor tudi. Spuščala sva se v brezna kraterjev in puščala vsak svoje odtise, do vratu oškropljena z glineno vodo z močnim omega 3 vonjem. Kar v vrečkico sem basala vzorček gline z dna, da bom iz nje poskusila narediti skodelico, telefon pa je skoraj pregorel od fotografij, ki sem jih posnela, ko sem prvič stala na tej »jezerski luni«, kjer je voda vršala samo še v potoku na dnu. 

 

Spuščala sva se v brezna kraterjev in puščala vsak svoje odtise, do vratu oškropljena z glineno vodo z močnim omega 3 vonjem.

Pa magija Skadulce, kjer se je še Thor umiril za nekaj minut in, sedeč na moji nogi, zrl tja nekam čez. Če tega ne doživiš, nisi bil na jezeru. Jezera, polna vode, so povsod. Pogledat jezeru v črevesje pa ni mogoče kar tako. Cerkniško ga pokaže. Vesela sem, ko nekaj dni po tem, ko se voda skoraj popolnoma umakne na pobočjih ozeleni rastje, dokaz o tem, kako hitro se obnavlja narava, vse rumene in vijolične krasotice, ki zacvetijo po delih, ki so bili nedavno skriti pod gladino. Pa tiste minutke, ko poleti zvečer, po službi, na hitro skočiš v vodo in mimogrede zaplavaš v sončni zahod. 

 

Če izbereš pravi dan, tišina posrka še tvoje misli.

 

In zima … Ko prvič zaslišiš bobnenje pokajočega ledu, ko na jezeru oživijo Bruegelove podobe in ko, če izbereš pravi dan, tišina posrka še tvoje misli. Pa neskončne jate žerjavov, ki vzorno urejene v W preletavajo nebo in s svojim kričečim žuranjem kličejo poglede nase … Prvič sem jih doživela prav na jezeru in ponovno onemela. S ptičarjem sva buljila v nebo in skoraj nisva prišla do sape. 

Jezero pozimi ima drugačno podobo kot kadarkoli čez leto.

Če bi morala jezero opisati z eno besedo, bi izbrala – dih jemajoče. Pa bi nujno morala dodati še vsaj  eno - presenečanje. Bogastvo pojavnosti, ilustrativno pričanje narave o večnem krogotoku življenja, toliko raznolikosti na enem mestu … česa naj si človek sploh še želi? 

 

Dih jemajoče jezero.

Cerkniško jezero - si sploh lahko želimo še kaj več?

 
Očitno tukaj nimajo čarovniških moči le coprnice. Ja, tudi jezero »zacopra«, če ga pustiš vase. Si drzneš?

 

Tekst in fotografije: Marjeta Lužnik 

 

Marjeta Lužnik je likovna pedagoginja, ki vozi čisto eno hecno, svojo pot. Kreativa je njeno prevozno sredstvo, v katero nabaše vse možne potnike - glasbo, likovnost, igro, lutke, naravo, živali, vse skupaj pa rada obilno posuje s smehom. Potnika, ki ju trenutno najpogosteje vozi s seboj sta glina in njen kuža. Oba rada gnete in tudi ona dva oba gneteta njo, tako, da je njena pot ves čas razgibana. Njen moto je: ne jemljimo življenja preresno, dajmo se igrat, juhej!