GOSTUJOČE PERO: SEBASTJAN ZELIČ: To ni lunapark

Od nekdaj me je navduševala narava. Kot otrok sem bil ogromno zunaj, med zelenjem. Branje knjig mi je bilo vedno zoprno, sem pa izjemno rad listal po enciklopedijah in atlasih narave. Odraščal sem s tukajšnjo naravo, ki je izjemna. Otroci smo na jezeru drsali, v njem plavali, se družili na izletih na Slivnico, v širjave Javornikov. S prijateljem sva rada vzela zemljevid, šla na primer do Javornikov, pa sva rekla, greva od te do te točke, pa sva šla. Za več ur. Navajen sem na to prostranost in nenehno gibanje. Ko sem šel zaradi študija v Ljubljano, sem se počutil omejenega; kam naj grem, kje naj tekam, kje naj se »prezračim«? 

Kozača, naša druga največja sova, je doma v labirintu bukev in hoj Javornikov in Menišije.

V zadnjem času naravo veliko fotografiram. Najrajši slikam živali, te me bolj pritegnejo kot mirujoča pokrajina. Največkrat fotografiram ptice, saj jih je tu res ogromno vrst. Fotografiranje je zame izziv. Včasih se odpeljem na drugi konec Slovenije ali v tujino, samo zato, da ujamem kakšno posebno ptico, ki se nahaja samo tam. 

Kljub živahnim barvam, vodomca presenetljivo težko opazimo, saj je precej plah, previden in dokaj nemiren ptič.

Najbolj se razveselim, če uspem ujeti redko ptico, na primer malega žagarja ali žerjava. Za dobro fotografijo sem pripravljen tudi ždeti in čakati po več ur. Najdlje sem čakal medveda. In seveda: vedno se čakanje ne obrestuje. Dobro vem, kje ima medved svojo pot, in sem ga čakal sedemkrat; osmič sem ga zagledal, pa je bilo že pretemno in slika ni uspela. Devetič pa mi je uspelo in sem ga fotografiral od blizu. Moraš pa pozabiti na strah in se zavedati, da je gozd poln glasov. Listje šumi, veje pokajo, v kakšnem grmu se kaj zgane … ne smeš se prestrašiti, tudi medveda ne, ko se končno pojavi. Če se ti bo tresla roka, ga ne boš mogel slikati. Pojavil se je tri metre od mene in sem ga fotografiral. Ko me je opazil, je pobegnil. 

Rjavi medved - najlepša foto trofeja.

Omenil sem, da sem kot otrok rad listal po enciklopedijah živali. Danes jo imam pred očmi, v živo. Prav s fotografiranjem spoznavam navade živali, ki sem jih nekoč gledal v knjigah. Včasih šele po sosledju fotografij, ali ko več dni zapored fotografiraš isto vrsto živali, po slikah vidiš, kaj se je dogajalo. Fotografiral sem na primer čopastega ponirka – samico z mladiči. Večkrat v obdobju 14-ih dni. In sem po fotografijah ugotovil, kako jih je prvi dan samica učila potapljanja tako, da so v vodo potopili le glavo. Že en teden kasneje so se na hitro že znali potopiti z vsem telesom. Opazoval sem tudi dva liščka – samico in mladička. Mladiček se je učil, kako si nabrati užitno hrano. Mali je s tal pobiral vse, kar je našel, nato sta se z mamo dobila na žičnati ograji in potem je ona vsako stvar poskusila. Tisto, kar je bilo užitno, mu je dala v kljunček. Ampak vse to sem opazil šele, ko sem fotografije doma naložil na računalnik in pogledal sosledje fotografij. Če ne bi imel fotografij, sploh ne bi vedel, kaj počneta. Tako iz slike ali z dolgotrajnim opazovanjem pogosto ugotovim, kakšne navade imajo živali.

Najljubši objekt fotografiranja - ptice.

Med fotografiranjem me včasih ujezijo obiskovalci, ki ne znajo ceniti narave. Pred nekaj dnevi sem skušal fotografirati malega žagarja, to je zame ena najlepših vodnih ptic, kar jih je. Zagledal sem ga od daleč, a še preden sem prišel bližje, je mimo prišla družina z otrokom in je odletel. Obiskovalci. Saj so tudi takšni, ki se držijo označenih poti, a nekateri mislijo, da so prišli v zabaviščni park. Hodijo vsepovsod, gazijo, norijo, s kričečimi otroki, z odvezanimi psi, brez spoštovanja do narave, ki so jo obiskali. Ko je čas gnezdenja ptic, je to še posebno problematično, saj jih motijo. Zadnje čase je obiskovalcev opazno več in posledično tudi več vrveža. Je pa tu tudi pozitivna plat – nekatere ptice niso več tako plašne, ker so se navadile na prisotnost ljudi in jih je zato lažje fotografirati.

Vem, da je Notranjski park zato, da bi usmerjal obiskovalce, naredil sprehajalne poti in postavil table. To je bila dobra poteza. A problem je v kulturi ljudi, ki prihajajo. Ne zanima jih narava, mir živali, ampak samo, da se otroci znorijo, da z avtom pridejo čim bližje. Tisti, ki naravo cenijo, so druga zgodba.

Vsi skupaj bi se morali zavedati, da je to tukaj ena velika naravna vrednota. Ne le Cerkniško jezero, tudi Slivnica, Javorniki, Rakov Škocjan. Jezero s svojim presihanjem pa seveda, je nekaj posebnega. Včasih je ogromno vode in vsi uživajo v vsej tej prostranosti, potem pa se na primer neki Italijan vrne poleti in sprašuje, pa kje je zdaj to jezero, saj je prišel na nekaj, kar je videti kot lunina površina. Zavedati se moramo, da to je nekaj posebnega, da toliko čudežev narave na kupu ni povsod, zato je pomembno, kako zanje skrbimo – posamezniki in institucije, ki so za to formalno pristojne. 

 

Sebastjan Zelič zase pravi, da je preprost in nasmejan človek, ki poizkuša vedno razmišljati pozitivno. Rad ima naravo, pa naj bodo to živali, gore ali pa cvetoči travnik. Kdaj tudi malo potarna, ampak to je zgolj sproščanje negativne energije. Že v naslednji minuti se smeje.

 

Avtor fotografij: Sebastjan Zelič