GOSTUJOČE PERO: ŠPELA POROK: KJER LAHKO SLIŠIŠ GOZDNE ŠKRATE IN VILE

Gorenje Jezero je manjša vasica, čeprav je zadnja v občini Cerknica, je zame najlepša. Obdana je s prečudovitim gozdom, jezerom, polji, travniki in sadovnjaki, ki umirijo dušo in napolnijo srce z nepopisljivo srečo. Od mojih otroških let pa do danes se ni kaj dosti spremenilo, kar pa seveda ni slabo, ampak le za pozitivno. Življenje v vasi še vedno poteka umirjeno, delo pridnih kmečkih rok se prepleta s smehom vaške mularije, ki se podi po vasi. No, res je, da je vas nekoliko bolj prometna, kot je bila nekoč, sploh ob vikendih, ko si na Gorenje Jezero pridejo spočiti dušo tudi ljudje iz mest. 

 Zamrznjeni Čolniči, na Poti izvirov.

Spomin se, da smo kot ''mulci'' pretaknili vse kotičke te naše vasice. V devetdesetih letih nas otrok na Jezeru ni bilo prav veliko. Poleti smo se kopali na Pultarjah, kjer smo imeli svojo malo plažo. Voda takrat še ni bila tako prepredena z algami, kot je sedaj, in tudi, če je bila precej mrzla, nas ni motilo. Od dopoldneva pa do večera smo se namakali, skakali z brega, igrali ''Pepčka'', včasih na travi, včasih v vodi.  Pozimi, ko je znalo zapasti več snega kot dandanes, smo se sankali v ''Hudi dolinci''. S sankami, plastičnimi krožniki, ali pa kar z vrečo, napolnjeno s senom. Spomladi in jeseni pa smo se potikali po Rebrinah - v bližnjem gozdu nedaleč od vasi. Takrat se mi je zdelo vse tako veliko in prostrano ter čudovito pravljično. Predstavljala sem si, da v gozdu pod drevesi živijo palčki, in da je stara podrtija sredi gozda domovanje čarovnice; spraševala sem se, ali poleg rib v jezeru plava tudi kakšna morska oziroma jezerska deklica.

Razgled na vsakodnevnem sprehodu

 

Ja, jezero in njegova okolica sta s svojo prostranostjo v moji otroški glavi budila izjemno domišljijo, ki je mogoče, če bi živela v mestu, ne bi imela toliko. Zato mi, kjlub temu, da sem edinka, ni bilo nikoli dolgčas. Ko sem bila majhna, je bilo v vasi veliko starih ljudi, pa mislim, da sem bila z njimi precej povezana. Ko so bili starši v službi, me je pazila stara mama. Velikokrat sem ji ušla k sosedi, ki me je vedno toplo sprejela in mi ponudila pest slastnih jagod z domačega vrta. S sosedovim stricem sva ležala na senu in jedla Šumi bombone, ki jih je kupil samo zame v potujoči trgovini. Ko zdaj gledam nazaj, se zavem, da četudi sem bila nemirna kot poper in sem jih motila pri vsakdanjih opravilih, so me vedno prijazno sprejeli in poslušali moje otroške prigode, ter jih povezovali s svojimi odraslimi. V mojih najstniških letih je jezero ob dolgih sprehodih posrkalo marsikatero misel, solzo in tudi nasmeh, ter me pomirilo in vedno znova navdalo z zanosom. 

Jezerska zimska idila s pogledom na Slivnico

Študirala sem v Ajdovščini in Kopru, kjer sem med tednom tudi stanovala. Mestno življenje me nikoli ni privlačilo, zato v vseh letih šolanja nisem niti en vikend ostala v mestu. Vedno sem se vračala domov. Seveda je to bilo zaradi navezanosti in povezanosti z mojo družino, vendar je bilo tudi moje Jezero tisto, ki me je vleklo domov kot magnet. Sedaj, ko sem zaključila študij in dobila službo v bližnji okolici, me ta jezerski magnet še vedno enako močno privlači. Zares si ne predstavljam, da bi živela kje drugje. Skoraj vsak dan se odpravim na sprehod ob jezeru, ki me neverjetno pomirja. Vsi zvoki in vonji, ki me obdajajo, me napolnijo z energijo in pobožajo mojo dušo. Ni lepšega, kot je vonj pokošene trave v zgodnjem poletju, ko jezero pada in zrak napolni vonj po algah in vlagi, pozimi lahko skoraj vohaš sneg in jesen pričara neverjetne barve. Pomlad pa je tako in tako najčudovitejša, ko vidiš kako se prebuja narava in vse brsti in cveti, ob jezeru pa se pojavijo prve debele mačice in v vas priletijo štorklje, ki so si gnezdo naredile na sredi vasi na starem dimniku. Skozi okno moje spalnice lahko spremljam celoten življenjski cikel štorkelj. Od urejanja gnezda do parjenja ter valjenja mladičkov, pa tudi, kako pozno poleti mali letalci raztegujejo krila in naposled jeseni odletijo v južne kraje. Velikokrat me poleti namesto budilke zbudita klopotanje kljunov štorkelj ali kikirikanje sosedovega petelina. Tega ne bi nikoli zamenjala za bučne avtomobile ali železnice v mestih. 

 

Ko lahko skozi sliko zavohaš sušenje sena

Sprehod po Poti izvirov, ki je nedolgo nazaj zaradi navala turistov postala precej oblegana, saj je postala urejena pešpot, je prav posebej pravljična. Tam skoraj zares lahko slišiš skakljanje kakšnega gozdnega škrata ali vile. Ali pa mi mogoče jezero budi domišljijo tudi v odrasli dobi? 

Jesenska pravljica na Poti izvirov

Mislim, da ljudje, ki živimo ob jezeru in z jezerom, čutimo njegovo energijo drugače kot ostali. Predvsem, ker se vsak delček našega življenja prepleta z njim. Vedno delamo v dobro jezera in vsega, kar živi v in ob njem. Ko voda pada, gredo moj oče in ostali reševat ribe, ko vidimo ob cesti smeti, jih poberemo, četudi niso naše, ko izvemo, da se tej čudoviti naravi dela škoda, nas boli. To ni zgolj turistična točka in ne le naše domovanje, ampak nekaj veličastnega, nekaj, kar je treba ohranjati in negovati, da bodo tudi naslednji rodovi lahko občutili to veličino, mogočnost in lepoto. 

 

Špela med drsanjem po jezeru.

Špela Porok je po poklicu  mag. prof. inkluzivne pedagogike, zaposlena v Varstveno delovnem centru Postojna. Vse svoje življenje živi na Gorenjem Jezeru, prelepi vasici, ki jo obdaja Cerkniško jezero. Kljub temu, da je med šolanjem bivala v Ajdovščini in Kopru, se je vedno najraje vračala na svoje Jezero, kjer živi še danes. 

 

 

 

 

 

Fotografije: Špela Porok