HIŠNO PERO: JOŠT STERGARŠEK: Brez njih tudi nas ne bi bilo

Organizmi vseh treh kraljestev evkariontov (organizmi, s katerimi si tudi ljudje delimo tip celice), torej rastlin, živali in gliv, ki živijo v naravi neodvisno od človeka, so prosto živeči organizmi. Tudi predniki nekaterih od njih, ki smo jih ljudje udomačili in živijo življenja bolj ali manj odvisna od nas, na primer domače živali in kulturne rastline, so bili nekdaj prosto živeči. Meja med udomačenim in prostoživečim organizmom še danes ni vedno jasna. V vsakem primeru pa smo vsi organizmi na planetu Zemlja odvisni od drugih organizmov.

 

 

Na Zemlji so živa bitja na tak ali drugačen način med seboj povezana in soodvisna med seboj. Z zastrupljanjem okolja ljudje ne delamo škode le prosto živečim organizmom, ampak tudi samim sebi, saj smo del prehranjevalnega spleta. Tudi odločitev, ali bo voda, ki iz izvira Pod pečmi (na fotografiji) in prispeva k polnjenju Cerkniškega jezera, čista ali ne, je v naših rokah.

Ta odvisnost se najbolj očitno kaže pri prehrani - večina prehrane udomačenih živali predstavljajo prosto živeči organizmi. Živina se v idealnem primeru pase na pašniku, polnem različnih vrst prosto živečih rastlin (in živali ter gliv), pse čuvaje ali hišne ljubljenčke pa pogosto hranimo z briketi, izdelanimi na primer iz morskih rib.

 

Tudi domače živali so povezane s prosto živečimi organizmi – rastline na pašniku proizvajajo hrano, ki jo živali potrebujejo za življenje, živina pa s pašo vzdržuje travniško rastje, saj z objedanjem preprečuje, da bi se pašnik zarasel z lesnimi vrstami in postopoma spremenil v gozd. V zmernem podnebnem pasu je namreč zaradi dovolj velike količine padavin naravno rastje gozd.

Pri rastlinah je zadeva nekoliko drugačna, saj so proizvajalci in hrane oz. organskih snovi praviloma ne porabljajo, ampak jih v procesu fotosinteze proizvajajo iz mineralnih snovi, vode in ogljikovega dioksida. 'Hrana' rastlin (hranila), so anorganske snovi, energija, ki fotosintezo omogoča, pa je svetloba. Če smo natančni, rastline svetlobno energijo uporabijo za cepitev vodne molekule na kisik in vodik in na ta način spremenijo svetlobno energijo v kemijsko, ki se v nadaljevanju uporablja za sintezo sladkorjev, od katerih živí svet živali in gliv. Kisik, ta stranski produkt fotosinteze, od katerega so odvisna tudi življenja vseh aerobnih organizmov, pa tudi vsi poznamo. 

 

Kako pa rastline pridejo do hranil? Skupina prosto živečih organizmov – razkrojevalci, ki se prehranjujejo z odmrlimi organizmi ali njihovimi deli in živijo od pretvorbe organske snovi mrtvih organizmov v anorganske - poskrbi, da je kroženje snovi zaključeno in imajo rastline zopet na voljo hranila za svoje življenje in proizvodnjo hrane. Seveda se v to kroženje snovi radi vmešamo tudi ljudje s proizvodnjo anorganskih oziroma mineralnih gnojil, ki omogočajo optimalno rast kulturnih rastlin in proizvodnjo hrane, vendar pa ima njihova pretirana uporaba širši, predvsem pa tudi negativen vpliv na prosto živeča živa bitja.

 

Rosika je mesojeda rastlina. Njeno listno rozeto oblikujejo kijasti listi s številnimi pecljatimi žlezami, ki izločajo lepljive kapljice. To so pasti za drobne členonožce, ki jih privabi njen omamni vonj. Encimi, ki jih rastlina izloči, razgradijo živalice. Iz živalic rastlina za svoj obstoj pridobiva dušikove spojine, ki jih na njenih rastiščih primanjkuje. Procesu, v katerem se organizmi prilagajajo na okolje, v katerem živijo, in na druge organizme, s katerimi si delijo življenjski prostor, pravimo evolucija. Deluje po načelu preizkušanja, zato se sčasoma obdržijo le najboljše prilagoditve. V nenehnem boju za obstanek so se tako v naravi razvile neverjetne rešitve.

Tudi fotosinteza je lep primer, kako napredne rešitve so se v milijonih let evolucije oblikovale v naravi. Prosto živeči organizmi so lahko tudi vir tehnoloških rešitev, ki nimajo uničujočega vpliva nanje, kot jih ima prenekatera človeška tehnologija. Nekatere 'ideje' narave ljudje že s pridom uporabljamo za zagotavljanje boljše kakovosti življenja - zdravila, ki pridejo iz narave, na primer. Še vedno poznamo le neznaten delček tega, kar nam narava lahko ponudi, pa jo kljub temu uničujemo, v gonji za čim večjim dobičkom in gospodarsko rastjo. Z uničevanjem prosto živečih organizmov slabimo delovanje vsega planeta. In to še preden smo delovanje narave in procesov sploh dovolj spoznali.

Rastline z nadzorovanim izhlapevanjem vode iz svojih teles varčujejo z vodo, ko te primanjkuje, obenem pa hladijo sebe (podobno kot nas hladi pot, ki izhlapeva s površine naše kože) in uravnavajo temperaturo v okolici ter na ta način blažijo velike temperaturne spremembe, ki so lahko gonilna sila hudih vremenskih ujm.

Bomo ljudje uspeli potrditi, da prosto živeči organizmi s pretvorbo svetlobne energije v toplotno in njenim postopnim sproščanjem v ozračje preko živih bitij omogočajo, da Zemlja ostaja primerna za naše bivanje? Bomo to uzavestili, še preden bo za življenje, kot ga na Zemlji poznamo danes, prepozno?

 

Kaj za okolje pomeni, ali se svetlobna energija pretvori neposredno v toplotno ali pa ta pretvorba poteče v živih bitjih, lahko izkusimo poleti: če bosi stopimo z eno nogo na asfalt, z drugo pa na trato. 

 

Ljudje povzročamo težko popravljivo škodo živim bitjem, planetu in na koncu nam samim, na različne načine, npr. z nepremišljenimi megalomanskimi goloseki deževnih pragozdov ležečih ob ekvatorju in uničevanjem drugih habitatov ter populacij organizmov (tipičen primer slednjega sta prelov rib in prekinitev selitvenih poti na območja razmnoževanja), pa tudi s pretirano uporabo strupenih snovi. Tu pa lahko vsak od nas prispeva svoj del z zmanjšanjem količine ali pogostnosti uporabe snovi, ki imajo škodljive učinke na živa bitja, kot so detergenti, razkužila, herbicidi in pesticidi. Ljudi je ogromno, zato šteje že vsaka kaplja.

 

Kot ostali organizmi smo tudi ljudje odvisni od narave, od prosto živečih organizmov, vendar njihove storitve, kot so proizvodnja hrane in kisika, čiščenje vode, zmanjševanje erozije in blaženje ekstremnih vremenskih pojavov, jemljemo vse preveč samoumevno. Ker pretirano izkoriščanje naravnih virov in dobrin manjša učinkovitost ekosistemskih storitev, se moramo odločiti, po kateri poti bomo stopili v bodočnost.

Naravno okolje je dom prosto živečih organizmov in trenutno ljudje z njimi bijemo tudi kemijsko vojno, katere posledice bodo na koncu žal nosili naši otroci, v katerih se bodo strupene snovi, ki jih uporabljamo in spuščamo v naravo, dalj časa kopičile. Zdravo okolje in ohranjena narava z neskončno pestrostjo oblik, barv in zvokov pa prežene še tako črne misli … Ko na svežem zraku nimate dela, si privoščite kolesarjenje, ribolov, sprehod ali kakšno drugo aktivnost v naravi, saj je že sam pogled na cvetočo gozdno podrast lahko dovolj, da na ustnice privabi nasmeh. Zato ne oklevajte, stopite na plano. Za to so zavarovana območja narave še posebej primerna, saj je tu narava še razmeroma dobro ohranjena.

 

Sviščev mravljiščar (na fotografiji na gredljatem luku), je poosebljenje povezanosti organizmov v naravi, saj brez močvirskega svišča, ki je edina rastlina, s katero se hrani kot gosenica, brez določenih vrst mravelj, ki mlade gosenice odnesejo v mravljišče in zanje skrbijo kot za lasten zarod, in brez gospodarja zemljišča, ki rastišče močvirskega svišča kosi dovolj pozno, da se življenjski krog metulja zaključi, ne more obstajati.

Za konec si ob Svetovnem dnevu prosto živečih organizmov želim, da bi doživel dan, ko bomo ljudje na ostale prebivalce zemlje gledali s spoštovanjem in zavedanjem, da brez njih tudi nas ne bi bilo. 

 

Jošt Stergaršek že več kot desetletje dela kot biolog Notranjskega parka. Svoje delo opravlja strastno, s srcem, in tudi v prostem času najraje raziskuje naravo, predvsem rastlinstvo, ki ga na območju parka pozna do zadnje bilke. Je tudi navdušen ribič, sanjač, odličen fotograf, ki prispeva marsikatero fotografijo, objavljeno na spletnih kanalih parka.