GOSTUJOČE PERO: MARIJA LESKOVEC: Jezero – naš dom, naše življenje

Napisati nekaj o jezeru ni enostavno. Kaj pisati? Kako v kratek prispevek zajeti obdobje vsega življenja?

Moj dom ni le hiša, v kateri živim. Moj dom je veliko več. Moj dom so bližnja cerkev, vas in še posebej jezero. Koliko in kaj mi pomeni? Veliko. To je moje življenje.

Jutranje meglice na Cerkniškem jezeru.

 

Spadam v generacijo, ko je bila voda v jezeru še tako čista, da si jo lahko pil. Ni bilo še pralnega praška. Perilo se je pralo na roke z žajfo - milom, skuhanim v žehtnem loncu, splakovalo in spiralo se je v jezeru. Domače milo smo izdelali doma iz delov prašiča; ušesa, parklji in rep. Najvažnejši je bil lužni kamen, ki smo ga kupili v lekarni. Vse to se je skuhalo v veliki litoželezni posodi. 

Dvajset let staro domače milo.

Belo žehto - perilo se je naložilo v čeber, plavino v škaf in oboje v kareto – ročni voziček. Pa sva šli z mamo. Kadar je bila manjša voda, se je pralo v Tilovem grabnu, kadar je bila voda višja, pa v Kojnšci. 

 

Še nekaj drugega smo prali v jezeru - korenje. Kadar je bila jesen deževna, je bilo strniščno korenje usrano - umazano od zemlje in neprimerno za spravilo. Naložili smo ga na voz in odpeljali do jezera. Korenje smo vedno prali v Krogelci ali v jami Lokvi, blizu doma. Pri pranju smo si pomagali z grabljami. Opranega se je z vilami naložilo na senen voz - lojtrnik, ki so mu sneli gare. Lojtrnik je bil dobra izbira, saj se je korenje na njem hitro posušilo. Doma je bilo potrebno le še obtrgati liste.

Jezerke še znamo narediti račke iz ločja.

Rodila sem se v času, ko je nam, Jezercem, še pripadala pravica do ribolova v jezeru. To pravico in vedenje o tem sem pila skupaj z materinim mlekom. Ali je potem čudno, da sem vedela za vsako jamo, luknjo, brezno in kamen, kjer so ribe ali raki? Občutek, ko z malimi ročicami ujameš svojo prvo ribo ali raka, je neprecenljiv. Vedno ni bila le riba. Zgodilo se je, da sem namesto menka ven privlekla belouško. Ni bilo hudega. Le malo vreščanja in veselo naprej.

Pogled na Cerkniško jezero z balona. Marec, 2011.

A edina stalnica v življenju so spremembe.

 

Spremenilo se je. Pravico do ribolova smo Jezerci izgubili po letu 1954. Tudi njive v Ušivku so bile odvzete v tem času. Za potrebe zadruge. Pa tako rada sem šla z mamo na njive k trem hrastkam. Nič več igranja s temnordečimi kamenčki na kolovozni poti. Nič več tekanja k vrtini - votlem železnem drogu, zabitem v zemljo, kjer sem poslušala šumenje vode pod zemljo. Zadruga je vse njive združila in preorala. Odvzeta zemlja za potrebe kolhoza – zadruge me je bolela enako kot moje starše. Njuna bolečina in skrb se je neverbalno prenašala name. Čutila sem, kako je ves čas visela v zraku. Napolnjevala je naš dom. Ne bo zemlje za preživetje.

 

Bila sem že malo večja, nekako višji razredi osnovne šole. Pisala so se leta od 1965 do 1967. Živo se spominjam prizadevanj Jezercev, ki so si skupaj s študenti prizadevali za ohranitev jezera takega, kot je. Študenti so v vasi po hišah pobirali podpise vseh, ki so želeli preprečiti izgradnjo betonske pregrade, ki naj bi šla od Gorenjega Jezera do Gorice ali Retja. Linije začrtanega jezu se ne spomnim čisto natanko. Tudi nasip -  cesta do Otoka bi bila pod vodo. Šlo je za tako imenovani ''Projekt gornji Jadran''. 

Poplavljen most čez nasip pri Dolenjem Jezeru, 2014.

 

Zaradi stalne vode v jezeru bi imeli rekordno število rib. Rdečeperk takrat še ni bilo. Še pred tem načrtovanim projektom so že zabetonirali požiralne jame Narte, Svinjsko jamo, Malo Karlovico in delno Veliko Karlovico. Posledica tega je bilo večkratno poplavljanje senožeti od Rešeta proti Jamskemu zalivu, prav tako njiv. Najbolj na udaru so bile njive Podzelniki, pod vasjo in nad Jelenci. Pridelke je vzela voda, zemlja je bila sprana, prineslo je le veliko plevela. Odškodnin ni bilo.

 

To sem razumela in doživljala, kot da domačini ob jezeru, še posebno Jezerci, nimamo nobene besede oziroma vpliva na to, kaj se dogaja z jezerom in posledično z našimi življenji. V smislu, da je vse naše. Vse je od vseh, davke pa plačuje kmet.

 

V vsakem obdobju so se našli določeni posamezniki ali skupine, ki so menile, da najbolje vedo, kaj narediti z jezerom in kako z njim upravljati. Jezerci so se po pameti in srcu vedno odločali tako, da so v sožitju z jezerom živeli in preživeli. Spoštovali so zakone narave, predvsem silno moč vode. Zavedali so se, da voda vedno zmaga.

Veselje ob prihodu nove vode v jezero. Učna ura za vnuka, Priama in Vito. Hvaležnost, spoštovanje in strah.

Cikli letnih časov, polnjenja in odtekanja vode so narekovali kmetovo delo. Ko sem bila še majhna, je bilo še veliko ročnega dela. A kot otroka te ne skrbi bližajoča se nevihta. Gledaš teman  nevihtni oblak, ki visi na nebu in grozi, ti pa v mislih tiho prosiš in rotiš Boga, naj se že vendar usuje dež, da bo za tisti dan konec pasje vročine in dela. Kot otrok ne veš, da mora biti delo opravljeno. Če bo seno mokro, bo potem dela še več. A kot otrok imaš svoje prioritete. 

 

A kljub vročini in napotkom: ''Ne pij preveč! Samo ustnice si omoči. Bolj ko piješ, bolj boš žejna,'' je bilo ob spravilu sena s senožeti pod Martinjakom vedno zanimivo. In težko. Skrb za konje, da jih niso žrli – pikali brenclji - obadi, grabljenje ali tlačenje sena … Zanimiv je bil del, ko sem lahko malo ušla na sosedovo Kramarjevo senožet. Tam je med 2. svetovno vojno strmoglavilo letalo. Razbitine so bile zame zelo mikavne. Saj ne vem, kaj sem pričakovala, da bom našla. A vsako leto sem zbezljala - stekla tja. Do kolen v vodi, bosa, seveda, sem hodila okrog letala in iskala. Kaj sem našla? Nič. Paziti sem morala, da se me ni prijela kakšna pijavka, ki jih je v tisti blatni vodi kar mrgolelo.

Hčerka Alja v kanuju.

Še bolj zanimivo je bilo pri Svinjski jami. Prav poleg našega Pogrjaščaka, samo čez Stržen, si šel v gozd in že si bil poleg ruševin Karlovškega gradu. Z bratom Vikom sva šla večkrat pogledat, da bi kaj našla. On oborožen z vilami za gnoj. Jaz samo firbec zraven. Prepričana sem bila, da bom le obrnila kakšen večji kamen in pod njim me bo čakala koralda – ogrlica. Na moje razočaranje se kaj takega ni nikoli zgodilo. So pa me opekle koprive. ''Je že dobro, da te je opeklo. Revme ne boš imela.'' Tako so me potolažili, ko sem javkala. Da ne govorim o raziskovanju jam Narte in Karlovice. Ker je bilo vse delo ročno, so bili konji med tem časom na hladnem v Mali Karlovici, da jih niso pikali obadi.

 

A najlepše so bile nedelje. Takrat sem šla lahko po vasi, k jezeru ali celo v gozd, skupaj z ostalo otročadjo z vasi. Jezerci smo znali oziroma znamo plavati, razen takrat štirih izjem.

 

Sedanji čas je drugačen. Vzgoja otrok je zaupana družini, vrtcu, šoli. Tudi prej je bilo tako, a hkrati zelo drugače. Na vasi so veljala pravila, da so starejši pazili na mlajše in obratno, ne glede na sorodstveno pripadnost. Otroci smo se vedno hodili sami kopat, vedno nas je šlo več, nikoli en sam. Starši niso nikoli šli z nami. Tudi če je bil otrok majhen, je že takrat vedel, da mora ubogati starejše. Veljala so stroga pravila, ki se jih nihče ni upal prekršit. Če bi šel majhen predšolski otrok sam do jezera, bi ga pa tako pojedlo Krvavo stegno.

Ko so drevesa jokala ... Žledolom na Cerkniškem jezeru februarja 2014.

Najmlajši smo pričeli s prvim brcanjem po pasje zadaj za jezom. (Mimogrede, tega so Jezerci zgradili leta 1844, ker je Buclov - Valentin  Leskovec rekel, da bi tam lahko postavili žago. No, ja, od tega ni bilo nič, jez je pa ostal.) Ko si to obvladal in preplaval vsaj dva do tri metre, si smel čez Tilov graben. Kadar si preplaval Vodonos, navadno si že znal plavati žabico ali celo kravl, takrat si lahko plaval vsepovsod. Tudi v Tilavo jamo si lahko skakal. Fantje so skakali na glavo, punce smo skakale na noge ali bombico. Eno nedeljo sem štela svoje skoke. Seštevek je bil okroglih dvajset. Voda je moj element. V Rešeto se nismo hodili kopat, ker je bilo predaleč. Velikokrat smo plavali iz Vodonosa do mostu. Par skokov z mostu, potem pa nazaj v Vodonos.

 

Kar se spomnim, v mojem času ni utonil noben Jezerec. Enkrat se je eden malo bolj napil vode. Ta večji fantje so ga dvignili za noge z glavo navzdol. Izkašljal je vodo. Hudega mu ni bilo. Doma pa itak nismo povedali.

Nova vrsta ptice na jezeru.

Pozimi je prišlo na vrsto drsanje. Za dober led je moralo biti izpolnjenih več pogojev. Prvi je bil visoka voda. Drugi vsaj štiri do pet dni ponoči zelo mrzlo in čez dan pod ničlo. Moralo je biti mirno, se pravi brezvetrje. Prav tako ni smelo snežiti. Drsali smo z drsalkami, narejenimi doma, ki se jim reče plohki. Pri naši hiši nas je bilo pet otrok in polno drsalk. Jaz, kot najmlajša, nisem nikoli ostala brez njih. Vsako leto je bilo potrebno malo zamenjati paščke, a to je bil še najmanjši problem. Iz starih cruglov - vajeti so bili najbolj trpežni. Izdelava drsalk tudi ni bila težava. Doma smo imeli kovačijo in tri pare spretnih rok mojih bratov. Enega sem že sprosila, da sem bila opremljena. To so posebne drsalke, ki imajo na spodnjem delu dvojne grife. Prvi so namenjeni za odrivanje in poganjanje, medtem ko so zadnji namenjeni žlajfanju –zaviranju.

Še vedno si jih rada nataknem.

Velikokrat sem vsa premrzla pricvilila - prijokala domov. V gumijastih škornjih sem ujela gjmplna. Zanohtalo mi je. Pa me niso pustili na toplo peč. V lavor so mi natočili mrzlo vodo in vanjo potisnili noge, roke pa pod pipo. Od bolečin sem tulila, kot bi me s kože devali. Ko sem malo prišla k sebi, sem se pogrela na krušni peči. ''Roke daj v lase. Tam se najbolje ogrejejo.'' Tak je bil nasvet, ki ga sedaj delim naprej tudi svojim vnukom.

 

Tudi o preživetem času na paši bi morala reči besedo ali dve. To so pastirske zgodbe. Mogoče o tem kdaj drugič.

 

Že več kot dvajset let oddajam apartma. Prihajajo ljudje z vsega sveta. Turisti so zelo različni. V vseh teh letih znam prepoznati želje in potrebe gosta že ob prvem stiku. Veliko so me naučili. Prepričana sem, da so s seboj odnesli košček jezera. Posebno me razveseljujejo tisti, ki se vsako leto vračajo; gledat rožice, ptice ali naravo. Nekateri celo zato, ker se pri meni dobro počutijo: ''Marija, samo usedem se, gledam skozi okno na jezero in mi je lepo. Uživam v tem. Tu je tako lepo in vedno se počutim  dobrodošel.''

Pogled na jezero skozi domače okno.

 

Sprašujem se. Do kdaj bo še tako lepo? Komu zaupati jezero? Domačini smo vedno skrbeli zanj, saj smo s tem skrbeli zase. Že samo misel, da Jezerci pred dobrimi sto leti niso dovolili pozidave Gorice s hoteli, za namene turizma, pove vse. 

Čigavo je jezero? Jezero ni prostočasna dejavnost ali služba. Jezero je življenje in naš življenjski prostor.

 

In Notranjski regijski park? Bomo našli skupen jezik? Razumem, da je osnovna naloga parka varovanje narave. Bo park znal in zmogel to, kar smo zmogli Jezerci? Ohranjati življenje. 

 

Odgovor nam bo povedal čas. Ga bomo dočakali mi, naši vnuki ali pravnuki?

Ribiči v megličastnem jutru.

 

Foto: Atelje Žnidaršič

Marija Leskovec je Jezerka po rodu in duši. Doma je torej z vasi Dolenje Jezero, to je tista vas v cerkniški občini, ki leži v neposredni bližini (spodnjega dela) Cerkniškega jezera. Je izjemna poznavalka in pripovedovalka lokalne kulturne dediščine, zgodb o običajih in življenju, kakršnega današnje generacije ne poznajo več. Je tudi ena od članic pevske skupine ljudskih pesmi - Jezerska tršca. Več let je na spletni strani pisala kratke prispevke o utrinkih z jezera. Prispevala je tudi več zapisov za priljubljeno spletno stran Stare slike Cerknica.