GOSTUJOČE PERO: JANEZ DRAGOLIČ: Naj medi!

Prva povezava, ki jo v glavah naredimo ob besedi "čebela", je med. In četudi imamo veliko vrst čebeljih pridelkov, ni čebelarja, ki ne bi prideloval medu. V resnici pa pridelava čebeljih pridelkov obsega le 10% njihovega dela in sploh ni njihovo glavno delo. Glavna naloga čebel v naravi je namreč opraševanje.

Za kilogram medu morajo čebele obleteti kar štiri milijone cvetov. Ena sama medonosna čebela lahko v svojem življenju nabere eno dvanajstino čajne žličke medu. Foto Janez Dragolič

Imamo srečo, da se lahko pohvalimo z zelo veliko in pestro ponudbo medu. Prav to pa je posebno živilo, ki ga čebelarji ob Cerkniškem jezeru čuvamo in s svojo dobro čebelarsko prakso zagotavljamo kakovost, s čimer smo maksimalno odgovorni do potrošnika, čebel in naravnega okolja, v katerem delamo.

Čebelja družina je tako velika kot majhno mesto. V njej živi od 30.000 do 60.000 čebel delavk, 

od 300 do 1.000 trotov in ena sama matica. Foto Janez Dragolič

 

Med je naravno živilo, ki ga iz nektarja ali rastlinske mane izdelajo čebele. Nektar ali medičina je sladek sok, izloček cvetov cvetlic, ki jih oprašujejo žuželke. Po večini je sestavljen iz vode in sladkorjev, med katerimi so najpogostejši glukoza, fruktoza in saharoza. Mana pa je sladek lepljiv sok, ki ga izločajo drevesne ušice, škržati ali kaparji. Mana je sicer živalski izloček, vendar ni predmet presnove žuželk, temveč je ostanek drevesnih sokov. V panju čebele medičino ali mano obdelajo, zgostijo in primešajo izločke svojih žlez, ter jo shranijo v celice satja. To je med, ki ga čebele pokrijejo še s pokrovčki iz voska. Takemu medu rečemo zrel med. 

Na območju Notranjskega parka je paše za čebele več kot dovolj. Foto NRP

Na skoraj celotni površini cerkniške občine je dovolj pašnih virov, največ gozdnatih, preostanek pa je pestro porazdeljen med posevke, na paše na travniku, jezerskih površinah, gozdnem in jezerskemu robu. Pomladne razvojne paše so zelo dobre, po naravnem zaporedju dohitevajo ena drugo, od dobrih, zadovoljivih, do zelo slabih. Po navadi se pojavljajo strnjeno, od druge polovice aprila do konca junija ali prvi teden julija so medonosne paše končane. V ciklično nepredvidljivih ugodnih letih medenja iglavcev se dvakrat ali trikrat v desetletju medenje podaljša še v julij ali avgust. Na vseh drugih območjih nastopi tako imenovano julijsko-avgustovska brezpašna doba, z zmernimi in spodbujevalnimi pašami na jezerskih rastlinah. To obdobje je najbolj kritičen čas vzreje in oskrbe čebel v letu.

Postopek filtriranja medu. Foto: Wikipedia 

Pridelavo medu najbolj otežujejo izrazite podnebne in vremenske posebnosti, predvsem hitro menjajoča se vremenska nihanja. Tako največ škode povzročajo nenadne februarske otoplitve ter hude zmrzali od konca marca in aprila do sredine maja. Ta pojav odločilno določi letino medu.

Medičino izločajo rastline na cvetovih, mano pa listne uši, kaparji in škržati, ki sesajo 

rastlinske sokove. Foto Janez Dragolič 

Osnovno orodje pri čebelarjenju je panj. V deželi ob jezeru je najbolj razširjen AŽ-panj (Alberti Žnidaršičev panj), ki ima v svoji klasični izvedbi dva oddelka: spodaj je plodišče, zgoraj medišče, ločuje pa ju matična rešetka. Zaradi enake mere satnikov je sate v medišču in plodišču mogoče zamejevati. V plodišču je običajno zalega in matica, medišče pa je namenjeno pridobivanju medu.

Naslednja zelo zanimiva snov, ki jo nabirajo čebele je cvetni prah ali pelod. To je najpomembnejši vir proteinov, maščob, mineralov in vitaminov. Pomemben je za razvoj ličink in mladih čebel. Cvetni prah je zelo cenjen v prehrani ljudi, zato ga čebelarji smukajo na vstopnem žrelu panja. Primarni vir peloda so: žužkocvetne rastline, ki čebele vabijo tudi z nektarjem, vendar pa čebele obiskujejo tudi vetrocvetke, na primer lesko, vrbe, hrast, koruzo, na katerih nabirajo samo cvetni prah (Bryant, 2002). Z obiskovanjem cvetov čebele rastline tudi oprašujejo, to pa je najpomembnejša naloga, saj zagotavlja obstoj življenja na planetu.

Vsaka tretja žlica hrane na svetu naj bi bila odvisna od opraševanja. Foto Jošt Stergaršek.

Cerkniška dolina je skupaj z njeno okolico v velikem delu tudi čebelarsko pašno območje. Domači čebelarji v večini čebelarimo v stacionarnih čebelnjakih.  Za prevoznike, tudi iz drugih čebelarskih društev, imamo predvidena stojišča za prevozne čebelnjake, ampak le za gozdno pašo (smreka, jelka).

Brez čebel ne bi bilo toliko različnih vrst sadja in zelenjave ter tako lepih barv na travniku. Foto NRP.

Slovenija se s petimi čebelarji na 1000 prebivalcev uvršča v svetovni vrh čebelarstva, čebelarstvo pa je v Sloveniji pomembna kmetijska dejavnost z dolgo tradicijo. Slovenski čebelarji so po svetu znani po svoji strokovnosti in naprednih čebelarskih tehnologijah ter zgodovinskih posebnostih, kot so čebelnjaki in poslikane panjske končnice, AŽ panji, kranjska sivka, apiturizem kot inovativna veja trajnostnega turizma, in medeni zajtrk – izobraževalna promocijska aktivnost, ki jo od leta 2007 izvajamo v vrtcih in osnovnih šolah.

Maj je mesec čebel. Ne le zato, ker imajo na predlog Slovenije od leta 2017

dalje svoj dan, ampak tudi zato, ker so v tem času najštevilčnejše in najbolj dejavne. 

Foto Blaž Koderman.

Maj je mesec čebel. V tem mesecu so čebele pri nas najdejavnejše in zaradi povečanega števila čebel v panju začnejo rojiti. Je čas cvetenja rastlin in je potreba po opraševanju največja. Slovenija je 20. maj predlagala za Dan čebel tudi zato, ker je to rojstni dan Antona Janše (1734-1773), pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov v tistem času za to področje. Anton Janša je na podlagi izročila prednikov sredi 18. stoletja na Kranjskem postavil pravokotni profil panja, ki je primernejši za sestavo. Tako je tudi čebelnjak dobil svoje temelje.

Čebela, predvsem Kranjska sivka (Apis mellifera carnica) je avtohtona slovenska podvrsta slovenske čebele in druga najbolj razširjena podvrsta na svetu in je del slovenske identitete. Slovenija je bila v Evropski uniji prva država, ki je svojo medonosno čebelico zaščitila.

Janez Dragolič s skupino obiskovalcev na Čebelarski učni poti. Foto NRP.

Foto: Klavdija Hiti

Janez Dragolič je že od leta 1986 član čebelarske družine Cerknica. Trenutno čebelari s tremi AŽ-panji (= poseben tip panjev). Pred tem pa sta z ženo imela tudi že po 60 čebeljih družin. Ker sta imela dva stacionarna čebelnjaka na različnih lokacijah, sta z rednim in skrbnim delom pridelala do 7 vrst različnih medov na leto. Za otroke sta iz cvetličnega medu izdelovala tudi kremni med. Nekaj let tudi medico in žganje z medom. Od leta 2002 redno vodi skupine na Čeberaski učni poti na Cerkniškem jezeru. Na izjemno zanimiv in slikovit način predstavlja čebelje življenje in življenje s čebelami. Je tudi ljubiteljski slikar akvarelov.