Mladost sem preživela v sosednji občini. V rojstnem
kraju Martinj hrib nismo imeli jezera, še potok Logaščica je bil precej oddaljen od nas. Spomnim se samo poplav,
ki jih je povzročila zamašitev kraškega požiralnika Jačka. Otroštvo je bilo luštno in prijetno, saj smo se martinjski
otroci tja do višjih razredov osnovne šole zelo radi igrali žandarje in
ravbarje po okoliških gmajnah. Zavzeli
smo gmajne od Ženčka, Kališ in čez železniško
progo do jamarske koče. Nešteto ur smo skakali gumitvist, igrali preproste igre,
kot sta zemljo krast in prodaja barvic. Prijetno igranje se je prepletalo tudi z delom
na naši manjši kmetiji, kjer se je še vse
delalo ročno.
Cerkniško jezero in njegove značilnosti sem spoznala v
osnovni šoli, ko smo prišli na enodnevni
šolski izlet. V srednji šoli smo imeli
tudi en športni dan na Slivnico. Prebrala sem kakšno zanimivost o jezeru, sicer
pa teh krajev nisem obiskovala ali poznala.
Mladost in zaljubljenost prineseta svoje. Leta 1986 sem
se primožila v te kraje in ustvarila družino. Cerknica je postala moj novi dom.
Spoznavanje jezera je bilo na začetku bolj mimobežno, na hitro. Zanimivo
mi je bilo v tistih časih srfanje na jezeru na težki deski Burja z velikimi
jadri in neštetimi štrbunki v vodo. Pozimi pa zamrzjeno jezero, kjer sem prvič
drsala s svakovimi moškimi drsalkami in speljala.
 |
Drsanje na jezeru.
|
Kakšnega spoznavanja zakonitosti in občudovanja jezera, »španciranja« ob njem, posedanja ob kavici,
tega v mojih prvih dvajsetih letih bivanja tu ni bilo veliko. Jezero in njegovo okolico smo spoznavali na nedeljskih
sprehodih z otroki tja do Goričice, s kolesom do Otoka in nazaj. Zelo lep spomin
imam na polhanje s sodelavci, ko še ni bilo omejitev polhanja z dovolilnicami.
Prostor nam je dal na razpolago domačin z Dolenjega Jezera. Svak je pripeljal
drevak v Zadnji kraj. Druščini smo pokazali, kako se nastavi pasti, zakurili ogenj,
posedeli ob njem, pripovedovali dogodivščine iz preteklih polhanj. Tisto leto
ni bilo polhov, imeli pa smo polnočno čolnarjenje z drevakom ob siju polne lune
in poslušanje nočnih zvokov oglašanja različnih živali. Nepozabno doživetje in
prijetni spomini še danes.
»Zapuščeno« jezero v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega
stoletja name ni naredilo posebnega vtisa. V času suhega jezera vonj po razpadajočih
ribah, stoječa voda, polna mulja, nešteto žuželk, komarjev, črnih muh, ki neumorno
grizejo. Doživela sem tudi kopanje z obupnimi piki insektov in posledično obisk zdravnika zaradi zastrupitve. Zaprašeno, zaraščeno jezero brez oznak in
informativnih tabel, klopc za posedanje, smetnjakov, toaletnih
prostorov, skratka, če zaključim - nič takega, za kar bi lahko rekla, da je mistična dežela. Morda so bili na jezeru nekateri posamezniki, ki so izvajali športno - rekreativno dejavnost in redki sprehajalci, ostalih aktivnosti pa ni bilo zaznati.
Z leti so se razmere na jezeru spremenile, kot se je
spremnilo moje življenje in zavedanje, kaj pomeni zdravje in skrb zanj.
 |
|
Nešteti sprehodi s psičko Piko.
|
Z jezerom sva si bliže šele v zadnjem desetletju. Ko
te bolezen dobesedno vrže na tla in v času dolgotrajnega zdravljenja ... ja, tedaj
prepoznaš rek, da narava zdravi, dobesedno. Ob postavljeni diagnozi mi je
zdravnik svetoval, da moram biti pred
napovedanimi operacijami in nadaljnjimi terapijami in zdravljenjem v čim boljši
fizični in psihični kondiciji. Ko ti gre za biti ali ne biti, si pripravljen storiti marsikaj. Potrebovala sem veliko gibanja, miru, svežega zraka in vse
to sem pridobila na in ob jezeru. Nepozabna so pohajanja spomladi tam, pred
Karlovico, ko se travniki obarvajo v vse barve mavrice, in vse tiste trave, te so enkratne.
Kot je zapisal pesnik Ivan Minatti: »trave so lepe, trave so dobre,
trave so zdrave, … med travami je vse razumljivo in preprosto.«
 |
Poljane v modrem.
|
 |
| Cvetoči jezerski travniki. |
Opazujem ptice, metulje, mravlje, prisluhnem
raznovrstnim glasovom, oglašanju. In ob koncu poletja košnja trave, vonj po
pokošeni travi, z bosimi nogami hodim po širnih travnikih, nepozabno razvajanje.
V teh pohodih sem in še neizmerno
uživam, si enostavno privoščim to razkošje v glavi in naravi.
 |
Trave so lepe.
|
Na poti dolgotrajnega zdravljenja se odpirajo številna vrata;
pridružila sem se ljudskim pevkam Jezerska tršca, čudovito popotovanje s
pesmijo iz preteklosti v sedanjost. Družba prijateljev z izkušnjo bolezni že
nekaj let krasi drevesa ob rožnatem oktobru in skupaj osveščamo o pomenu zdravja in
pravočasnega odkrivanja bolezni. Mnoge aktivnosti, redna vadba, pogum in dobra
volja pripeljejo do dobrega počutja, tako pozabiš na prestane težave, enostavno
ozdraviš.
 |
|
Druščina prijateljev na krasitvi ob Rožnatem oktobru na
parkirišču Dolenje jezero.
|
V tej idili se je pričel v meni počasi
razvijati egoizem: vse te lepote bi rada obdržala samo zase. Ob koncu tedna množice
obiskovalcev, urbanih kolesarjev, pohodnikov po brezpotjih, kar poimenovala jih bom "instant obiskovalci",
tekmovanje s prevoženimi kilometri,
koraki, brzinski pogled na jezero, vse
to se dogaja danes na Cerkniškem jezeru. K sreči je
Notranjski regijski park prevzel aktivnosti pod svoje okrilje in izvaja
usmerjene dejavnosti.
 |
|
Ljudske pevke Jezerska tršca v Šolskem muzeju Ljubljana.
|
Umetnost delovanja Notranjskega regijskega parka si
predstavljam ravno v tem, da poskuša uravnovesiti različne interese, zahteve, potrebe. Pohvalno
je delovanje parka in umeščenost novih pridobitev v prostor. Le s sodelovanjem
in skupnimi cilji vseh udeležencev bo zaživel
naravni turizem, ki ne bo ogrožal narave in neposredno njihovih
prebivalcev. Tako kot sem sama za ozdravljenje potrebovala mir, tišino in lepote
Cerkniškega jezera, jezero potrebuje »zdravnika«, ki ga bo ohranil v njegovi
prvobitni naravi, podobi, brez obsežnih posegov in prevelikega navala množic.
Narava ima vedno zadnjo besedo.
Naj zaključim z mislijo arhitekta Jožeta Plečnika: »Kamen
hočem obdelati tako, da ne bom oskrunil njegove narave. Doslej sem delal
obratno. Upam, da mislim logično – to je pravilno. Zato obljubljam, da bom poskusil iz
kamna potegniti dušo, ne pa dajati kamnu dušo.«
To velja tudi za naravne lepote v našem
kraju: poskusimo prisluhniti naravi, potegniti iz nje dušo.
Valerija Klemenc, mama treh odraslih otrok, po
izobrazbi univ. dipl. ekonomist z zelo raznovrstnimi aktivnostmi. Rada plete,
kvačka in ustvarja ljubiteljsko pod nazivom Čarovniška zanka, bere in prebira
knjige v Bralnem klubu Cerknica, vzdržuje telesno kondicijo s treningi pri Gordani,
poleti nudi prenočišča turistom, prepeva
pri ljudskih pevkah Jezerska tršca, občuduje in spoštuje pokrajino, ki je
postala njen dom. Življenje je lepo,
danes, ta trenutek.
Komentarji
Objavite komentar