GOSTUJOČE PERO: BREDA SIKKENS TURŠIČ: Najlepše, ko je prazno

Veliko je bilo že napisanega o Cerkniškem jezeru, težko je dodati kaj novega. Moj prvi spomin na Jezero sega v petdeseta leta, ko me je kot štiriletno deklico neka gospa vzela s sabo na kopanje. Igrala sem se v vodi in gospa me je vzela s seboj v, zame, globoko vodo. Dvigovala me je v zrak in spet spustila v vodo. Pri tem se je vedno bolj oddaljevala od brega in naenkrat ji je zmanjkalo tal pod nogami. Še vedno me je držala, spomnim se, da sem bila pod vodo, oči pa so gledale na breg … k sreči naju je nekdo opazil in potegnil ven. Nekaj podobnega se mi je zgodilo pred dvajsetimi leti v Rešetu. Plavala sem proti bregu in se pod vodno gladino zapletla v rastlinje, tako da nisem mogla stopiti na dno, voda pa je bila previsoka, da bi se oprla na roke. Tudi takrat sem gledala ljudi na bregu in šteti so mi bili trenutki … Nazadnje sem se le nekako sama rešila rastlin in stala v vodi, ki mi ni segala dlje od kolen.

Domačo naravo sem vzljubila na Nizozemskem. Foto: Kina de Vries

 

Dokler nisem odšla na Nizozemsko, je bilo Jezero predvsem kraj, kamor smo hodili na kopanje in drsanje. Naravo sem začela spoznavati in jo spoštovati šele potem, ko sem začela spoznavati naravo na Nizozemskem. Kot prostovoljka sem delala v vaškem naravnem parku. Park je bil sprva kmetijska površina. Potem so odstranili rodovitni sloj zemlje, da so prišli do nerodovitne zemlje. Kmalu so pognale prve rastline, ki jih pred tem ni bilo: divje orhideje, okroglolistna rosika, kijasti lisičnjak in razni lišaji. Tu sem spoznala veliko rastlin, ki so bile na Nizozemskem popularne in so jih imeli v gredah, jaz pa sem ob njih samo zmignila z rameni. V Sloveniji je bil to plevel, ki raste na travnikih. Nič posebnega. Ko smo na Nizozemskem obiskali travnik, kakršnih je v Sloveniji nešteto, se je moj odnos do narave spremenil. Travnik, na katerega smo šli lahko samo z vodičem. Za širšo publiko ni bil dostopen.

Cerkniško jezero, vedno fotogenično. Foto: Breda Sikkens Turšič

 

Tako sem začela raziskovati in spoštovati naravo doma. Kukavice niso bile več kukavice, ampak orhideje. Plevel je začel dobivati imena. Največ sem se naučila prav od Nizozemcev, ki so bili na raziskovalnem taboru v Cerknici. Z njimi sem hodila na ekskurzije in spoznala veliko novih imen rastlin, kot so močvirna samoperka, zavita škrbica, močvirski meček, itd. Prvič v življenju sem videla bogomolko in nižinskega urha. Te ekskurzije so bile res užitek! Sprehod z dvajsetimi živimi enciklopedijami; eden je poznal metulje, drugi kačje pastirje, tretji dvoživke in plazilce, potem nekdo, ki je vedel vse o insektih, prav vsi pa so bili poznavalci ptičev. Vesela sem, da tudi Notranjski park organizira tovrstne ekskurzije. Veseli me tudi, da se je na Jezeru zadnja leta veliko naredilo, vključno z obnovo meandrov Stržena. Nizozemci so mi povedali tudi zanimiv podatek, da je v Notranjskem parku na kvadratni meter mogoče najti kar 180 različnih življenjskih vrst (rastline, mahi, insekti). Za primerjavo: na Nizozemskem je na kvadratnem metru samo 80 različnih življenjskih vrst. Pa še ta številka se zmanjšuje zaradi prekomernega izločanja dušika, ki drastično duši biodiverziteto. Prekomerno izločanje dušika je posledica intenzivne živinoreje. V bližnji prihodnosti bo ukinjena vsa živinoreja okrog naravnih rezervatov, ki so del Nature 2000.

Bleščeči mleček (Euphorbia lucida)uspeva na robnih delih Cerkniškega jezera, kjer voda odloži odmrl rastlinski material, npr. navadni trst. Cerkniško jezero je trenutno edino nahajališče te vrste v Sloveniji. Bleščeči mleček je v Sloveniji na rdečem seznamu ogroženih vrst. Foto: Breda Sikkens Turšič

Lepote Cerkniškega jezera mi je pravzaprav pokazala Andreja Peklaj s svojimi fotografijami, zbranimi v knjigi Cerkniško jezero. Tudi sama sem se večkrat podala na lov za lepimi fotografijami. V zgodnjih jutranjih urah sem se, ponavadi z gosti, podala na Jezero in ga prečesala po dolgem in počez. Največkrat s kolesom, saj se tako lahko hitreje pride do vsakega še tako skritega kotička. Nekega majskega dne sem šla z gosti s kolesom okrog Jezera in nekje pred Lazami zaslišala kobilarja. Ustavili smo se in poklicala sem ga. Radoveden se je prikazal in letal z drevesa na drevo. Tako je priletel dovolj blizu, da smo ga celo videli. 

V Notranjskem parku je na kvadratni meter mogoče najti kar 180 različnih življenjskih vrst. Foto: Breda Sikkens Turšič

 

Jezero mi je najbolj všeč, ko je prazno. Napolnjeno z vodo je kot nešteto jezer na svetu. Ko pa se sprazni, je edinstveno. Sprehod po jamah da občutek, da si na nekem drugem planetu ali v miniaturnem Velikem Kanjonu (Grand Canyonu). Najlepše pa je ujeti trenutek, ko se spet polni. Ko voda dere izpod Javornikov in bruha iz podzemlja na sredi poti. 

Ko se jezero sprazni, je kot z drugega planeta. Foto: Breda Sikkens Turšič

Neštete poti na Cerkniškem jezeru, ki so enkrat na suhem, drugič pod vodo. Foto: Breda Sikkens Turšič

 

Upam, da sem s tem pisanjem zbudila zavest obiskovalcev, da je Jezero velik dar, dom močvirskih ptic in postaja za številne ptice selivke.

 

Breda Sikkens Turšič je rojena v Jurčkovem taboru v Cerknici. Že več kot 40 let živi na Nizozemskem. Po pestri delovni karieri se je pred kratkim upokojila. Zanimanje za naravo ji je zbudila hči, ko je hotela vedeti, kako se imenuje ptič, ki so ga videli na kolu ob cesti. Takrat so bile zanjo vse ujede bodisi orel ali lunj. V šoli se je hči pohvalila, da je videla orla, pa ji je učitelj pojasnil, da je verjetno videla kanjo. Po tem dogodku je začela obiskovati naravoslovni krožek, mama Bredapa se je učila od nje. Skupaj sta hodili na ornitološke ekskurzije v okolici njihovega domačega kraja na Nizozemskem, hči pa je obiskovala mladinske kampe in sodelovala pri štetju ptic v bližnji in daljni okolici.