GOSTUJOČE PERO: FRANC BEČAJ JESS: Živimo v raju, a smo v razkolu

Vsi moji spomini so vezani na vodo, jezersko vodo. Spomnim se, kako je je bilo nekoč veliko več. Včasih sem se s prijatelji vsako leto spomladi udeležil Kanu ščuka izleta. To je bilo imenitno taborniško prvenstvo v kanuarjenju z vmesnimi taborniškimi nalogami. Tekmovanje je potekalo v 80. letih prejšnjega stoletja, udeležilo se ga je na stotine tabornikov in rekreativcev iz vse Slovenije, pa tudi iz tujine je kdo prišel. To je bilo eno od večjih taborniških tekmovanj tistega časa. Ampak že v zadnjih letih tega dogodka smo morali kanu več nositi kot pa smo veslali z njim. Danes točno takega tekmovanja ne more biti več, saj je vode premalo. Včasih pa se je lahko preveslalo vse jezero, od enega konca do drugega. Dobil si zemljevid in orientacijske točke, do katerih si moral priti, tam pa si moral opraviti različne sposobnostne izzive – plezanje po vrvi, lokostrelstvo, streljanje s fračo in podobno. Seveda je bil pomemben čas, čim hitrejši si moral biti. Glavno pa je bilo seveda druženje. Naša ekipa je bila vedno v vrhu, največkrat smo bili med prvimi tremi.

Soseda Zdenka se je želela fotografirati s ščukama.

Potok Cerkniščica v Dolenji vasi.

Danes pa jezero nenehno presiha in vode je manj zaradi podnebnih sprememb. Dežja je opazno manj. Zagotovo so na vodostaj precej vplivali tudi pretekli posegi v jezero, ampak kmetje morajo tudi imeti svoj prav. Takrat so že vedeli, zakaj so vodotoke ravnali. Spomnim se tudi, kako je bila nova Karlovica nenehno odprta, da bi voda čim prej odtekla, da so lahko kosili. Notranjski park vzdrževanje zdaj vidi po svoje. A podpiram to, da so spet vzpostavili nekdanje okljuke Stržena. Zdaj je boljši pretok in voda čistejša. A kdo ve, morda se bo čez sto let spet ugotovilo, da to ni bilo prav. 

Zaradi vremena se je vse zamaknilo za en mesec. Voda izgine prej, kot je včasih, zato je drstenje slabo, sploh za ščuko, saj voda upade ravno v času, ko se ščuka drsti. Včasih sem res veliko hodil na ribolov. Rib je bilo ogromno, danes pa z eno vrečko prideš domov. Seveda se zdaj ne raubšica več, kot smo nekoč. Od tam, kjer je Svinjska jama, smo pred desetletji pripeljali po tri žaklje ščuk in drugih rib. Letos sem šel samo enkrat na ribolov, sredi maja, ampak sem ribe samo pasel, jih na trnek naganjal. Z dvema čolnoma smo šli, jaz sem veslal; eno ščuko je ujel prijatelj Rok, drugo brat. Prva je imela 88, druga pa 85cm. Podarila sta jih meni. Ko sem z njima prišel domov, je pritekla soseda Zdenka in se takoj želela fotografirati z njima. Ravno je nekaj pekla, mislim da pijano nevesto, pa ji je bilo vseeno, če si roke umaže, samo da je na sliki s ščukama. Tako dobro se ji je zdelo. Domov sem prinesel dve, ampak sta bili od dveh ribičev, dveh dovolilnic. Sem velik zagovornik tega, da se držimo pravilnika. Samo eno lahko ujameš na dovolilnico. Prav je, da se jih več ne ujame, sploh odkar je drst tako slaba. Poleg tega so se na jezeru zelo namnožili ptiči, predvsem čaplje, pa kormoranov je vse več in se obsežno gostijo z ribami.

Vsak posameznik je odgovoren za to naše jezero in kaj še živi v njem. Tudi prijateljem govorim, naj ne bodo požrešni, ujemi eno, jo vzemi za domov, če želiš še naprej loviti, lovi, ampak jo spusti. Čeprav, roko na srce, tudi to ni prav – ribo poškoduješ, ko jo enkrat ujameš in ko jo vrneš nazaj, zagotovo trpi od bolečin. Tudi tu pri nas v potoku, v Cerkniščici, ki teče skozi Dolenjo vas, je bilo včasih ogromno ščuk, v tolmunčkih so plavale. Si šel samo na breg, vzel si zanko in jo potegnil ven.

Dolenja vas na poletni dan.

Ko sem bil otrok, sem pasel čredo krav, po vasi sem živino navsezgodaj zjutraj zganjal na kup iz hlevov, po 50 sem jih imel, in potem sem jih gnal tja, kjer je danes industrijska cona, na pašo, še mlaka je bila včasih tam. Ko so tam vse popasle, se je šlo še na Otok in potem še v Repišče v bližini Nove Karlovice. Zdaj se vse spreminja, nihče več tu ne žene na pašo. 

Bečaj je izdelal krmišče za divjad.

Kmetujem ne več, le osnovne pridelke pridelam zase in za sorodnike. Sicer izredno rad delam izdelke iz lesa. Pred kratkim sem izdelal leseno krmišče za divjad, trenutno pa izdelujem lok in kipec slončka iz epoksi smole. 

Bečaj rad ustvarja izdelke iz lesa.

Skica za bodoči izdelek.

Rad živim tu. Zame na vsem svetu ni lepšega kraja, kot je ta, kjer mi je dano živeti. Vse imamo tu. V raju živimo. Samo med ljudmi je razkol. In to je velika škoda.

Franc Bečaj živi v Dolenji vasi. Najraje izdeluje izdelke iz lesa in epoksi smole ter preživlja čas v naravi s svojim švedskim ovčarjem Lonnyjem. Njegov življenjski moto je "Kdor da, ta dobi."