GOSTUJOČE PERO: GREGOR KEBE: Jezero neštetih zgodb

Jezero! Kraj preživetja, rekreacije, meditacije, tudi vzgoje. Posebno v vseh letnih časih. A zame najlepše pozimi. Ko se za 4 cm spremeni agregatno stanje zgornjega sloja vode. In z vodostajem nekje na treh četrtinah. Še lepše pa je, če je okolica malenkost pobeljena in  enakomerno zapiha iz vzhoda. Suh mraz. Mir. Na kmetiji imam od pomladi do pozne jeseni mnogo dela in odgovornosti. Ko pa pride zima, ko se narava ustavi, takrat ji tudi jaz prisluhnem. Ko ostali še ne vedo, da led že drži in zadrsaš "v celo". Pa da je šajba, gladek, da se vidi skozenj. Ta občutek svobode, zvok ledu, ki sicer še malo poka, se zlije z zvokom drsalk, ki režejo vanj. Drži!! Drži!! Na umetnih drsališčih se zgolj drsa, na jezeru pa je vse skupaj nekaj več, nekaj posebnega. Težko je to ubesediti. 

Moji fantje in oče, ki se nam rad pridruži na drsalkah.

Ker sem po naravi tak, da svojo srečo skušam deliti z drugimi, takoj vzamem v roke telefon in oznanim na omrežju, da je led pripravljen sprejeti še koga, ki čuti do njega nekaj podobnega kot jaz. In zelo sem vesel, da tudi moji štirje sinovi čutijo podobno. Najstarejši Timotej letos zaključuje osnovno šolanje, odločil se je za oddaljeno šolanje, kar pomeni dijaški dom med tednom. Edini pomislek za šolanje v oddaljenem kraju mu je bil: med tednom ne bom mogel drsati. Jonatan, drugi v vrsti, vse prihranke namensko hrani, da si bo pred sezono kupil nove, boljše drsalke ter najlažjo karbonsko hokejsko palico. Irenej me je lansko leto na smučišču na sedežnici objel in rekel: Oči, smučanje in drsanje, to sta dve najlepši stvari v življenju. Krištof, najmlajši, je na drsalkah prvič stal in zadrsal že pri dveh letih. Kako jih je lepo gledati, ko se za ploščkom podijo in vedno prehitro zmanjka dneva. 

Ko zaropota plošček po ledu, je občutek nebeški.

Včasih se nam na ledu pridruži tudi moj oče in deli dragocene drsalne izkušnje. In pove tudi, da je dal svojo prvo plačo za - drsalke, pa da doma zato niso bili najbolj zadovoljni. Ja, drsanje imamo v DNK. Žena to, hvalabogu, podpira! Ko sva se spoznala, sem jo hitro peljal na led. Ni minilo dolgo, ko sva v Hervisu že skala drsalke zanjo. Meni je bil to prvi signal, da hoče drsati in da hoče drsati z mano! Tudi ob polni luni sva že drsala. Poseben občutek. Pa pokanje ledu kilometre daleč kot posledica nižanja vodostaja. Prvič malce strašljivo, nato: nepozabno!

Še preden je postala moja žena, je šla moja Ana hitro na led z mano.

Pokanje ledu v daljavi, ko se niža vodostaj - strašljivo, a obenem magično.

 

Moja druga velika strast je ribolov. Ko usiha. Ko zadiši po blatu. Že kot desetletni fantič sem domov prinesel rib, da jih je mama čistila do sredine noči. Verjetno zato ni bila najboljše volje. Kakor tudi ni bila moje žena, ko sem vzel dopust, da bi kaj postoril pri novogradnji, ker so bili za naslednji dan naročeni mojstri, pa mi je zadišalo po blatu ... in sem šel ... Le kako bi to Primorka razumela, verjamem, da bi še Jezerka težko. Kot tudi ni razumela, kako sem lahko letos februarja v ledeno mrzli vodi samo v spodnjicah debelo uro lovil tri ribe. Pa saj je imela prav, zvečer me je kuhala vročina. Ampak vročina mine, dragocen spomin pa ostane, pa ribe tudi! 

Moja žena ne bo pozabila, kako sem v spodnjicah eno uro lovil ribe iz zaledenelega jezera.

Kot sem že omenil, mi jezero omogoča tudi preživetje. Na njem pasem govedo, kosim krmo in steljo. Borim se s stalnim zaraščanjem pašnikov. Mogoče me prav zato zelo moti zaraščanje grmovja prav do obale jezera, in se čudim, kako Notranjski park nima posluha ali interesa, da bi odpravili zaraščanje vsaj na vstopnih točkah na jezero. Ko razmišljam o tem, se tudi vprašam: kakšno jezero bomo pustili zanamcem? Upam, da ne zaraščenega okrog in okrog.

 

Na jezeru pasem govedo.

Pozdravljam sicer parkov projekt povrnitev strug v prvotno stanje, pričakujem pa, da bodo temeljiti in bodo porušili tudi vse jezove, ki jih je človek naredil, odmašili brezna, Sudanko speljali v Vodonos ter tako jezero resnično spravili v prvotno stanje. Moti me slabo parkovo sodelovanje s kmeti, z agrarnimi skupnostmi in nasploh z objezerskim lokalnim prebivalstvom. Kot predstavnik agrarne skupnosti sem sodeloval pri skupnem pisanju nove kmetijske politike - brez kakršnegakoli obvestila je šel v obravnavo le del, ki ga je oblikoval park. Da o dobrobiti živali, ki si ga želim izvajati na objezerskih pašnikih in odpravi hude invazivke japonskega dresnika v Vodonosu ne izgubljam besed.

 

Želim si boljšega in tesnejšega sodelovanja z Notranjskim parkom.

 

Želim si bolj konkretnega in korektnega sodelovanja. Oboji se moramo zavedati, da skupaj skrbimo za jezero, rastline in živali v njem. Vsekakor pa pozdravljam njihov odklonilen odnos do masovnega turizma. Butični turizem bo za naše jezero čisto dovolj. Mogoče iz tega butičnega turizma izvira tudi stalno opozarjanje v medijih o nevarnosti drsanja na jezeru, pa četudi je debelina ledu pedenj ali dva. No pa smo spet pri ledu... Neskončno sem vesel, da živim ob tem biseru narave. Vesel sem, da živim z njim, ob njem, na njem, v njem! Vesel, če ga komu razkažem, navduši pa ga jezero samo po sebi. O tem, kako se mi je pod traktorjem med košnjo udrlo brezno, kako sem sredi jezera srečal medvedko z mladiči, kako bi se z ženo s kanujem kmalu prevrnila, ko sva zadela pri visokem vodostaju v varovalno ograjo pod mostom, ali pa o tem, kako sem sredi noči iz blata potegnil avto zaljubljenega para, ali pa o tem, kako sem lovil ribe, ulovil pa ponirka, pa ob kakšni drugi priliki. 

Moji fantje na jezeru mnogoterih obrazov.

Jezero ima mnogo zgodb, mnogo obrazov, le prisluhniti mu je potrebno. Ja. Iskreno sem mu hvaležen, da sem lahko del njegove zgodbe. Se vidimo ob jezeru, če prej ne, pozimi, v Vodonosu, tam pri kozah!!!

Gregor Kebe je diplomiran inženir lesarstva. Ko je propadla tovarna pohištva Brest, kjer je bil zaposlen kot tehnolog površinske obdelave, je doma kot mladi prevzemnik prevzel govedorejsko kmetijo. Dejavnost je razširil še na pridelavo krompirja, s katerim oskrbuje osnovne šole. Pridelava kakovostne hrane ga osrečuje, hkrati pa čuti veliko odgovornost: do uporabnikov, pa tudi do narave, sploh ker kmetuje na zelo občutljivem habitatu. Je oče 4 osnovnošolskih fantov, katerim bi rad posredoval ljubezen do dela, narave, športa in poštenja. Ne mara egoizma, osrečujeta ga smeh in družabnost. Rad ima gore, plezanje, feratanje. Bolj kot je strmo, bolj je navdušen. Rad tudi kolesari, teče in smuča, o svoji pravi ljubezni pa piše v svojem zgornjem zapisu.