GOSTUJOČE PERO: ALENKA URH: Slivnica – terapija za dušo

Čas, le kam ti bežiš ? Ustavi se, dovoli mi dih.

Naj napolnim svoje srce z norostjo,

veličastnim pogledom in otroško radostjo.

 

Korak, naj me nese in sreča me vodi,

tja gori visoko, kjer radost je doma,

na vrhu te gore pogled me zasnubi,

Slivnica, tukaj je mir doma.

Kot otroku so se mi pogledi velikokrat ustavljali na vrhu pod oblaki. Vse se mi je zdelo tako čarobno. Zelenje, drevesa na vrhu, pa hiška iz doline so dajali občutek, da smo v pravljici. Vsak letni čas svoja čarovnija. Slivnica v tisoč in eni obleki in vsakič drugačna in vsakič bolj mogočna.                                                                                                      

Človek le težko najde besede, ki bi lahko opisale sleherni pogled z vrha, pa kljub temu z eno besedo - magična terapija za dušo.

Pot na Slivnico, ki ponuja magično terapijo za dušo.

Pred nekaj leti sem se z obale vrnila v svoj rodni kraj. Občutek je bil sila prežet z žalostjo. Spet bo potrebno začeti znova. Nekakšen strah pred vsem, kar si pustil za seboj in tistim, kar pride, ko si se podal na novo pot. Tista grenka tesnoba v prsih, ki te spremlja dan za dnem in nikakor ne veš, kako bi jo lahko odgnal od sebe. Drži se te kot lubje drevja in te nikakor ne spusti iz oklepa. Nekaj je potrebno storiti, tako pa res ne gre več naprej! Kaj lahko storim, kam lahko zbežim? Obujem športne čevlje in grem, grem, kamor me nesejo noge, na hrib, na Slivnico. Ko pridem do vznožja, me prešine: »A res, sem gor moram riniti?« Korak za korakom, počasi, diham, diham globoko. Poskušam umiriti misli ob pogledu na čudovito naravo. Poletje, sonce se komaj prebija skozi liste vej in smreke, ki v vsem svojem jutranjem žaru blestijo kot poletno klasje. Pa zopet švigajo misli sem ter tja. Ustavim se, zadiham in odprem oči, očarana sem od lepote, te tako drobne pozornosti narave, a v veličini presegajo mojo bit srca. Grem naprej in opazujem svet okoli sebe. Trava, cvetlice in igriv vetrc kril pisanih metuljev. Čudovit je! Pot me vodi naprej in vsak korak se zdaj zdi lahkotnejši. Pridem do »štal« in oko uzre Snežnik na moji desni; že presenečena od čudovitega pogleda se ozrem na levo in - Triglav. Kaj? Kako lahko? Tako daleč, a obenem tako blizu. Srce zaigra od veselja in duša je našla svoj ritem miru in zadovoljstva, zdaj pa me več nihče ne ustavi. Noge že same hodijo po poti in že vidim kočo na Slivnici. Zadovoljstvo, ki presega vse meje.

Usedem se na klop in samo občudujem. Presihajoče Cerkniško jezero, ki ga je poletna vročina dodobra izžela vode. Struga, ki se vleče čez in čez. Barve polj, ki se jih ne moreš nagledati in veličastni Javorniki, ki so skoraj na dosegu roke. No, tu, in prav tu, se življenje obrne na glavo. Ves mestni vrvež, vse misli, ki pestijo vsak dan in ne dovolijo, da bi se naše misli in srce za hip umirila. Tu nekje …. na vrhu Slivnice lahko zadihaš, umiriš misli in dovoliš telesu, da odstrani ves stres, ki si si ga nevede nakopal na ramena. Včasih je težko narediti korak naprej in se odlepiti od udobja doma in varnega zavetja. Pa vendar smo včasih primorani narediti nekaj zase. Nekaj, kar nam napolni dušo, nekaj, kar nam odvzame skrbi, pa mogoče samo za hip, trenutek, ki nam lahko spremeni pogled na naše življenje in nam vlije zagon za naprej. Tako malo je potrebno, a vendar tako veliko, da zberemo moči in se odpravimo na pot. Slivnica res ni daleč in tu stik z naravo prežene vse slabe misli in nekako čudežno deluje na nas. Morda ne prvič, a prej ali slej se te dotakne z veličastno barvitostjo narave in tistimi drobnimi trenutki, ki ti kot strela z neba napolnijo srce in prikličejo solze radosti. 

 

Slivnica je zdaj postala moje zatočišče miru. Vsakič, ko se odpravim na Slivnico, je doživetje zase. Včasih pokam od energije in sem na vrhu kot blisk, spet drugič si vzamem čas samo zase, samo zato, da lahko grem. In vsakič, ko grem, vzamem s seboj kamenček s pozitivno mislijo in ga odložim ob poti. Želela bi vsakemu, ki se odpravi na Slivnico podariti nasmeh na obraz, zato sem se odločila, da kamenček z lepimi mislimi vsakič vzamem s seboj in ga odložim na vidno mesto. A ko grem naslednjič na Slivnico, se velikokrat zgodi, da kamenčki in dobromiselčki, ki visijo z vej smrek in dreves, dobijo nove lastnike. 

Terapija srca, ki ne pozna meja je naša domača Slivnica.

 

Alenkino dušo, kot pravi sama, polnijo njene drobne umetnine, ki pustijo pečat nasmeha še tako slabemu dnevu ali čemernemu sprehajalcu. Nasmeh ljudi, ki ga uspe narisati s svojimi dobromiselčki ali poslikanimi kamni, so zanjo kot čarobni prah veselja, ki se vsuje na srce in dušo. Ve, kako malo je potrebno za to, da se preobremenjen delovni dan zaključi z nasmehom in lepo mislijo.