GOSTUJOČE PERO: KARMEN PETRIČ: Kdo bi si takrat mislil, da me bo pot pripeljala sem?

Razredničarka v ljutomerski gimnaziji, profesorica Cvetka Hibler, nam je govorila: »Oh, ah in sploh … to so sami ocvirki. Besedilo mora biti kratko in jedrnato!« Ravno zato sva se z njo lepo ujeli. In ko sem dobila povabilo, da nekaj napišem za rubriko Gostujoče pero, je bil moj največji problem prav to: da ne znam pisati na dolgo in široko.

 

Na poti na morje postanek na Ravbarkomandi. Kdo bi si takrat mislil, da me bo moja življenjska pot pripeljala prav v te kraje? Foto: Karmen Petrič

 

Iztočnica za zapis naj bi bila moje doživljanje Cerkniškega jezera in celotne tukajšnje pokrajine kot priseljenke. Pred mnogo, mnogo leti (zveni kot v pravljici), me je soprog popeljal po znamenitostih Notranjske. To je bila neke vrste poučna ekskurzija, saj sem se kmalu zatem preselila na Unec. In prvi vtis je bil: »Ljudje, ali se sploh zavedate, kakšne znamenitosti imate okrog sebe? In kje je turizem?« 

  

Pogled na cerkniško jezero. Foto: Karmen Petrič

 

Minevala so leta in premaknilo se ni skoraj nič. Kot učiteljica sem se trudila, da bi se učenci zavedali, kje živijo, da bi poznali lepote, ki jih obdajajo … V pogovorih po počitnicah sem namreč od njih izvedela veliko več o tujih državah in znamenitostih, marsikdo pa še ni bil v Rakovem Škocjanu. Tudi družinske prijatelje in sorodnike sem rada peljala, in jih še vedno, skozi dolino Rakovega Škocjana do jezera, pa na cerkniški karneval, Slivnico, v Križno jamo in na grad Snežnik; pa še kam. 

 

Čudoviti Rakov Škocjan. Foto: Karmen Petrič

 

Sorodnike in prijatelje rada povabim na znamenito cerkniško pustno povorko. Foto: NRP

 

Prej sem omenila, da se v letih ni premaknilo skoraj nič. Nič v smeri masovnega turizma. In prav je tako. Tematske poti, kolesarske in planinske poti ohranjajo pristnost narave, ki jo obiskovalci z veseljem opazujejo ter v obliki fotografij v svojih sodobnih napravah nosijo domov ter o lepotah pripovedujejo svojim prijateljem in znancem. Jezero in Škocjan sta bila opisana že mnogokrat. Ne bom ponavljala besed, s katerimi so različni avtorji opisovali ta dva, meni najbljižja lepotca. Vsak letni čas ima svojo sliko, vsak dan je drugačen. Zato podpiram načrte NRP za butični turizem v naših krajih. Pogrešam le kako možnost nastanitve več, tudi dobro gostilno, morda avtokamp ter še kakšno parkirišče za avtodome. Pa seveda kolesarsko in pešpot od Unca do Cerknice. Unec je kot vstopna točka v občino premalo izkoriščen v promocijske namene. Kolikokrat se ustavijo turisti in sprašujejo … Verjamem, da se bo to tudi uredilo.

Tudi Unec bi bil lahko zanimiv za vzpostavitev kolesarske steze ali sprehajalne poti. Foto: Karmen Petrič

Poleg poklicne poti se udejstvujem tudi v kulturi. Delujem v KD Rak Rakek, ki letos praznuje že 20 let delovanja. Nisem umetnica, rada pa opazujem druge, ko ustvarjajo in potem poskusim tudi sama. Cerkniško jezero, Rakov Škocjan in druge lepote te pokrajine so bile že od nekdaj izreden navdih za likovne ustvarjalce. V okviru društva organiziramo večdnevne likovne delavnice, ki se selijo iz Rakovega Škocjana na Cerkniško jezero in h gradu v Planini, lepote Notranjske so stalna tema naših ekstemporejev, že tretje leto pa smo organizirali galerijo ob Cerkniškem jezeru. 

Galerija ob Cerkniškem jezeru. Foto: Karmen Petrič

Zavedamo se, da traja nekaj časa, da se neka prireditev »prime«, zato smo veseli, da se teh naših druženj udeleži vsako leto več zadovoljnih ustvarjalcev. Pohvaliti moram sodelovanje z Notranjskim regijskim parkom. Do sedaj so vedno podprli naše ideje in nam pomagali.

Likovne delavnice s slikarko Carolo Minssieux-Gliesch iz Francije. Foto: Karmen Petrič

Zadnjih pet let naše delo zaznamujejo mozaiki. Kar nekaj se nas je »okužilo« s to umetnostjo. Pričele smo z izdelavo mozaičnih sten. Prvo smo na mojo pobudo izdelali pri vhodu v prvo triado rakovške osnovne šole. Odziv je bil odličen – na povabila različnih posameznikov in organizacij smo jih do sedaj izdelali že šest. Zadnjo steno smo po motivih ilustratorja Marjana Mančka postavili v Begunjah pri Cerknici. Na njo smo še posebej  ponosni.

Prva mozaična stena pri osnovni šoli na Rakeku. Foto: Karmen Petrič

Mozaična stena Hribci po ilustraciji Marjana Mančka. Foto: KD Rak Rakek

Ker že preko 20 let aktivno sodelujem pri delu Notranjskega domoljubnega društva general Maister (moj stari ata je bil Maistrov borec), bi se dotaknila tudi te teme. Nekoč me je nekdo vprašal, kaj mi pomeni domoljubje. Domoljubje se začne že v družini, v kraju. Niso potrebna velika dejanja – urejenost odnosov, skrb za lepo, čisto in urejeno okolico, potem pa prispevaj k življenju kraja po svojih zmožnostih. Pokaži svoje talente, svoje znanje, pohvali (iskreno) sosede in znance za njihove uspehe. Pomagaj, kjer lahko. Predvsem pa, kar delaš, delaj z zadovoljstvom. Vključi se v društva in v njih ustvarjaj in uresničuj skupne cilje. To lahko naredi vsak. 

Notranjsko domoljubno društvo generala Maistra ohranja spomin na slovenskega generala in pesnika. Foto: Tomaž Čuček

Na srečanjih ekstrempore likovni ustvarjalci najraje upodabljajo Cerkniško jezero. Foto: Karmen Petrič

  

Ob koncu bi želela poudariti, da brez podpore družine mojih dejavnosti ne bi bilo. Moram povedati, da se tukaj na Notranjskem počutim sprejeta. Mogoče že zaradi svojega poklica, saj sem imela veliko stika z domačini – otroci, starši, starimi starši. Spoznala sem veliko ljudi in med njimi našla kar nekaj dobrih prijateljev. Kot nekdo, ki je več kot dve tretjini svojega življenja preživel v lepotah notranjske narave, se tu počutim skoraj kot doma. Seveda pa kot pristna Ormožanka ne zatajim svojega porekla. Lepo je tu in tam. 

 

Karmen Petrič je bila rojena v Ormožu. Ljubezen jo je pripeljala na Unec, kjer si je ustvarila družino. Kot učiteljica razrednega pouka je do upokojitve poučevala na OŠ Jožeta Krajca na Rakeku. S svojimi idejami in projekti je pripomogla k prepoznavnosti šole. Delu je predana in zanesljiva, vedno je polna novih zamisli. Je tudi soustanoviteljica KD RAK Rakek, kjer že dvajset let aktivno sodeluje in kroji podobo društva. Za svoje delo je prejela bronasto Taborsko priznanje občine Cerknica. Vsa leta je gonilna sila v likovni in mozaični sekciji. Njihovi izdelki krasijo kraje naše občine. Je organizatorka vseh likovnih razstav in delavnic doma in marsikatere tudi po Sloveniji. Je Človek  z veliko začetnico. Dobra, zvesta prijateljica, ki je vedno pripravljena pomagati človeku, zato jo vsi zelo spoštujemo. 

(predstavitev avtorice bloga je napisala Danica Štefančič)