GOSTUJOČE PERO: ANA PETRIČ: Čas brezskrbnosti, ki je dišal po Copertone in jezerski meti

Ko pomislim na Cerkniško jezero, v trenutku prikličem na dan nešteto spominov. Kot da bi bilo danes, vidim pokojnega ata Staneta, zagnanega ribiča. V bloku pri vrtcu, kjer smo stanovali, je v kopalni kadi velikokrat čofotala kakšna rdečeperka. Nikoli ne bom pozabila njegovega najbolj zanimivega ulova – lastne roke! Med ribolovom je čutil, da nekaj zelo močno prijema, in vlekel je še močneje in močneje. Ob tem si je ''trojčka'' (beri: trnek) zaril tako globoko v tkivo, da je moral v bolnišnico. Kmalu za tem je ribolov opustil, jezerske ribe pa so se še vedno znašle na domačem krožniku, saj smo jih v dar dobivali od strica Jožeta in tete Lenčke, ki sta bila člana ribiške družine. 

 

Zrcalce, zrcalce na vodi, povej, kateri kraj je najlepši v deželi tej?

Pogosto pripovedujem hčerkama, da sem bila na Cerkniškem jezeru kuhana in pečena. Včasih tudi dobesedno. Cela poletja smo preživljali na ''plažah'' ob jezeru, saj so bila to prav posebna doživetja – zdelo se je, kot da se vsi zbiramo tam, saj je kar mrgolelo od otrok in dogajanja. Od jutra do večera smo se podili po vodi, skakali, se mazali z blatom, vmes zaviti v brisačo drgetali v senci in se krepčali s kosom kruha, na katerem je bila na debelo namazana Kekec pašteta. To je bil čas brezskrbnosti, ki je dišal po Copertone kokosovi kremi, šentjanževem olju in jezerskem zelenju. 

Čudovito rastlinje v vseh letnih časih.

Poletja na jezeru so dišala po Copertoneju.

Ko se poletje prevesi v jesen, jezero prav posebej lepo zasije – jesen je od nekdaj moj najljubši letni čas. Tiste tople barve in šelestenje listja v vetru spominja na pravljico. Prizor odbijajočih se žarkov sonca na vodi je bil vedno čaroben. 

Cerkniško jezero, v vsakem letnem času drugače posebno.

S prijateljicami sem velikokrat odkolesarila tja. Včasih smo sedele na obrežju in opazovale ta čudež narave, drugič pa smo razigrane storile kakšno neumnost. Enkrat sem sošolko Tino zvabila na čoln pri nasipu in ga tako močno guncala, da je izgubila ravnotežje in oblečena padla v vodo. Bilo je že hladno in voda mrzla, a vseeno sva se nasmejali do solz. Tudi sama sem kasneje na podoben način štrbunknila v vodo pri mostu, vendar pa takrat ni bilo smešno, saj se mi je na zadnjo plat prisesala pijavka. 

Spominov polno jezero.

Kamor seže pogled, lepota.

Zime so bile nekaj lepšega. Prvega ledu sem se veselila bolj kot prvih snežink. Hitro sem se naučila drsati in prav nič me ni bilo strah padcev, katerih ob bujni domišljiji, da sem prava drsalka na ledu, ni bilo malo. Naprej, nazaj, vstran, obrat in skok, seveda ob mrmranju najljubše melodije. Drsanje je še vedno moja velika strast in zagotovo bi bila v njem uspešna, seveda pa je bilo nekaj dni ledu na leto premalo, da bi razvila svoj talent, pot do umetnih drsališč pa predraga, da bi si jo lahko privoščili. Kljub vsemu smo imeli otroci iz okolice jezera privilegij, da smo izkusili tudi to dejavnost, in še danes se v meni ob obuvanju drsalk zbudi tista deklica, ki je na zaledenelo jezero odšla z velikimi sanjami. 

Nekaj najlepšega so zime na jezeru.

Pa da ne pozabim na pomlad, ko dnevi postanejo daljši, ko se narava prebuja in z njo tudi spomladansko cvetje. Ga ni človeka, ki bi v tem letnem času obiskal jezero in ne opazil močvirskih zvončkov, ki svoje glavice ponosno dvigajo nad močvirje. Ob znanilkah pomladi mi misli hitro uidejo k prijateljici Katji, najboljši cvetličarki, kar jih poznam. Med sprehodom ob jezeru je kar naenkrat izginila in se vrnila s šopom zelenja in cvetlic, ki jih je v trenutku povezala skupaj v najlepši naravni šopek, kar sem jih kdaj videla. 

Katjin šopek.

Ko dnevi in poti postajajo daljši ...

Kraj, ki se ne spreminja le skozi letne čase, temveč pravzaprav vsak dan, mi je dal veliko. Na Cerkniškem jezeru sem doživela svoj prvi pravi poljub, ki me greje še danes, saj ta fant ni bil nihče drug kot - sedaj že enaindvajset let - moj mož. Ob najini obletnici se še vedno odpeljeva na jezero in se spominjava tistega trenutka in metuljčkov v trebuhu, včasih pa naju pot tja zanese kar tako. Pozni poletni večeri so namreč še posebej romantični, ko na starem hrošču kabrioletu spustiva streho in naslon sedežev ter opazujeva zvezdne utrinke. Popolno tišino in mir velikokrat prekinejo glasovi volkov, ki tulijo in zbujajo strah in zavedanje, kako pestra je živalska raznolikost na tem območju. 

Jezero si delimo tudi z divjimi zvermi.

Ura popolnega miru in tišine je kot ves dan dopusta.

Narave, ki nas obdaja, se z vsakim dnem bolj zavedam. V naša življenja se je pred letom dni prikradel pes Sky, ki je najboljši kompanjon pri odkrivanju lepot okolja, ki nas obdaja. Vsakodnevno veliko prehodiva, saj je živahen in iskriv, meni pa predstavlja odlično motivacijo. Včasih se kaj pomeniva, drugič v tišini premagujeva kilometre. Ne izpustim ga, saj bi se hitro zapodil za kakšno ptico ali v gozd po sledeh drugih živali. Raje jih opazujeva od daleč in pustiva, da živijo v miru. 

Ob pogledu na čudovito pokrajino se tudi sicer živahen psiček Sky umiri in opazuje ter posluša pokanje ledu.

Tudi pred prihodom štirinožnega prijatelja sem rada zahajala na jezero in raziskovala na novo urejene poti tako z družino kot s prijatelji, včasih pa celo sama. Ena izmed prijateljic, s katero sem se na jezero odpravila ničkolikokrat, in me spremlja že od ranega otroštva, Mladena, je vedno ''vzrok'' za nešteto solz, a tukaj imam v mislih tiste pozitivne, solze smeha in sreče. Z njo ni nikoli dolgčas in ne glejte naju čudno, ko naju naslednjič vidite ležati v snegu, medtem ko delava ''angelčke'' ali se krohotava na vrhu katere izmed opazovalnic. 

Razgled, ki očara.

Cerkniško jezero, kraj za sprostitev, kraj za poživitev.

Hvaležna sem, da živim v okolju, ki nam nudi toliko možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Jezero s ponosom razkažem vsakemu, ki ga v z menoj obišče, sploh pa stanovalcem iz centra starejših, kjer sem zaposlena. Tak biser narave je potrebno ohraniti, za kar z veliko mero zagnanosti skrbi Notranjski regijski park. Le tako bo naše jezero v vsej svoji lepoti nudilo vse, kar je nudilo meni in ostalim okoliškim prebivalcem, tudi mojima hčerkama in vsem prihajajočim rodovom. 

Ana Petrič iz Begunj pri Cerknici je direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice. Z domiselnimi in vključujočimi projekti pooseblja vrednote medgeneracijske solidarnosti in bogati življenja srebrne generacije. Nanizala je vrsto pomembnih dosežkov humanitarnih in medgeneracijskih projektov, namenjenih osveščanju javnosti in pomoči ranljivim skupinam. Že kot otrok je rada pomagala šibkejšim ter hitro prepoznala stiske in se znala nanje primerno odzvati. Starejši so ji od nekdaj blizu. Pravi, da se lahko od njih mnogo nauči, da imajo ogromno izkušenj in poseben smisel za humor.