GOSTUJOČE PERO: KLAVDIJA ZUPANČIČ: Vidra: predstava, da ji ni para

Prava redkost je v naravi videti vidro, kaj šele jo fotografirati, a če smo vztrajni, nam pripravi predstavo, ki ji ni para. Na območju Cerkniškega jezera je vidra ponovno prisotna zadnjih 25 let. Vidre so se tu že popolnoma udomačile in poselile jezero ter njegove pritoke. Gre za pomembno in karizmatično vrsto, katere prisotnost nakazuje na sorazmerno čisto vodo in ohranjeno naravno vodno okolje. 

Prisotnost vidre kaže na čisto vodo.

 

Sama se že nekaj let podrobneje ukvarjam z drugo, prav tako za okolje izredno pomembno živalsko vrsto, evrazijskim bobrom. Ko sem, pred približno dvema letoma, hodila po bregu reke Krke in iskala sledi bobra, sem imela to srečo, da mi je pot prekrižala vidra in mi pripravila kratko, a nepozabno predstavo. Vidre so namreč izjemne, spretne in hitre plavalke, ki z lahkoto in eleganco premagujejo brzice in so videti, kot da kar drsijo skozi vodo. Tisti dan je vidra vzbudila mojo pozornost in od takrat jo spremljam v zgornjem toku reke Krke.

 

                                        Posnetek vidre med plavanjem.

 

In zakaj ravno vidra? Morda bi bilo primerno, da vam jo najprej predstavim. V preteklosti je vidra veljala za vrsto, ki jo je potrebno iztrebiti, saj so bili ljudje prepričani, da gre za škodljivca. Z vidro so se namreč srečevali le, ko je plenila v ribnikih in ribogojnicah. Lov na vidre je bil zato zelo vzpodbujan, Angleži pa so za lov nanjo razvili celo posebno pasmo psov – vidrarja.

 

V Evropi poznamo samo eno vrsto, evrazijsko vidro (Lutra lutra), na svetu pa jih živi kar trinajst. Gre za zveri, ki spadajo v družino kun in so delno vodne živali. Imajo kratke noge, med vsemi petimi prsti pa imajo plavalno kožico. Njihov rep je močan in jim omogoča, da med plavanjem dosežejo hitrost tudi do 15 km/h. Prava posebnost pa je njihov kožuh, ki jim omogoča, da ostanejo suhe in jih nikoli ne zebe, saj imajo tudi do 50.000 dlak na enem kvadratnem centimetru.

 

Vidrini  zobje nam povedo, da spada med mesojede živali. Na njihovem jedilniku se znajdejo ribe, potočni raki, dvoživke, sladkovodne školjke, mali sesalci, ptiči, plazilci in tudi vodne žuželke.

Vidrin iztrebek.

 

In kako vemo, ali je na nekem območju vidra prisotna? Najlažje to ugotovimo po iztrebkih – vidrekih, ki jih je izjemno lahko prepoznati. Vonj imajo po ribjem olju, v njih pa je opaziti srti in luske rib, dele rakov, školjk, žuželk ali perje ptičev. Z iztrebki vidre tudi označujejo svoje teritorije. Poleg tega lahko na rečnem bregu najdemo ostanke dvoživk, rib in ostalega vidrinega plena, pa tudi sledi tac in mesta na brežinah, kjer vstopajo ali izstopajo iz vode.

 

Ostanki dvoživke.

 

Vidre so na samem vrhu prehranjevalne verige, saj so izjemno prilagodljive in se prehranjujejo s plenom, ki ga imajo v danem trenutku na razpolago. Pri nas nimajo naravnih plenilcev, ogroža jih le človek s svojim delovanjem, kmetijstvom, upravljanjem vodotokov, onesnaževanjem in uničevanjem njihovega naravnega okolja.

 

Odtis vidrine tace v blatu.

 

Vidri ustrezajo bolj čiste, a z življenjem bogate vode, ki imajo tok daljši od 15-ih kilometrov in so širše od petih metrov. Rade imajo poraščene in pestre obvodne habitate, saj jim nudijo zavetje, mesta za počitek, predvsem pa hrano. Najdemo pa jih tudi na morskih obalah brakičnih vod (vode, katere slanost je med sladko in morsko vodo), okrog jezer, rek in celo v visokogorskih potokih.

 

Zgornji tok reke Krke pri Šmihelu, kjer je prisotna vidra.

 

Pri nas je vidra prisotna v sladkovodnih ekosistemih, ki pa so, predvsem v zadnjem času, podvrženi onesnaževanju, nespametnemu upravljanju, spreminjanju in reguliranju strug ter izsuševanju površin. Zavedanje o pomenu vidre in njenem življenjskem okolju je zato bistveno za obvarovanje le-tega. Z varovanjem in ohranjanjem vidre namreč ohranjamo tudi številne živalske vrste, kot so vodomec, različne vrste rib, potočni raki, kačji pastirji, plavček in številne rastlinske vrste. Hkrati pa na ta način ohranjamo biotsko pestrost rek, jezer, potokov in s tem zdravo in čisto naravno okolje, ki pa je konec koncev pomembno tudi za človeka.

 

Klavdija Zupančič je diplomirana biologinja, ki večino prostega časa preživi v naravi, predvsem na porečju Krke, kjer že nekaj let spremlja populacijo bobrov. Izredno rada poučuje otroke in vodi delavnice z ekološko, naravovarstveno in okoljevarstveno vsebino, pri čemer sta ji ravno bober in vidra v veliko pomoč. V okviru tematskih vikendov bo obiskovalce popeljela v svet vidre na Cerkniškem jezeru.