GOSTUJOČE PERO: MAKS SEŠLAR: Kjer živali, rastline in ljudje živijo v harmoniji

Moje zanimanje za naravo, predvsem za ptice, je z mano že od rane mladosti. Narava mi daje življenjsko motivacijo. Prav tako tudi ptice, ki so del mojega vsakodnevnega življenja. Kljub temu je bil ogromna prelomnica v mojem življenju moj prvi ornitološki tabor, ki je moje zanimanje za ptice in naravo še dodatno zapečatil. Tabora sem se udeležil na pobudo ornitologa Leona Kebeta iz Cerknice. On je pripomogel, da sem se včlanil in postal član društva DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije), ki organizira ornitološke tabore. Kot mlad ornitolog sem obiskoval in raziskoval raznovrstne in pomembne ornitološke lokacije po Sloveniji. Želel sem videti in spoznati čimveč novih ptic in krajev. Tako me je pot zapeljala tudi na Cerkniško jezero. Tja smo se prvič odpravili z družino. Takrat sem imel še (pre)malo znanja, da bi lahko popolnoma spoznal njegove lepote in čar ter njegovo raznolikost, a kljub temu sem videl kar nekaj zanimivih ptic in spoznal njegovo geografsko pestrost. 

 

Cerkniško jezero, raj za ptice in paša za oči ornitologov. Foto: Maks Sešlar

 

S Cerkniškim jezerom sem se od takrat naprej srečeval vse pogosteje. Obiskali smo ga tudi s šolo in kasneje sem se udeležil dveh taborov, ki sta zajemala območje Cerkniškega jezera. To sta bila ornitološki in dijaški biološki tabor. Spoznaval in spoznal sem, kako naravovarstveno pomembno območje je Cerkniško jezero. Na dijaškem biološkem taboru, ki je potekal med Cerknico in Postojno, se je odprla tudi moja strast do metuljev. Tako sem takrat spoznal tudi pomembnost travnikov ob jezeru za metulje. Seveda sem hkrati spoznaval tudi ostale živalske in rastlinske vrste. V zadnjih letih pa jezero obiskujem s prijatelji iz drugačnih razlogov kot prej. V zadnjem času se mnogo bolj osredotočam na naravovarstvo in raziskovanje biodiverzitete na tem območju.

 

Na območju Notranjskega parka leta 125 vrst dnevnih metuljev. Foto: Tina Klemenčič

 

Vsako leto tu popisujemo kosca (Crex crex), v zadnjem letu pa tudi škrlatca (Carpodacus erythrinus). Vsak od njiju je poseben prebivalec Cerkniškega jezera. Kosec je ptica vlažnih travnikov, ki mu nudijo primeren prostor za prehranjevanje in gnezdenje. Je pretežno nočna ptica, ki se pozimi odseli v Afriko. Kosca v Sloveniji najdemo tudi drugod, vendar je ravno na Cerkniškem jezeru vsako leto zabeleženo največje število osebkov. Ker je nočno aktivna vrsta ptice, ga tudi mi popisujemo ponoči. Šele takrat pa je mogoče spoznati, da jezero niti ponoči ne počiva. Z vseh strani se sliši kvakanje različnih vrst žab, med njimi zelene rege (Hyla arborea), pojejo različne vrste ptic, ki so koscu sorodne, kot na primer tukalice, pa različne vrste sov, prepelice (Coturnix coturnix) ter ena izmed zelo posebnih prebivalk Cerkniškega jezera, velika bobnarica (Botaurus stellaris). To je vrsta čaplje, katere obarvanost perja spominja na suho trstičje in se zato v njem zelo dobro skrije. Njen doneč  »booom« pa odmeva čez jezero in se ga zaradi nizkega tona čuti tudi v prsih. Ponoči pa ne oživijo le mokrotni travniki, temveč se razbohoti tudi nebo, ki ga razsvetljuje mlečna cesta. 

 

Kosca na Cerkniškem jezeru popisujejo redno, že več kot 20 let. Foto: Tjaša Zagoršek

Drug poseben ptič, ki mi je prav tako pustil vtis, pa zapoje, ko sonce prvič namigne, da bo vzšlo. Zapoje škrlatec, katerega že ime pove, da je škrlatno rdeče barve. Vendar takšni so le odrasli samci. Škrlatec pa ni poseben le zaradi svojega čudovitega petja in lepe barve perja, ampak tudi zato, ker je njegovo edino gnezdišče v Sloveniji prav na Cerkniškem jezeru. Za razliko od večine evropskih vrst ptic, ki se jeseni odselijo v Afriko, pa se škrlanec odseli na vzhod, v Azijo. V jutranjem času poleg škrlatca poje tudi nekaj ostalih zanimivih vrst ptic, med njimi so pisana, rjava in vrtna penica (Sylvia nisoria, communis & borin), močvirska trstnica (Acrocephalus palustris), slavec (Luscinia megarhyncos) in repaljščica (Saxicola rubetra).

 

Mojstrovina narave  - šktlatec. Foto: NRP

 

Spomladansko-poletna sezona pa ni zanimiva samo zaradi zgoraj omenjenih ptic. S  prijateljico Tjašo Zagoršek imava na območju Cerkniškega jezera in okolice postavljene tudi gnezdilnice za velikega skovika (Otus scops). To je majhna vrsta sove, ki je posebna po tem, da je naša edina vrsta sove, ki se odseli v Afriko. Za sedaj z njegovim gnezdenjem v gnezdilnicah še nisva imela sreče. So pa skoraj vse gnezdilnice zasedene s škorci (Sturnus vulgaris). Vse škorčje mladiče sva tudi obročkala. To pomeni, da sva jim na nogo nadela aluminijast obroček, na katerem je unikaten zapis za vsak osebek posebej. Ob obročkanju sva zbrala tudi nekaj biometričnih podatkov, kot sta masa in dolžina peruti. S pomočjo te tehnike se lahko ugotavlja, kakšno starost ter premike ptice lahko dosegajo. 

 

Mladiči škorca v gnezdilnici ob Cerkniškem jezeru. Foto: Maks Sešlar

Ko pa se poletje konča in Cerkniško polje postane največje jezero v Sloveniji, to območje spremeni svojo podobo. Iz zelene se travniki obarvajo v zlato-rumene odtenke. Kosec, škrlatec in veliki skovik so medtem že na poti v Afriko in jezero postane jesenko-zimska postojanka na tisoče vodnim pticam, ki jezero in travnike uporabijo med selitvijo in prezimovanjem. V jesenskem času jezero preletijo ogromne jate žerjavov (Grus grus) in različnih vrst gosi, ki proti jugu letijo v obliki črke V. Za postanek na selitvi se na jezeru zbere ogromno različnih vrst ptic. Od ptic pevk, čapelj, rac in ujed. Ena izmed večjih ujed pa ostane na Cerkniškem jezeru vse leto. To je belorepec (Haliaeetus albicilla), varuh jezera. Ta veličastna vrsta orla, ki se prehranjuje z ribami, šteje v Sloveniji le nekaj parov. 

 

Veličastni orel belorepec na Cerkniškem jezeru. Foto: Alen Ploj

Javorniki in Slivnica, ki objemata jezero še dodatno povečata pestrost in lepoto območja, saj ju prekrivajo stari bukovi gozdovi. V njih najdejo življenski prostor čisto drugačne vrste ptic. Tam prebivajo triprsti in belohrbti detel (Picoides tridactzlus & Dendrocopos leucotos), kozača (Strix uralensis), koconogi čuk (Aegolius funereus) in črna štorklja (Ciconia nigra). Črna štorklja, prav tako kot bela štorklja (Ciconia ciconia) potrebuje močvirja in travnike za hranjenje, a za razliko od bele štorklje, gnezdi v gozdovih. 

Cerkniško jezero s svojo okolico je eno izmed najbolj posebnih in  pomembnih naravovarstvenih območij ne le v Sloveniji, ampak na celotnem Balkanskem polotoku. Foto: Maks Sešlar

O pticah ter ostalih živalskih in rastlinskih vrstah Cerkniškega jezera, bi se dalo povedati še marsikaj zanimivega, vendar naj preidem k bistvu mojega pisanja. Cerkniško jezero s svojo okolico je eno izmed najbolj posebnih in pomembnih naravovarstvenih območij ne le v Sloveniji, ampak na celotnem Balkanskem polotoku. Ponuja raznolike habitate in veliko prostora za živali, da si tu ustvarijo varno zatočišče. Voda vsako leto pokaže drug obraz, kakšno leto več in kakšno leto manj, a kljub temu se ljudje in živali prilagodijo. V času, ko je vode več, imajo prednost ptice močvirij, a ko se v dolini razbohotijo zelene trave, dobijo prednost ptice travnikov. Tu vse živali, rastline in ljudje živijo v harmoniji in dihajo skupaj s kraškimi jamami, ki poskrbijo, da enkrat »jzeru jej« in drugič »jzera nej«.

 

Maks Sešlar je mlad biolog iz Zasavja, trenutno obiskuje tehniško gimnazijo BIC v Ljubljani. Je aktiven v več slovenskih naravovarstvenih društvih. Zaljubljen je v naravo in je strasten ljubiteljski ornitolog, ki je danes prostovoljni zunanji sodelavec DOPPS-a. A s ptiči ima že dolgoletne izkušnje. Že kot šestletni deček se je udeležil prvega DOPPS-ovega tabora in to prav na Cerkniškem jezeru. In takrat se je začelo njegovo raziskovanje narave, o prebivalcih katere ima kljub rosnim 18. letom, zavidljivo znanje.