GOSTUJOČE PERO IZ PRETEKLOSTI: ANDREJ LIKAR: Cerknica in njena okolica

Duhovnik iz 19. stoletja, Andrej Likar, je leta 1863, torej v času, ko je bil kaplan v Cerknici, napisal 24 strani dolgo knjigo, z naslovom: Cerknica in njena okolica. S pripisom Prijatlom v spomin. Očitno navdušen nad tem koškom sveta, v uvodu zapiše: 

Le kdor pozna svojo domovino, le tisti jo ljubi tudi, daruje ji svoje moči ter dela neutrudno za dušni in telesni blagor svojih rojakov. Pripomoči nekoliko k spoznanju naše mile domovine, Ti hočem, preljubi bravec, popisati izmed najlepših krajev slovenskih gotovo ne zadnjega naše kranjske dežele, namreč: »Cerknico in njeno okolico". In popisavši: Rakek, Loško, Cerknico, Poddružnice cerkniške fare, Minišijo, nekaj o tukajšnem kmetijstvu, Cerkniško jezero in Škocijan.

Cerkniško jezero je navdihovalo že pred stoletji, tako kot navdihuje danes. Foto: NRP

Podrobno opisuje dejavnosti na Cerkniškem v tistih časih, vse od kmetovanja, sadjarstva, živinoreje, celo davke omenja. Posebno poglavje namenja Cerkniškemu jezeru. Takole pravi v njem:

Krasota notranjske strani je memo postojnske jame tudi čudapolno Cerkniško jezero znano že Rimljanom z imenom lacus lugeus. To jezero so že popisovali Valvazor, Steinberg, Tobija Gruber in v "Novicah" v novejši dobi rajni g. Jožef Bevk in že tudi v tem spisu omenjeni še živi Gregor Kebe. Kamenje bi toraj nosil na Kras, ko bi ga hotel jez v kterem koli oziru bolj natanko popisati. Zato bom povedal od njega le toliko, kolikor se prilega celoti tega spisa in kolikor je treba, da ima lahk ovsak od njega čist in jasen zapopadek.

Cerkniško jezero je dolgo 2 uri in široko čez 1 uro, toraj največje na Kranjskem. Natora je zedinila tukaj dobrote in veselice v enem kraji, ki jih ljudje vživajo drugač le na suhem in na morji. Kjer valovi prijazno šumljajo, kjer se ribe ljubko igrajo, kjer čolni tiho plava naprej svojo pot in ribeč razpenja svoje mreže, čez malo dni tam rožive cveto, živinica se pase, kosec brusi svojo koso, voz leti za čilimi konjički in lovec napenja svojo puško ter meri zajcu v srce. Res radodarna natora!

Kaj pa je vzrok tega toliko zanimivega jezera? Cerkniška planjava je obdana okoli in okoli z višimi kraji, hribi in gorami, s kterih se stekajo vode na to planjavo. Če bi toraj ne bilo celo nobenih odtokov, bila bi vsa planjava zalita z vodo. Če bi bili odtoki veči ali saj enaki, kakor so pritoki, ne bilo bi nobenega jezera. Ker so pa dotoki včasi veči kakor odtoki, voda zastaja in zaliva nižjo planjavo ob Javornikovem znožji od Dolenje vasi memo jezera, pod Martnjakom in Grahovem tje gori do Gornjega Jezera, in pokriva s svojo mokro odejo ves kraj tako dolgo, dokler odtoki ne premagajo dotokov. 

Zelo natančno opiše tudi pritoke v jezero:

 

Zelo podrobno opiše tudi prebivalce Cerkniškega jezera, na primer ribe:

Ribe so te-le: 1 ščuke, jako rodovitne; največa, ki so jo vjeli, je vagala 25 funtov (= 11 kg, op.p.). 2 šlajni, ki so najbolji, in največi vaga okoli 5 funtov; 3 menki, ki so pa slabji za jed in tudi ne za sušilo, ker niso tako debeli; 4 kleni, so najmanj rodovitni in ne čez 3 funte težki, in 5 kapeljni po malem iz skal izvirajočih vodah, ki so pa prav majhni in komaj omena vredni. 

Zanimivo je, kako piše o presihanju jezera: 

Zdaj, ko vsahne jezero vsako leto, ni ravno veliko in velikih rib. Kadar pa ne vsahne 2 ali še več let, jih je toliko, da jih vjamejo z enim samim zaulakom po 4 do 6 centov. Leta 1714, ko ni bilo jezero prej 7 let vsahnilo, so bili nalovili toliko rib, da niso vedili, kam ž njimi. Kranjci, Korošci, Štajarci so jih imeli celi post dosti.

Obenem pa Likar meni, da Cerkničani kljub njegovi lepoti, od jezera nimajo prav dosti in se strinja z idejo o njegovi izsušitvi:

To tedaj je cerkniško jezero, krasno, imenitno, posebno sloveče delječ naokrog. In vendar bi bilo stokrat bolje za vso okolico, ko bi ga ne bilo, ker kaj pomaga ljudem natorna lepota, če pa zraven nje pomanjkanje trpe? Ko bi se jezero posušilo, ali saj njegov hitrejši odtok pospešil, koliko njiv in travnikov bi bilo lahko ondi, kjer raste zdaj sama pusta trava ali nič vredno bičje! In to ni nemogoče. Gregor Kebe in Valentin Leskovec iz Jezera in pa Gregor Grebenec iz Cerknice, so prehodili in prebrodili z veliko nevarnostjo lastnega življenja vso veliko Karlovco. Ti zvedeni in pametni možje pravijo, ako bi se velika Karlovca iztrebila, ponižala pri vhodu, in ko bi se pretresi v njej razstrelili, in ko bi se obe Karlovci z grabljami previdile, bi potem voda v jezeru ne zastajala, ali pa saj ne tako dolgo, kakor zdaj. 

Na podlagi teh skušenj je bil povabil lansko leto gospod okrajni poglavar v Planini sosedne občine, naj bi se posvetovale, kako bi se to delo začelo in speljalo. Pa spodletel mu je njegov vse hvale vreden namen, nekoliko zavolj grajljive kratkovidnosti in nemarnosti nekterih odbornikov, nekoliko zato, ker so ljudje zagazili v toliko revščino, da se boje vsacih novih naklad, nekoliko pa tudi zato, ker si misli marsikdo "Timeo Danaos et dona ferentes". In tako je zaspala, če ne za vselej, vendar za delj časa zopet misel na jezersko osušenje. Radovidni in radovedni popotniki bodo še občudovali natorno čudežno lepoto tega kraja, domači pa bodo tudi še za naprej pomanjkanje trpeli zraven njega. Mi dva pa, pustiva skrb za osušenje drugim.

Likar v knjigi opiše še ostale dele današnjega Notranjskega parka - Rakov Škocjan, Rakek, Loško, Cerknico in Menišijo.

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije

Andrej Likar je bil rojen leta 1826 v Spodnji Idriji. V svojem kratkem, 39 let dolgem življenju, je bil veliko reči: duhovnik, nabožni pesnik in pisatelj, kaplan in velik rodoljub. Šole je obiskoval v Idriji in Ljubljani, kjer je študiral teologijo in bil 26. julija 1851 posvečen v duhovnika. V času kaplanovanja v Cerknici je leta 1863 napisal knjigo Cerknica in njena okolica. Umrl je 20. maja 1865 v Polomu na Kočevskem, kjer je bil župnik.