GOSTUJOČE PERO: PETRA DRAŠKOVIČ PELC: Med kamenčki in trsjem pravljice oživijo
Cerkniško jezero, kot iz ruske bajke.
Zagotovo me je očaral eden prvih stikov, v mrzli zimi - bila je pravljična,
kot iz kakšne ruske bajke. Škripalo je pod nogami. Tedaj sem tudi dodobra
spoznala, kaj pomeni, da te prepiha do kosti. No, a nikakor to me ni odvrnilo od
naslednjih obiskov. Kvečjemu me je vleklo tja le še bolj.
Prave notranjske zime te premrazijo do kosti.
Spet drugič sem Jezero obiskala, ko so zacveteli veliki poletni zvončki, ko je bilo jezero polno, ko sem iskala žerjave ali poslušala kosce, ko sem na dnu presahlega jezera iskala medvedje stopinje in po tihem upala, da bom kakšnega kje srečala. Vedno sem našla izgovor, zakaj moram prav tja. In svojega navdušenja nad tisočerimi obrazi jezera seveda nisem skrivala. Kogar sem srečala, zlasti od tujih gostov ali obiskovalcev, mu nisem mogla prehvaliti tega čuda Jezerskega. Pravzaprav se ta del ni povsem nič spremenil. Še danes me fascinira. In z največjim veseljem govorim o Jezeru, o jamah – še posebej Križni, kot tudi ostalih notranjskih biserih, ki so zagotovo obvezna postaja vsakega popotnika po Sloveniji. Da, morda ne boste vedno našli jezera, morda vas bo očarala ledena gladina ali pa pisani travniki, tik pred košnjo. Jezero vsakič pokaže drugačen obraz, vsakič očara še bolj. Skozi meglice, vzhode in zahode, s Slivniškimi razgledi ali pa javorniškimi sprehodi, skozi cikličnost, živalske podobe, kot tudi kraško zgodbo, ki jo nosi v svojem zapisu.
Cerkniško jezero, vedno očara.
Pri meni ta prostor dobi še drug pomen. Ne gre le za enkratnost narave in kulture, ne le za cikličnost življenja v in ob njem. Cerkniško in vse okrog njega sem vzljubila predvsem zaradi ljudi in skozi zgodbe ljudi, ki so mi ga približali ali pa pomagali doživljati še globlje.
Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 km2, ko pa je vode največ, površina Cerkniškega jezera meri okrog 26 km2.
Ob tistih še ledeno mrzlih zimah, ko je vse škripalo pod nogami, in ko smo se v soju lunine srebrnine po celodnevni turi v Križni jami vračali nazaj do avtomobila. Blato, ki sem ga prinesla na svoji fotografski torbi nazaj v Ljubljano, kjer sem tedaj živela, me je spominjalo, na nepozabna doživetja, ki sem jih odkrivala skupaj z Lojzom in člani društva ljubiteljev Križne jame. Z njimi nisem spoznavala le jame, bili so številni izleti, ki so mi razkrivali čudo kraškega sveta kot tudi številne botanične zanimivosti danega območja. In za ta dar opazovanja kot učenja bom večno hvaležna.
Magično podzemlje Notranjskega parka.
Vonj domačega čaja in prasketajoč zvok in tisti ta pravi dim, ki se veje iz
pravkar zakurjene peči, me je pričakal nekega dne, ko sem prvič obiskala Ljobo
na njeni domačiji. Pravljice so oživele in njen glas, ki je prihajal iz globin jezerskega vedenja, me spremlja še danes. Vsakič, ko pridem do jezera. Med
kamenčki, med trstičjem. Ko vidim drevak. Pa tudi v gozdovih, pri jelkah.
Zgodbe ljudi v prepletu z zgodbami narave so tiste, ki začarajo.
Tu so še potepi po Snežniku, Bloški planoti, pletenje košar, konji, domače dobrote
in še kaj bi lahko naštevala. Zgodbe ljudi in čudovite narave se prepletajo.
Vedno bolj mi je jasno, da tudi sama narava ni dovolj, da te nek prostor začara. Ne, tudi čarovnice s Slivnice niso dovolj. Stiki z ljudmi so tisti, ki pletejo srčne vezi.
Še zdaleč vas nisem omenila vseh, ki ste mi ga pričarali tako izjemnega, da se
vedno znova rada vračam in hvala, da se še vedno počutim tako sprejeto in
domače med vami.
Fotografije: Petra Draškovič Pelc
Komentarji
Objavite komentar