HIŠNO PERO: JOŠT STERGARŠEK: JESENSKE PRIKAZNI

Vsake oči imajo svojega malarja in vsakdo uživa in se sprosti na svoj način; nihče pa na sprehodu po gozdu ne more ostati ravnodušen.

V gozdu si krepimo zdravje, spoznavamo sebe in svet okoli nas ter damo domišljiji prosto pot. (Foto: Jošt Stergaršek)

Uživam, ko mi pod nogami šelesti listje, ki je že odpadlo s krošenj, preostalo pa mi s toplino jesenskih barv privabi nasmeh na usta … ko med drevesi pred mano zapiska črna žolna … ko visoko nad gozdnimi tlemi zažvižga kanja ali mišar, medtem ko 'skenira' tla pod seboj v iskanju miši ali voluharja … ko se mi srna poroga z belino dvignjenega repa in mi v nekaj skokih izgine izpred oči … ko mi pot prekriža hrošč v kovinsko modrem oklepu, ki se kobaca čez pot … ko izpod preproge suhega listja pokuka še golobica ali jurček, je dan popoln.

Gozd je zanimiv v vseh letnih časih in urah dneva, meglice v jesenskih jutrih pa mu dajo poseben čar. (Foto: Jošt Stergaršek)

Gobe vsi poznamo, pa vemo, kaj zares so? Poznamo njihovo kulinarično vrednost, kaj pa njihove druge koristi? Gobe so razmnoževalne strukture posebne skupine organizmov – gliv. Glive so organizmi, ki tvorijo svoje kraljestvo. Podobno kot rastline in živali. Po zgradbi celic so podobne rastlinam, po načinu prehrane pa živalim. Glive torej ne morejo same proizvesti organskih snovi, kot to delajo rastline, ampak jih morajo dobiti iz okolice, kot to počnejo živali.

Gobe so vseh velikosti, od drobnih do orjaških. Največji organizem na svetu je gliva, ki pokriva površino skoraj 900 hektarjev. (Foto: Jošt Stergaršek)

Gobe nam lahko lepo popestrijo jedilnik, vendar se prava vrednost gliv skriva v večjem delu njihovega telesa - tistem, ki je očem navadno skrito v tleh, v odmrlem deblu ali celo v živi živali; to je tako imenovano podgobje ali micelij, ki ga oblikuje preplet tankih nitk – hif, ki se razraščajo po viru hrane. Glive so ključni organizmi v kroženju snovi v ekosistemu, saj s pretvorbo organskih snovi v anorganske omogočijo, da jih rastline spet uporabijo.

Glive se s svojim telesom razraščajo po hrani in igrajo ključno vlogo v kroženju snovi oz. recikliranju. (Foto: Jošt Stergaršek)

Glive se lahko hranijo z odmrlimi organizmi oziroma njihovimi deli. Take so gniloživke, na primer bukov ostrigar ali pa bukova kresilka. Druge, recimo gobani (tudi jurčki), živijo v sožitju z rastlinami. Glive iz te povezave dobijo sladkorje in ostale snovi, ki jih proizvajajo rastline (ja, brez rastlin ni hrane na tem svetu), rastlinam pa vračajo v obliki mineralnih snovi, ki jih za rast in razvoj potrebujejo rastline. Tretji način – zajedavstvo, ki ga 'prakticirajo'  štorovke, nam na prvo žogo ni preveč ljub, a igra pomembno vlogo pri uravnavanju naravnega ravnovesja.

Na Zemlji poleg človeške vrste živi tudi par do nekaj milijonov drugih vrst in vsaka prispeva delček k vzdrževanju ugodnih razmer za življenje na tem planetu. (Foto: Jošt Stergaršek)

Nekatere so celo zdravilne, druge so uporabne kot netilo ali kadilo, s katerim čebelar pomiri svoje čebele, tretje delujejo antibiotično … Glive so torej nadvse koristne! Tudi tiste, ki jih ne jemo, ker jih ne poznamo, ali ker bi bile za nas lahko usodne. S prevračanjem mušnic in rdečenogih gobanov zato ne delamo nobenih koristi, prej škodo. Ravno tako s prekomernim nabiranjem. Gobe so pravzaprav bolj začimba, zato bi morala biti zakonsko določena dnevna mera 2 kg na osebo dejansko dovolj. Ne nazadnje pravila obstajajo, da je vsem lažje; pomislite samo, kako bi bilo zjutraj na poti v službo, če ljudje ne bi upoštevali ravnanja ob prižgani rdeči luči.

Je res, da so vile in vilinci zapustili naše gozdove ali jih samo opazimo ne več? (Foto: Jošt Stergaršek)

 

Jošt Stergaršek v Notranjskem parku že več kot desetletje dela kot biolog. Delo opravlja zavzeto in s srcem. Tudi v prostem času najraje raziskuje naravo, predvsem rastlinstvo. Kadar koga od nas zanima, kako se reče neki cvetlici, travici ali grmu, je Jošt pravi naslov. Je tudi navdušen ribič in promotor trajnostnega načina življenja, ki ga živi tudi v praksi. Obenem je odličen fotograf in prispeva marsikatero fotografijo, objavljeno na spletnih straneh parka.