Profesionalno se ukvarjam
s facilitiranjem, vodenjem skupinskega dela z določenim namenom in ciljem po
dialoških principih. V bistvu podpiram ljudi ob tem, ko se dobijo skupaj in se
morajo ali želijo nekaj dogovoriti, da to naredijo kar najbolj konstruktivno in s
spoštovanjem drug do drugega. Ustvarjam dovolj varno komunikacijsko okolje, da so
lahko sproščeni, da zlezejo iz spon strahu, da bodo naredili kaj narobe, da si
dovolijo razmišljati s svojo glavo, da celo drzno zajadrajo s svojimi idejami v
neznano. Ko enkrat stopijo iz cone strahu in se res globlje zamislijo nad stvarmi,
o katerih se pogovarjamo, nekako pridemo do večje jasnosti, in kot pravimo
facilitatorji, se zgodi skupinska magija. Zbudi se skupinska modrost, ko skupina
doseže nov nivo razumevanja, ko se uvidi celota, ko je razumevanje zadeve
celostno in ne več parcialno. Takrat govorimo tudi o tako želeni sinergiji, ko
vsak udeleženec prispeva svoj pogled, svoje izkušnje in ideje in s pozornim
poslušanjem soustvarja poglabljanje razumevanja zadeve, ki je mnogo več kot
pogled posameznika. Od individualnega razmišljanja, poudarjanja svojega zornega
kota in svojih idej pridemo na drug nivo, ko smo sprejeti s svojim idejami, se
odpremo idejam drugih ter ideje povezujemo in nadgrajujemo. Skupaj razbiramo
globlje vzorce in strukture, ki so v stvareh; bolje razumemo vzroke in
posledice, v delu ali osebnem življenju.
 |
Pod Malim naravnim mostom v Rakovem Škocjanu lahko naredimo svojo namero za prihodnost. Foto: Jošt Stergaršek
|
Kot turistična vodnica mi
izkušnje z delom s skupinami koristijo, pravzaprav si prizadevam za uresničitev
podobnih principov. Drža gostitelja, ki kot skrbnik skupine poskrbi, da se udeleženci počutijo varno
in sproščeno, mi je tako rekoč že v krvi in se mi zdi za turistično vodenje
skupine zelo pomembna; še bolj kot znanje in informacije, ki jih delimo.
Pozornost na posameznika, da pride do izraza, da se čuti sprejet, in hkrati na
skupino, da se začutimo kot celota, je ves čas aktivno notranje delo. Interaktivnost
in participativnost, temeljni načeli dialoškega skupinskega dela, sta tudi pri
turističnem vodenju zelo pomembni. Vem, da se bodo udeleženci počutili še bolje,
če bodo prispevali tudi sami. Zato sem vesela, če mi pokažejo
fotografije, ki so jih prinesli s seboj, če podelijo zgodbice, če se na svoj
način, četudi je to daljna sorodniška linija, ki jih veže z obiskanim krajem,
povežejo z nitjo moje pripovedi. Skupaj sestavljamo zgodbo o krajih, ki si jih
ogledujemo ter se ob doživljanju povezujemo predvsem na ravni čustev. Ja, ne na
ravni informacij, ki jih slišijo, temveč čustev, podeljenih zgodb, občutkov in
vtisov. Veže nas občutek, da skupaj soustvarjamo izlet. Tako postanemo skupina,
ki podoživeto ustvarja občutek skupnega razumevanja in doživljanja izleta.
 |
Skupaj ustvarjamo izlet.
|
Mimobežni
pogovori o drobnih trenutnih življenjskih izzivih; pri določeni osebi zgolj
držanje prostora, da so ok, takšni kot so, čeprav se obnašajo malo ekscentrično
in 'štrlijo' iz skupine; pri drugem besedica ali dve, da lahko spregovori
kakšno besedo o sebi; pri naslednjem diskretna podpora pri intimnih zadevah.
Samo ljudje smo in najprej ljudje. In tako, kot pri mojem profesionalnem delu, ko
pridem do točke, ko se udeleženci začutijo kot ljudje, vem, da smo zmagali. Tako je tudi pri turističnem vodenju. Ko eden drugega vidimo kot človeka, smo na ravni
dovolj velike ranljivosti in nežnosti, da se ne bomo več jezili drug na drugega,
si kontrirali ali bili brezosebni. Postanemo skrbni in
razumevajoči. In takrat se imamo res vsi fajn in sproščeno uživamo na izletu. V
profesionalnem delu s skupinami, ko npr. razmšljamo o strateških vprašanjih, je to
nivo, ko lahko šele zares začnemo razmišljati poglobljeno, ko se osebno povežemo
z zadevo, ko nam postane mar, kaj govorimo in postanemo motivirani za
rezultate. Ne vem, kako to počnejo drugi turistični vodniki, toda moji indikatorji
dobre skupinske dinamike in dialoškosti so sproščenost, motiviranost, vprašanja
in mnenja, ki jih udeleženci delijo, ter skupno odprto kramljanje o zadevah.
Takrat vem, da so ljudje v varnem prostoru bivanja in komuniciranja.
 |
Izlete skušam prestaviti na čustveno raven.
|
Najraje vodim v Rakov
Škocjan in na Cerkniško jezero. Oba sta kot jin in jang, ki sestavljata celoto;
pot po dolini Rakovega Škocjana je dinamična, vsak korak se opre na nov kamen
ali vijugo. Noge se utrudijo od korakov malo gor, malo dol in že se nam odstre
nov kraški pojav ali nova oblika rečice Rak, bodisi kot lena notranjska Amazonka
ali pa razpenjene brzice. Če sledimo Raku, nas vodi skozi gozdiček, mimo
razširitev poplavnih travnikov, mimo na gosto z vrbami obraščenih bregov, vse
do skrivnostnega konca s ponorom v jamo. Ves čas pohajanja v dolini Rakovega
Škocjana smo v udorini, nimamo razgleda, še tok rečice se ves čas skriva za
ovinki, nad nami so samo krošnje dreves. Značaj doline je neukrotljiv,
prvinski, divji; kot da se je rečica Rak težko priborila pot po svetlobi in se
želi pokazati v vsej svoji neukrotljivosti na svoji kratki poti po dolini,
preden jo urok spet zvabi v podzemlje.
 |
Noge se utrudijo od korakov malo gor, malo dol in že se nam odstre
nov kraški pojav. Foto: Natalija Vrhunc
|
Če je Rakov Škocjan
divjak, surovi, pravi moški jang, je Cerkniško jezero nežni in mistični jin.
Odprto, pregledno, harmonično, v ploskvi mirnega zrcaljenja, nad nami je samo
nebo; na naši koži toplota sončnega obilja, v nosnicah vonj, na koži veter, v ušesih
zvok vetriča. Tu se z lahkoto začutimo kot axis mundi, povezujemo nebo in
zemljo, pljuča se nam na široko napolnijoo z zrakom in roki se nam avtomatično
raztegneta, da objamemo prelepo naravo.
 |
Cerkniško jezero. Foto: Tine Schein
|
Ko vodim skupine po
Rakovem Škocjanu, jih v enem od svojih programov povabim, da si pri Zelških
jamah, kjer začnemo pot, izberejo en svoj življenjski izziv, ki jih trenutno
nagovarja, da se bodo z njim sprehodili po dolini in s pomočjo naravne
scenerije strukturirano razmislili o njem. Ko nadaljujemo pot proti mostičku,
mimo žage, jih povabim, da v tišini skozi čute začutijo naravo, da preselijo
voljo zavest v noge, ki se dotikajo tal, v občutek na koži, v vonj, ki jih
polni, v zvoke, ki jih slišijo okoli sebe. Kot pri jogi se iz sveta uma
preselimo v svet čutenja. Pri mostičku se usedemo in individualno zapišemo, kaj
so glavne ovire, ki jih čutimo v zvezi z izzivom. Nadaljujemo pot in razmišljamo
o tem, kaj je pri izzivu pomembno, kako nas nagovarja na naši vrednostni ravni.
Pri Kotličih se usedemo v kratko meditacijo in prisluhnemo žuborenju izvira, ki
v naš nadaljnji razmislek vtisne matrico iskanja navdiha v zvezi z izzivom. Na
nekdanjem kopališču pri Raku si v manjših skupinah podelimo ključna spoznanja.
Dovolj smo se že povezali z naravo in se umirili, da smo lahko pozorni
poslušalci. Vsaka zgodba govori o nas. Pogled z Velikega naravnega mosta nas
povabi v iskanje vizije in želenega stanja, ki ga želimo doseči v zvezi s svoji
izzivom. Mimogrede v Tkalco jamo miselno spustimo, kar ne potebujemo in lahko
odnese tok v podzemlje. Povratek po drugi strani doline je priložnost za
nestrukturirano povezovanje in pogovore. Pot po dolini zaključimo z
definiranjem naslednjega smiselnega in obvladljivega koraka naprej, kar se tiče
izziva.
 |
Pri mostičku se usedemo in individualno zapišemo, kaj
so glavne ovire, ki jih čutimo v zvezi z izzivom. Foto: Natalija Vrhunc
|
Ja, pot po dolini je
lahko tudi takšna, turistična in hkrati notranje raziskovalna. Narava je večji
sistem in ima večjo modrost, kot posamezniki. Nagovarja nas kot celota, vsaj na
območjih njene bolj prvinske ohranjenost, kot sta Rakov Škocjan in Cerkniško
jezero.
Natalija Vrhunc je vodnica po različnih kotičkih Notranjskega parka, vodi številne ustvarjalne delavnice, opravlja tudi delo facilitatorke in moderatorke.
Komentarji
Objavite komentar