GOSTUJOČE PERO: NATALIJA VRHUNC: Sprehodi skozi naravo in lastna čustva

Profesionalno se ukvarjam s facilitiranjem, vodenjem skupinskega dela z določenim namenom in ciljem po dialoških principih. V bistvu podpiram ljudi ob tem, ko se dobijo skupaj in se morajo ali želijo nekaj dogovoriti, da to naredijo kar najbolj konstruktivno in s spoštovanjem drug do drugega. Ustvarjam dovolj varno komunikacijsko okolje, da so lahko sproščeni, da zlezejo iz spon strahu, da bodo naredili kaj narobe, da si dovolijo razmišljati s svojo glavo, da celo drzno zajadrajo s svojimi idejami v neznano. Ko enkrat stopijo iz cone strahu in se res globlje zamislijo nad stvarmi, o katerih se pogovarjamo, nekako pridemo do večje jasnosti, in kot pravimo facilitatorji, se zgodi skupinska magija. Zbudi se skupinska modrost, ko skupina doseže nov nivo razumevanja, ko se uvidi celota, ko je razumevanje zadeve celostno in ne več parcialno. Takrat govorimo tudi o tako želeni sinergiji, ko vsak udeleženec prispeva svoj pogled, svoje izkušnje in ideje in s pozornim poslušanjem soustvarja poglabljanje razumevanja zadeve, ki je mnogo več kot pogled posameznika. Od individualnega razmišljanja, poudarjanja svojega zornega kota in svojih idej pridemo na drug nivo, ko smo sprejeti s svojim idejami, se odpremo idejam drugih ter ideje povezujemo in nadgrajujemo. Skupaj razbiramo globlje vzorce in strukture, ki so v stvareh; bolje razumemo vzroke in posledice, v delu ali osebnem življenju.

 

Pod Malim naravnim mostom v Rakovem Škocjanu lahko naredimo svojo namero za prihodnost. Foto: Jošt Stergaršek 

 

Kot turistična vodnica mi izkušnje z delom s skupinami koristijo, pravzaprav si prizadevam za uresničitev podobnih principov. Drža gostitelja, ki kot skrbnik skupine poskrbi, da se udeleženci počutijo varno in sproščeno, mi je tako rekoč že v krvi in se mi zdi za turistično vodenje skupine zelo pomembna; še bolj kot znanje in informacije, ki jih delimo. Pozornost na posameznika, da pride do izraza, da se čuti sprejet, in hkrati na skupino, da se začutimo kot celota, je ves čas aktivno notranje delo. Interaktivnost in participativnost, temeljni načeli dialoškega skupinskega dela, sta tudi pri turističnem vodenju zelo pomembni. Vem, da se bodo udeleženci počutili še bolje, če bodo prispevali tudi sami. Zato sem vesela, če mi pokažejo fotografije, ki so jih prinesli s seboj, če podelijo zgodbice, če se na svoj način, četudi je to daljna sorodniška linija, ki jih veže z obiskanim krajem, povežejo z nitjo moje pripovedi. Skupaj sestavljamo zgodbo o krajih, ki si jih ogledujemo ter se ob doživljanju povezujemo predvsem na ravni čustev. Ja, ne na ravni informacij, ki jih slišijo, temveč čustev, podeljenih zgodb, občutkov in vtisov. Veže nas občutek, da skupaj soustvarjamo izlet. Tako postanemo skupina, ki podoživeto ustvarja občutek skupnega razumevanja in doživljanja izleta.
 

Skupaj ustvarjamo izlet.

 

Mimobežni pogovori o drobnih trenutnih življenjskih izzivih; pri določeni osebi zgolj držanje prostora, da so ok, takšni kot so, čeprav se obnašajo malo ekscentrično in 'štrlijo' iz skupine; pri drugem besedica ali dve, da lahko spregovori kakšno besedo o sebi; pri naslednjem diskretna podpora pri intimnih zadevah. Samo ljudje smo in najprej ljudje. In tako, kot pri mojem profesionalnem delu, ko pridem do točke, ko se udeleženci začutijo kot ljudje, vem, da smo zmagali. Tako je tudi pri turističnem vodenju. Ko eden drugega vidimo kot človeka, smo na ravni dovolj velike ranljivosti in nežnosti, da se ne bomo več jezili drug na drugega, si kontrirali ali bili brezosebni. Postanemo skrbni in razumevajoči. In takrat se imamo res vsi fajn in sproščeno uživamo na izletu. V profesionalnem delu s skupinami, ko npr. razmšljamo o strateških vprašanjih, je to nivo, ko lahko šele zares začnemo razmišljati poglobljeno, ko se osebno povežemo z zadevo, ko nam postane mar, kaj govorimo in postanemo motivirani za rezultate. Ne vem, kako to počnejo drugi turistični vodniki, toda moji indikatorji dobre skupinske dinamike in dialoškosti so sproščenost, motiviranost, vprašanja in mnenja, ki jih udeleženci delijo, ter skupno odprto kramljanje o zadevah. Takrat vem, da so ljudje v varnem prostoru bivanja in komuniciranja.

 

Izlete skušam prestaviti na čustveno raven.

 

Najraje vodim v Rakov Škocjan in na Cerkniško jezero. Oba sta kot jin in jang, ki sestavljata celoto; pot po dolini Rakovega Škocjana je dinamična, vsak korak se opre na nov kamen ali vijugo. Noge se utrudijo od korakov malo gor, malo dol in že se nam odstre nov kraški pojav ali nova oblika rečice Rak, bodisi kot lena notranjska Amazonka ali pa razpenjene brzice. Če sledimo Raku, nas vodi skozi gozdiček, mimo razširitev poplavnih travnikov, mimo na gosto z vrbami obraščenih bregov, vse do skrivnostnega konca s ponorom v jamo. Ves čas pohajanja v dolini Rakovega Škocjana smo v udorini, nimamo razgleda, še tok rečice se ves čas skriva za ovinki, nad nami so samo krošnje dreves. Značaj doline je neukrotljiv, prvinski, divji; kot da se je rečica Rak težko priborila pot po svetlobi in se želi pokazati v vsej svoji neukrotljivosti na svoji kratki poti po dolini, preden jo urok spet zvabi v podzemlje.

Noge se utrudijo od korakov malo gor, malo dol in že se nam odstre nov kraški pojav. Foto: Natalija Vrhunc

Če je Rakov Škocjan divjak, surovi, pravi moški jang, je Cerkniško jezero nežni in mistični jin. Odprto, pregledno, harmonično, v ploskvi mirnega zrcaljenja, nad nami je samo nebo; na naši koži toplota sončnega obilja, v nosnicah vonj, na koži veter, v ušesih zvok vetriča. Tu se z lahkoto začutimo kot axis mundi, povezujemo nebo in zemljo, pljuča se nam na široko napolnijoo z zrakom in roki se nam avtomatično raztegneta, da objamemo prelepo naravo. 

 

Cerkniško jezero. Foto: Tine Schein

Ko vodim skupine po Rakovem Škocjanu, jih v enem od svojih programov povabim, da si pri Zelških jamah, kjer začnemo pot, izberejo en svoj življenjski izziv, ki jih trenutno nagovarja, da se bodo z njim sprehodili po dolini in s pomočjo naravne scenerije strukturirano razmislili o njem. Ko nadaljujemo pot proti mostičku, mimo žage, jih povabim, da v tišini skozi čute začutijo naravo, da preselijo voljo zavest v noge, ki se dotikajo tal, v občutek na koži, v vonj, ki jih polni, v zvoke, ki jih slišijo okoli sebe. Kot pri jogi se iz sveta uma preselimo v svet čutenja. Pri mostičku se usedemo in individualno zapišemo, kaj so glavne ovire, ki jih čutimo v zvezi z izzivom. Nadaljujemo pot in razmišljamo o tem, kaj je pri izzivu pomembno, kako nas nagovarja na naši vrednostni ravni. Pri Kotličih se usedemo v kratko meditacijo in prisluhnemo žuborenju izvira, ki v naš nadaljnji razmislek vtisne matrico iskanja navdiha v zvezi z izzivom. Na nekdanjem kopališču pri Raku si v manjših skupinah podelimo ključna spoznanja. Dovolj smo se že povezali z naravo in se umirili, da smo lahko pozorni poslušalci. Vsaka zgodba govori o nas. Pogled z Velikega naravnega mosta nas povabi v iskanje vizije in želenega stanja, ki ga želimo doseči v zvezi s svoji izzivom. Mimogrede v Tkalco jamo miselno spustimo, kar ne potebujemo in lahko odnese tok v podzemlje. Povratek po drugi strani doline je priložnost za nestrukturirano povezovanje in pogovore. Pot po dolini zaključimo z definiranjem naslednjega smiselnega in obvladljivega koraka naprej, kar se tiče izziva.

 

Pri mostičku se usedemo in individualno zapišemo, kaj so glavne ovire, ki jih čutimo v zvezi z izzivom. Foto: Natalija Vrhunc

Ja, pot po dolini je lahko tudi takšna, turistična in hkrati notranje raziskovalna. Narava je večji sistem in ima večjo modrost, kot posamezniki. Nagovarja nas kot celota, vsaj na območjih njene bolj prvinske ohranjenost, kot sta Rakov Škocjan in Cerkniško jezero.

 

Natalija Vrhunc je vodnica po različnih kotičkih Notranjskega parka, vodi številne ustvarjalne delavnice, opravlja tudi delo facilitatorke in moderatorke.