GOSTUJOČE PERO: ŠTEFKA ŠEBALJ MIKŠE: Cerkniško jezero – polje med Slivnico in Javorniki

Imenujem se je Štefanija Šebalj Mikše, že od rojstva živim v Cerknici. Sem upokojenka, v prostem času rada spoznavam etnologijo in zgodovino ter planinarim in kolesarim. Moja prva srečanja s Cerkniškim jezerom segajo v rano mladost. Prve spomine sem pričela ustvarjati s starimi starši, z njimi sem si ogledovala parcele, ki so bile tedaj v njihovi lasti. Teh dni se spominjam takole …

S kolesi se z babico peljeva čez polje, Globovšček in Ušivek. Kolovoz vodi dalje proti sredini jezera, čez vodo v strugi. Tam mi naredi račko iz bička. Že doma omeni, da bodo v vodi ribe, da se jih lahko kar z roko ujame. Žal ne zagledam nobene ribe, kaj šele da bi jo prijela. Pokaže mi prostor, kjer je med vojno strmoglavil avion. Z roko nakaže v smeri proti Benetku in omeni, da je to del jezera, ki ga nikoli ne prekrije voda, ker vedno lebdi nad vodo. Tako se zaključi moj prvi obisk jezera. Po jezerskem nasipu se prvič peljem s kolesom, ko grem, med šolskimi zimskimi počitnicami, z očetom na Otok. Še danes se zelo živo spominjam, kako se oče ustavi na Drvošcu, na nekoliko zasneženi cesti in pokaže sled medveda.

Račka iz jezerskega bička ... kdo jo še zna izdelati?

Drugih opravkov okrog jezera nismo imeli in čez jezerski nasip smo šli le, kadar smo šli v gozd napravljati drva. Kopanje so nam starši branili, ker naj bi bilo jezero nevarno. Dogajanje okrog jezera me nadalje ni pritegnilo. Zanimanje za jezero se je povečalo šele v obdobju, ko sem se pričela ukvarjati s planinarjenjem, torej pred dobrim četrtletjem. Takrat se mi je porodila želja, kar v največji meri spoznati domači kraj. Eno mojih prvih spoznanj je bilo, da ima jezero veliko jamo, skozi katero voda odteka v podzemlje, do ponovnega izhoda v Rakovem Škocjanu. Neizmerno sem bila zadovoljna, ko sem našla stezico k Veliki Karlovici in si od blizu ogledala odtekanje vode. Nato je na vrsto prišel grad Karlovec, saj bi po legendi o nastanku Cerkniškega jezera, moral biti v bližini. Pokazala mi ga je prijateljica. K temu delu sodi tudi notranjost Karlovice in res se je, kmalu za tem, ponudila priložnost pogledati si še rove, kjer voda odteka proti Rakovemu Škocjanu. Slednje je bilo resnično nepozabno doživetje, še posebej premagovanje vseh možnih ožin iz Male Karlovice v Veliko Karlovico, prepeljati se čez jezerca v rovih in pobliže pogledati kapnike v dvoranah ter na koncu skozi umetni rov zopet priti na svetlobo.

Vselej, ko sem se na Slivnici razgledovala po jezeru, sem bila zadovoljna, da nekaj tega polja, kjer se razliva voda, le poznam. Toda jezero ima tudi izvire, ne le odtokov, zato sem jih sklenila pobliže spoznati. Tako kot drugje, je tudi tukaj vsak dan drugačno stanje. Skoraj izpod vsakega kamna ob robu gozda pri Obrhu in Cemunu je kipela voda iz notranjosti zemlje, ali pa v izvirih iz peščene površine. Prizor teh številnih izvirov Stržena mi je za vedno ostal v spominu, posebno še, ko sem se, kasneje, v največji suši, lahko sprehajala po suhi površini in iskala mesta, kjer bo po naslednjem dežju zopet pritekla voda. Zanimivi so bili ogledi izvirov pritokov, denimo Šteberščice … kako visoko je voda bučala iz podzemne jame, naslednjič pa so se na vodni površini kazali le koncentrični krogi. Prav tako zanimiva doživetja hranim v spominu tudi pri ogledu nekaterih drugih pritokov, posebej Male Cerkniščice in njenih pritokov, vse do slapov. Voda odteka, nič ne zastaja, kot da bi rada čimprej prišla do cilja. Prav ležerno se še premika v Dolenji vasi, ko jo opazujem s kolesa.

S Slivnice se ponujajo čudoviti razgledi ...

Cerkniško jezero je predolgo, da bi se človek večkrat peš odpravil od enega konca do drugega, zato pa ga lahko obkrožimo s kolesom. Ko se peljem proti koncu Dolenje vasi, čutim, kako se nadmorska višina znižuje, čeprav izgleda kot ravnina. Na Tržišču je ravno prav vzpona za ogrevanje proti Cvingerju, kjer se odpre pogled na jezero. Večkrat razmišljam, kakšen pogled na jezero so tu, pred dobrima dvema in pol tisočletjema, imeli prvi naseljenci gradišča na Cvingerju. Nad Svinjsko jamo se niti ne vzpenjam na razgledne skale, zadostuje mi pogled na svetlikajočo modrino vode skozi gozd, kadar je ta razlita po jezerskem dnu. Pogled na nekoliko večjo vodo, ki se svetlika med tršco, se mi odpre, ko se spustim v Zadnji kraj. Spremlja me vse do odcepa v vas Otok. Naprej se je treba posvetiti vzponu, ki je poplačan z razgledom na Laze in jezero pod njimi. Na skrajni vzhodni del jezera se, s ceste, pogled odpre šele nad Laškim studencem. Na tem mestu vedno občudujem zeleno obarvano vodo v strugi. Cerkniško jezero je le en del porečja Ljubljanice, zato večkrat s kolesarjenjem nadaljujem ob robu Loške doline, vse do Prezida, na Hrvaško. Tu se vedno ustavim ob izviru Obrha in stopim nižje k vodi. Trbuhovica, ki se tu zliva z vodo Obrha, je nemalokrat suha, le Obrh odteka v jez. Kadar imam srečo in tja prispem po močnejšem dežju, lahko opazim potoček iz občasnega izvirčka na vrtu, na nasprotni strani jeza, ki se izliva vanj. S pogledom vedno pobožam po gladini jeza, če se morda v njem zadržujejo račke. Zadovoljna zapustim prva izvira našega jezera in se podam domov. V Loški dolini prečim le Mali Obrh pri Kozariščah in Šmarati, še nekaj vzponov in spustov, pa sem že na vrhu, obvozim Gačo in do začetka jezera ni več daleč. Nad Laškim studencem se ponovno razgledam po jezeru.

Sprva je ožje, ko pa se Strženu priključi Laški potok, se jezerski prostor zelo razširi in Slivnica v daljavi izgleda kot odrinjena. Kaj kmalu mi pogled na prostrano jezero zastre Drvošec in jezero postane le nekakšen kanal. Povzpnem se čez Kleni vrh in proti Karlovicam, jezera je le še ena tretjina od prvotne širine. Kako tudi ne, ko ga Javorniki tako strmo zamejujejo. Toda meni je ta del okrog Karlovic in vznožja Javornikov najljubši, saj nudi obilo znamenitosti.  

V času pandemije korone me je razgled po celotnem jezeru bolj očaral z Javornikov kot s Slivnice. V začetnem obdobju pandemije se je voda največ zadrževala v območju Rešeta. Takšne zeleno – modre barve, kot se je tedaj nudila ob pogledu s Čela gore, zlepa ne pozabiš.

Cerkniško polje s Cerkniškim jezerom in Slivnico nad njim je še posebej očarljivo z Javornikov.

Zapisala sem, kako sem spoznavala jezero, kako ga obkrožim, kaj ob njem mi je najljubše. Toda mikavnejše je nanj občasno pogledati s Slivnice ali s Čela gore in ga zaobjeti z enim pogledom – kot celoto.

Štefanija Šebalj Mikše je rojena Cerkničanka, ki je danes v pokoju, a še vedno mladostna in polna energije. Kondicijo ohranja s hojo v planine in kolesarjenjem, svojo ljubezen do narave in gibanja pa na druge prenaša tudi z aktivnim delovanjem v Planinskem društvu Cerknica. Mladostnosti pa ne ohranja le z dobro mero gibanja po naravi, ampak se še vedno rada uči … od vseh področij sta ji najbolj všeč zgodovina in etnologija.