URŠA FLEŽAR: RISJE ZGODBE Z NOTRANJSKE

21.2.2022 se je v zabojno past, postavljeno na vlako nad Iškim vintgarjem v lovišču Mokrc, ujel risji samec. Postopek odlova risa je bil naši ekipi dobro poznan, saj so v preteklih letih za namen telemetrije z GPS ovratnicami opremili že deset drugih risov. Telemetrija nam omogoča spremljanje gibanja živali v realnem času, saj GPS ovratnica ažurno beleži in pošilja GPS lokacije. Vendar tokrat nas je risji samec presenetil. Dvojni čopek na desnem ušesu, siva mrena na levem očesu, prekratke zadnje noge in močan šum na srcu so bile očitne anomalije, ki smo jih med pregledom takoj zaznali. Ugotovili smo, da je to samec, ki smo ga kot posebneža poznali že iz posnetkov iz avtomatskih kamer. Da imajo risi v Dinaridih težave s srcem, smo vedeli zaradi pregleda drugih živalih, vendar nobena ni imela še toliko drugih telesnih napak. Le-te so najverjetneje posledica visoke stopnje parjenja v sorodstvu, za katero trpijo risi v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Dinarska populacija risov je bila zato še pred kratkim obsojena na propad, zato ji zadnja leta v okviru mednarodnega projekta LIFE Lynx pomagamo z doseljevanjem zdravih risov iz karpatskih gozdov Romunije in Slovaške.

Risji samec, ujet v LD Mokrc, z dvojnim čopkom na ušesu. Foto: Janez Tarman

Od leta 2019 smo iz prilagoditvenih obor v slovenske gozdove izpustili že deset zdravih karpatskih risov, od tega na Notranjskem (v loviščih Jelen in Loški Potok) pet risjih samcev. Vsakega sem imela priložnost opazovati v obori in vsak je imel drugačen karakter. Najmogočnejši se mi je zdel ris Katalin. Trije izmed njih so si po izpustu vzpostavili teritorij v Sloveniji; Katalin na območju Menišije, Rakitne in Mokrca; kot nalašč, v bližini mojega doma. Goru se je našel na območju ribniške Male Gore in Blisk na območju severnih Javornikov. Pri Goruju smo zabeležili že tri generacije potomcev, na območju Katalinovega teritorija smo že drugič posneli mladiče. Blisk pa kot zadnji doseljen še ni dobil te priložnosti.

Ris Katalin ob izpustu iz prilagoditvene obore v LPN Jelen. Foto: Kawka

Za krajši čas se je na severnih Javornikih zadrževal tudi samec, ki je bil izpuščen na Hrvaškem (Doru), vendar se ni uspel vključiti v populacijo. Nekaj časa po izpustu pa je na Notranjskem ostajal tudi samec Maks, katerega sem še posebej pozorno spremljala, saj se je nekaj časa zadrževal na Katalinovem območju in me prek svojega vedenja naučil, da danes vem, da nič ne vem. Po nekaj mesecih na severnih Javornikih, kjer se je neuspešno trudil prečkati primorsko avtocesto, se je najprej preko Rakeka premaknil na Menišijo. Glede na to, da je bil ta teritorij že zaseden (s strani samca Katalina), se mu je kmalu začel umikati in nekega dne, brez večjega odlašanja, prečkal avtocesto na enem izmed podvozov med Vrhniko in Logatcem. Do zdaj so se še vsi spremljani risi pred to oviro ustavili. Ker je to storil večkrat, sem ga uspela ujeti na avtomatske kamere. Še več, Maks nam je pokazal, kako majhna je naša država, saj se je kmalu zatem odpravil do Gorenjske, kjer je zaokrožil po teritorijih Pokljuke in Jelovice, katere je nekaj mesecev po tem zasedlo pet doseljenih risov. Maks žal ostaja izjema, saj je povezanost Dinaridov in Alp slaba in kljub intenzivnemu spremljanju risje situacije severno od avtoceste tam nismo zabeležili nobene samice. Kljub temu je za dolgoročno varstvo risa in drugih prostoživečih vrst ta povezava ključnega pomena, zato je potrebno z aktivnim varstvom vrste in njenega življenjskega prostora ter z ustreznimi ukrepi v okolju (kot so na primer zeleni mostovi) zagotoviti pogoje za naravno povezovanje in stalen pretok genov med sosednjimi risjimi populacijami. Vzdrževanje vitalne populacije risa namreč ne sme ostati odvisno od programov preseljevanja, kot je LIFE Lynx.

Ris Maks med prečkanjem primorske avtoceste med Vrhniko in Logatcem. Foto: LIFE Lynx

Rise na Notranjskem spoznavamo tudi prek obiskov njihovih plenov. Skupaj z lovci na GPS lokacijah, poslanih iz ovratnic, poiščemo plen, in tako dobimo podatke o uplenjeni divjadi, ki so uporabni za lovsko načrtovanje. Z avtomatskimi kamerami pa poleg risa lahko spremljamo tudi druge obiskovalce plena, kar nam pojasnjuje vlogo risov kot vrhovnih plenilcev v gozdnem ekosistemu. Pogosti mrhovinarji so medvedi, lisice in razne ptice, nad Gornjim jezerom smo posneli celo orla belorepca. Včasih se na plenu pojavi tudi kak drug ris, ki ne nosi GPS ovratnice, kar predstavlja večino »domačih« risov (torej tistih, ki niso bili doseljeni in imajo težave s parjenjem v sorodstvu). Take rise ponavadi poznamo že iz stalne mreže avtomatskih kamer, katere za namen monitoringa populacije risa skupaj z lovci vzdržujemo že peto leto na območju celotne razširjenosti risa v Sloveniji (Kočevska, Notranjska, Zahodnovisokokraška in Gorenjska). Preko vzorca na kožuhu lahko posameznega risa prepoznamo, zato na primer vemo, da si Katalin deli teritorij z dvema različnima samicama, da je imela ena od njiju že dvakrat mladiče, in da je bil njegov vzhodni sosed ris z dvema čopkoma na ušesu. Ta je žal po nekaj mesecih od odlova shiral in poginil, verjetno zaradi slabega srca. Upam, da bodo njegov prostor zasedli bolj zdravi risi, morda Katalinovi potomci, ki bodo poskrbeli, da se prihodnje generacije risov kotijo le s po enim čopkom na vsakemu ušesu.

 

Medved na plenu risa Katalina v LD Logatec. Foto: LIFE Lynx

Urša Fležar je zaposlena na projektu LIFE LYNX, kjer je njena glavna zadolžitev monitoring risa z avtomatskimi kamerami. Strast do svojega dela jo marsikatero popoldne zaposli v iskanju risjih plenov v družbi svoje vižle Ruby, nočnih odlovih risov in sledenju risjih sledi v svežem snegu, iz česar se največ nauči o vedenju te skrivnostne mačke. Ljubezen do narave izraža tudi skozi umetniško ustvarjanje pri Slikarskem ateljeju Barbare Kastelec. Svojo iskreno začudenost nad vsem živim sporoča preko soustvarjanja podkasta Metamorfoza, dobro počutje in oddih pa dobiva prek pohodništva najraje v gozdovih in hribih na Notranjskem, Primorskem in Gorenjskem.