HIŠNO PERO: MAJA KOŠUTA: PRAVLJICE, KI JIH PIŠE NARAVA

Predstavljamo vam pravljice avtorice Špele Koblar Habič, ki govorijo o naravi

»V deželi mnogoterih čudes se nad skrivnostnim jezerom dviga mogočna gora. Pokriva jo ogromen gozd. Ta se širi še naprej, preko drugih gora, vse do morja. Tako velik je, da v njem živi na stotine najrazličnejših divjih živali.« Tako se začne pravljica »Enajst medvedov in Cesarjeva hoja«, Špelina prva knjiga,  ki jo je napisala za najmlajše. Govori o cesarju, ki pride v gozdove Javornikov lovit medvede. Pred lovom mu služabniki pripravijo zajtrk na jasi z visoko hojo, ki je cesarju tako všeč, da ukaže logarjem, da je ne smejo nikoli posekati. K sreči pa se lov na medvede ponesreči - vseh enajst medvedov se namreč poskrije v brloge pred slabim vremenom, slednje pa izbriše po gozdu vse medvedje sledi.

Ilustracija iz slikanice »Enajst medvedov in cesarjeva hoja«; ozaljšana kočija, ki je cesarja čakala na železniški postaji onstran Cerkniškega jezera
Ilustracija: Andreja Gregorič (kombinacija risbe in kolaža)

Pravljica o cesarju se je zgodila prav zares. Davnega leta 1864 se je cesar Franc Jožef odzval na vabilo kneza Windischgraetza, ko mu je slednji sporočil, da so v gozdu opazili več medvedov kot kdaj koli prej. Prispel je na železniško postajo na Rakeku sredi hudega viharja. Kljub nevihti so se odpravili na lov na medvede, a imeli pri tem številne težave, med drugim jim je čolne, s katerimi naj bi prečkali Cerkniško jezero, odpihnil veter. V spomin na ta dogodek se je ohranila jelka, t.i. »Cesarjeva hoja«, pod katero so cesarju postregli zajtrk. Špela pove, da se je dotično drevo l. 1993 sicer posušilo, so pa v njegovi neposredni bližini izbrali nekaj debelih jelk, ki jih ni dovoljeno posekati – to so potencialne kandidatke za »Cesarjevo hojo«, čas pa bo pokazal, katera bo to dejansko postala. Gre za zelo pomembno drevesno dediščino – ohranjanje izjemnih dreves, ki izstopajo, bodisi zaradi svojih dimenzij, bodisi zaradi zgodb, ki jih pripovedujejo. 

                                                Naslovnica slikanice »Snežno beli hribčki«

                                                foto: Arhiv Špele Koblar Habič

Špela Koblar Habič je navdih za pisanje pravljic dobila pri svojem delu. Je gozdarka in naravovarstvenica s številnimi zanimanji in talenti. Na Zavodu za gozdove Slovenije, kjer je zaposlena, se ukvarja predvsem z gozdarskim načrtovanjem in interpretacijo narave. Navdih za slikanico »Snežno beli hribčki« je dobila prav pri vodenju po Mašunski učni poti, kjer je iskala načine, kako otrokom razložiti nastanek Snežnika. Pravljica temelji na resničnih geološko tektonskih procesih, ki so opisani tako enostavno in otrokom razumljivo, da jo je neka učenka, udeleženka bralne značke, vprašala, kako je Snežnik nastal zares.

Ilustracija iz slikanice »Mamica, pogumen sem«; medvedje najdejo zavetje pred nevihto pod košato smreko
Ilustracija: Ana Razpotnik Donati

Pri vseh pravljicah, do sedaj je izdanih pet, je Špelin zaščitni znak realistično upodabljanje narave. Živali, ki nastopajo v pravljicah, niso oblečene v pisane majice in hlače, pripisuje pa jim vedno tisto, kar živali tudi dejansko počnejo v naravi. Prav tako se istega načela drži pri pripovedovanju zgodovinskih dogodkov in legend.  Temelj njene na zadnje izdane slikanice z naslovom »Leseno srce mlade jelke« je resničen dogodek – potovanje najdaljšega debla, ki je kadarkoli potovalo po jamborni cesti. Pravljica opisuje življenje jelke v gozdu notranje dežele, ki v želji, da bi videla morje, zraste v najvišje drevo daleč naokoli. Tako jo po dolgih letih opazi lastnik ladje, ki potrebuje nov jambor za svojo jadrnico. Jelko iz gozda privlečejo vse do Trsta, kjer postane jambor z belimi jadri na širnem morju.

                                            Naslovnica slikanice »Leseno srce mlade jelke«

                                            foto: Arhiv Špele Koblar Habič

Jamborna cesta je najstarejša prometna povezava čez Postojnska vrata, ki je potekala po starih dolinah pod Nanosom in Goro, uporabljali pa so jo furmani za prevoz dolgih jamborov in ladijskega lesa v pristanišča severnega  Jadrana. Zaradi svojega naklona in blagih ovinkov je omogočala, da so po njej vozili najdaljše tramove. Po raziskavah zgodovinarja Miroslava Pahorja so v Rakitni l. 1894 natovorili 64 metrov dolg in 9 ton težak jambor in ga peljali v Trst za popravilo ladje Beechdale ladjarja H. A. Jazbeca.

      Špela z otroki, Bralna značka

      foto: Arhiv Špele Koblar Habič

Pravljice Špele Koblar Habič so primerne za širok starostni razpon otrok. Obožujejo jih osnovnošolci od prvega pa vse do šestega razreda, zaradi odličnih ilustracij, ki nazorno dopolnjujejo besedilo, pa jih ob starših zelo radi prebirajo tudi predšolski otroci. Dve pravljici »Medvedek Rožnik« z naslovoma »Mamica, rad te imam« in »Mamica, pogumen sem«, nastali na pobudo založbe Ajda, opisujeta prve medvedje korake-rojstvo dveh mladičev, ki se morata od svoje mame naučiti nešteto veščin za samostojno življenje. Kdaj se sme zapustiti brlog in kdaj ne? Kje in kako najti hrano? Kam se skriti pred nevihto? Kako se izogniti električnemu pastirju? »Joj, mami, kaj je to? sta zacvilila v en glas. Mama medvedka je dvignila smrček in povohala po zraku. »Nevihta prihaja.« »Kdo je Nevihta?« je s tresočim glasom vprašal radovedni Rožnik. »Boš videl, mali moj. Malo bo deževalo, se bliskalo in grmelo, potem pa bo mimo. Nič hudega ne bo,« je pomirjujoče dejala mama medvedka in odhlačala mimo široke jelke.«

Špela Koblar Habič je gozdarka iz Postojne, ki svoje navdušenje nad naravo izraža tudi s pisanjem pravljic za otroke. Njeno vodilno sporočilo otrokom je, da je narava čudovita – v njej lahko odkriješ vsak dan kaj novega. 

foto: Arhiv Špele Koblar Habič