GOSTUJOČE PERO: ROBERT KUŽNIK: ISKANJE SKRITIH ZAKLADOV

 

Robert Kužnik o svoji nedavno izdani monografiji MAKSIM GASPARI – Iz naroda za narod

foto: arhiv Studio Zibka

Domoljubje, kot ga je slovenski slikar Maksim Gaspari upodobil v svojih delih, da bi v slovenske domove prinesel vrednote in življenje slovenskega naroda, počasi, a vidno zamira. Njegova dela so znana le še starejšim generacijam. Te se spominjajo njegovih znanih in vedno dobrodošlih razglednic, ki so prihajale v njihove domove. Do sedaj so izšle tri knjige o našem slikarju, objavljeni so bili številni članki, pripravljene številne razstave in drugo. Pa vendar – ko sem hodil po naših muzejih, sem le tu pa tam naletel na delo našega narodnega umetnika. Kje so vsa dela, ki so v velikem številu opisana po člankih, predstavljena po razstavah in katalogih? Ali je res to vse, kar nam je Gaspari v svojem dolgem življenjskem ustvarjanju zapustil? Kje bi si slovenski človek lahko ogledal njegova dela, saj ni nikjer muzeja ali galerije, kjer bi bila njegova večja zbirka stalno na ogled?

Prav to, da o našem umetniku, o njegovem življenju in delih verjetno še ni bilo povedanega vsega, me je pred leti vzpodbudilo, da sem začel raziskovati in odkrivati skrite zaklade Gasparijevih umetnin po Slovenji in tujini.

Kot večina Slovencev sem prvi stik z Gasparijem še kot otrok dobil v drobnih lastovkah – razglednicah, ki so ob praznikih prihajale v naš dom od sorodnikov in znancev. Takrat se nisem zavedal, da je umetnik dal svojemu delu globlji pomen za narod.

Gaspari je imel usodno srečo, ko je spoznal Josipa Nikolaja Sadnikarja iz Kamnika, ki mu je zaradi znane slike ‘Slanik’ omogočil slikarsko šolanje in življenje umetnika. Društvo umetnikov ‘Vesna’ na Dunaju, kjer se je v začetku 20. stoletja takrat zbralo največ slovenskih umetnikov, je ob svojem sloganu ‘Iz naroda za narod’ postavilo temelje in svež veter v ljudsko ornamentiko, folkloro, narodne vrednote. Začeli so izdajati razglednice, pričeli z ilustracijami, opremljali so naslovnice in notranjosti knjig. Gaspari je to geslo društva med našimi umetniki vzel najresneje in mu je bil v svojih delih in življenju zvest do konca svojih dni. Živim v Cerknici, le nekaj kilometrov stran od vasi Selšček, rodnega kraja Maksima Gasparija. To je dodaten vzrok, da sem začel podrobneje spremljati našega slikarja, moje navdušenje nad njim pa je ob raziskovanju njegovega življenja in del vedno bolj raslo. 

Maksim Gaspari, Zimske počitnice, kombinirana tehnika, 1933, zasebna last

Prelomno je bilo leto 2013, ko sem v Gasparijevi rojstni vasi Selšček sodeloval pri pripravi postavitve hišnih tabel, na katerih so bile upodobljene umetnikove razglednice, pri oblikovanju brošure ob 130-letnici rojstva slikarja in postavitvi Gasparijevega doprsnega kipa v Selščku. Moje prve raziskave o umetniških delih, predvsem slikah, so nastale spontano, ljubiteljsko in ne preveč organizirano. Pregledoval in prebiral sem knjige o umetniku, bral, kaj je v svetovnem spletu napisanega o njem, ter spraševal sorodnike in znance, ali imajo kaj Gasparijevih razglednic.

Spomnim se srečanja oktobra 2015 s Petrom Marinškom, fotografom iz Velenja, ki mi je prinesel na vpogled Gasparijeve narodne jaslice, narejene iz papirja. Njegov oče Marjan Marinšek je bil med prvimi v Sloveniji, ki je zbral veliko razglednic in drugih del o Gaspariju. Konec novembra 2015 sem iz fotografij, ki mi jih je Peter poslal, naredil repliko Gasparijevih narodnih jaslic in na ta način, kot se je izkazalo kasneje, ohranil Gasparijeve jaslice kot kulturno dediščino Slovenije. Originalnih papirnatih jaslic, ki so nastale leta 1919, je ohranjenih malo. Spoznal sem tudi lastnike avtorskih pravic po slikarju Maksimu Gaspariju. Marko Gaspari, eden od njegovih potomcev, je nosilec avtorskih pravic in decembra leta 2017 sem pridobil avtorske pravice za izdelavo in trženje Gasparijevih narodnih jaslic.

Maksim Gaspari, Gorenjski par, olje, platno, 1938, zasebna last

Prve fotografije in dokumentiranje njegovih slik sem naredil na Ptuju, kjer sva dopustovala z ženo Andrejo. Preprosto sem ob obisku muzeja, knjižnice, galerije, turistične pisarne spraševal: »Imate ali poznate koga, ki ima kakšno Gasparijevo delo?« In tako se je začelo. 27. maja 2018 sem našel prvih nekaj del, med njimi tudi sliko Desetica in deseti brat iz leta 1973, za katero se je kasneje izkazalo, da je bila med Gasparijevimi zadnjimi deli v njegovem umetniškem delovanju, kar sem jih našel.

Sledilo je vedno več novih odkritih zakladov po širni Sloveniji in tujini. Ob tako zajetnem kupu gradiva se mi je porodila ideja, da o našem slikarju napišem knjigo, ki bo podrobno opisala njegovo življenje in delo. Začel sem obiskovati muzeje, se srečeval s kustosi, razlagal sem svojo namero in pomembnost raziskav za knjigo z naslovom ‘Maksim Gaspari – ‘Iz naroda za narod’. Odločil sem se, da bom v knjigi dal prednost umetninam, kot so dela v olju, pastelu, akvarelu in drugih tehnikah, ki do sedaj niso bile raziskane, dokumentirane in predstavljene širši javnosti. Sledilo je veliko obiskov zasebnikov, ki hranijo mnogo Gasparijevih del, obiskov galerij, antikvariatov in podobnih ustanov. Prijetno sem bil presenečen, da so mi ob najavi ali obisku zasebniki ali strokovnjaki v ustanovah z veseljem predstavili Gasparijeva dela in mi dovolili pridobiti fotografije in dokumente za knjigo. Velikokrat sem imel občutek, da me vodi neka sila, energija, ki me usmerja na pravi kraj ob pravem času, da so mi bila vrata vedno odprta, kot da bi čakali name, da bi mi pomagali pri mojem delu. Po nekaj letih raziskav sem se začel zavedati in spraševati, v kaj sem se podal. Ali bom res naredil knjigo o Maksimu Gaspariju, saj sem le ljubitelj našega umetnika in ne strokovnjak s področja umetnosti ali narodopisja?

Maksim Gaspari, Kurent, kolorirana risba na lepenki, okrog 1941

foto: Ivan Leskošek

Začel sem pridobivati vedno več novih neodkritih slik in dokumentov. Najprej sem se spoznal z družino Sadnikar iz Kamnika, kjer sem pregledal Gasparijeva pisma, ki jih je pošiljal svojemu mecenu Sadnikarju z Dunaja, iz Münchna in Ljubljane, kjer je kasneje živel. Med drugim sem obiskal Narodno galerijo, kjer v Fototeki hranijo obsežen arhiv Gasparijevih del na polah papirja s slikami v črno–beli tehniki. V Slovenskem etnografskem muzeju sem pregledal dokumentarni arhiv in obsežno zbirko Gasparijevih risb, skic in drugega etnografskega gradiva, saj je umetnik več kot 18 let služboval v tej ustanovi kot restavrator. Hvalevredno zbirko dokumentov, pisem, fotografij in drugega hranijo v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica. Nenazadnje tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani lep arhiv o Gaspariju. Napisal sem pismo drugim slovenskim muzejem. Na veliko presenečenje smo odkrili še veliko zakladov, ki so predstavljeni v tej knjigi. Gasparijevi dediči zvesto hranijo zapuščino svojega Apeja (tako še danes imenujejo Maksima Gasparija vnuki in pravnuki), kot ga še danes imenujejo. Obiskal sem več kot sto zasebnikov ali jih kako drugače kontaktiral in pridobil fotografije o umetniških delih. Danes imam o našem umetniku obsežen arhiv v računalniškem zapisu.

Knjiga MAKSIM GASPARI – Iz naroda za narod kronološko prikazuje življenje in delo Maksima Gasparija, vse od otroških dni naprej. Kako je živel v rojstnem Selščku, v Kamniku, na Dunaju, v Münchnu in Ljubljani do svoje smrti. Prikazano je umetnikovo ustvarjanje, njegova umetniška rast, njegova znana in neznana dela, dokumenti o šolanju, delo po umetnostnih ustanovah, predstavljene so razstave njegovih del, ki so bile v času njegovega življenja. Opisano je prijateljevanje in druženje z znanimi osebami, ki so Gaspariju veliko pomenile na njegovi življenjski in ustvarjalni poti. Prikazan je obširen in vsestranski opus njegovega ustvarjanja, zabeležena je podrobna biografija, literatura o umetniku in vse razstave, na katerih so bila prisotna Gasparijeva dela.

Tekstovno gradivo v knjigi je povzeto iz Gasparijevih pisem, njegovih zapisov v beležke ali slikarjevih člankov v revijah, zapisi so iz raznih strokovnih člankov, člankov likovnih kritikov, zapisov umetnostnih zgodovinarjev ali drugih strokovnjakov s področja umetnosti in etnografije, kar je dokumentirano z viri. Na naslovnici je slika ‘Lastni portret’ iz leta 1905, za katero je Gaspari želel, da bi bila nekoč na naslovnici knjige o njem.

V poglavju Katalog Gasparijevih umetniških del sem zbral 420 njegovih umetnin in jih kot prvi v Sloveniji predstavil slovenskemu narodu. V elektronskem arhivu hranim veliko več slik (700 del), vendar so nekatere fotografije preslabe kvalitete, druge spet v črno–belem zapisu, nekaterih pa nisem smel umestiti v katalog. Veliko fotografij v knjigi je posredoval Peter Marinšek, veliko sem tudi sam fotografiral na terenu ob obisku lastnikov slik, nekaj so mi jih poslali lastniki sami. Lahko, da je kakšna reprodukcija v knjigi slabše kvalitete, za kar se opravičujem.

                                Maksim Gaspari, Bloški koledniki, olje, platno na les, 1946, zasebna last

Slovenci smo se odločili, da je dr. France Prešeren naš ljudski pesnik in Ivan Cankar naš ljudski pisatelj – kdo pa je ljudski slikar za Slovence? Zgodovinski zapisi pričajo, da je to lahko le Maksim Gaspari. Nekoč je sam povedal, da mu naziv ‘ljudski umetnik’ celo laska in mu je zelo všeč. Slovenci smo se že oddolžili obema omenjenima velikanoma. Cankarju s kulturnim hramom – Cankarjevim domom – in drugim, Prešernu pa z njegovo Zdravljico kot slovensko himno in drugim. Maksim Gaspari pa še čaka na ta trenutek in prav in pošteno bi bilo, da bi tudi Gaspariju namenili večji nacionalni pomen, kot je na primer poimenovanje kakšnega trga po njem ali ustanovitve njegovega muzeja.

Vesel in ponosen sem, da mi je bilo dano raziskovati Gasparijeve skrite zaklade in da je knjiga, ki je pred vami, izšla. Kako velik pomen ima ta za slovenski narod, pa ocenite sami. Čas bo pokazal, ali sem s tem kaj prispeval k ohranjanju kulturne dediščine Slovenije.