HIŠNO PERO: MIHA JERNEJČIČ: »Oči, kateri ptiček se tako oglaša?«

 

Kot predšolski otrok sem iz enciklopedij poznal vse raznorazne kapibare, rosomahe, okapije in ozelote. Tudi živali v okolici so me zanimale, a pri njihovem podrobnejšem prepoznavanju vsega razen večjih sesalcev se je ustavilo. Več sem vedel o komodoškem varanu kot o belouški. Tudi biologija v šoli me ni preveč zanimala. Učenje o raznih mitohondrijih, endoplazmatskih retikulumih in golgijevih aparatih mi je šlo prej na živce kot kaj drugega.

V naravi pa sem bil kljub temu od nekdaj rad. Sprva na sprehodih, pa za igro, potem mi je okoliški gozd služil kot izvrstna kulisa za jutranje teke in kolesarjenja, kot tabornik pa sem spoznaval veščine preživetja v naravi – kaj je užitno in kaj ne in iz česa se da kaj narediti. A pri tem je moja predšolska fascinacija nad živalmi kar nekako izginila. Saj sem bil vesel, ko mi je pri teku po gozdni poti čez cesto stekel zajec, pa prestrašen, ko sta se mi na nočnem orientacijskem tekmovanju ob treh zjutraj sredi nepoznanega gozda nasproti zableščali dve očesi… K sreči sta pripadali srnjaku.

A ptice, žužki, žabe in podobne drobne živalce, ki so bile ves čas okoli mene, so mi bile enostavno samoumevne in me niti niso zanimale. Bolj je bilo pomembno to, kako hitro bom odtekel/odkolesaril tiste kilometre ali na koliko visok vrh bom priplezal/prihodil…

 

No, pa prevrtimo kako desetletje in pol naprej, ko smo na sprehode po okolici začeli hoditi s sinom Erazmom. »Oči, kateri ptiček se tako oglaša?« »Kaj je to za en hrošč?« »Kateri metulj bo nastal iz te gosenice«? Takrat sem se zavedel, da v bistvu ne poznam preveč dobro sveta okoli sebe. Ja, saj sem vedel, kako izgleda sinička, taščica, šoja, kos in podobne ptice. Tudi šmarnica in pogorelček, le nikoli nisem vedel, kateri je kateri (priznam, še zdaj moram vsakič preveriti). In ker otroku ne moreš dati le odgovora »ah, en ptič pač«, sem tudi sam odkril tistega raziskovalca v sebi, ki je želel izvedeti več o svojem okolju. Tu, priznam, sem si izdatno pomagal tudi s sodobno tehnologijo in moj telefon je postal poln aplikacij za slikovno prepoznavanje žuželk in rastlin, pa ptic glede na njihovo petje… Sam si moram še vedno precej pomagati s tem, Erazem pa vse manj…

                                        Hitro dol s ceste, da te kdo ne povozi.

Tudi živalske »sledi« so zanimive in razburljive.

Odkril sem, bolje pozno kot nikoli, da svet okoli nas ni le prekrasna kulisa za aktivnosti, pač pa se je med kolesarjenjem in sprehodom po naravi treba znati ustaviti tudi, če še nisi čisto do konca utrujen – morda pa so za to kriva le leta in slabša kondicijska pripravljenost kot v dvajsetih… A vseeno, lepo je prisluhniti ptičjemu petju, pobliže pogledati kakega zanimivega žužka, pomagati kaki žabici ali pupku čez cesto, če ždi sredi makadama… tudi belouški sem že, a mi je bilo hitro žal zaradi njene arome. Še najlepše pa je za vse to navdušiti prihodnjo generacijo. In se tudi ob sobotnih in nedeljskih jutrih, ko bi sicer najraje še za uro do dve zaspal, z daljnogledom, fotoaparatom, spektivom in določevalnim ključem odpraviti na jezero – morda bo pa prav tokrat mogoče doživeti kaj res zanimivega.

Poskrbeli smo za mladega hudournika, ki ga je soseda našla na tleh pod blokom. Iz zgornjega nadstropja pa je lahko varno poletel v južne kraje.

Še na morju ne gre brez opazovanja ptic.

    Erazma poznamo vsi sodelavci v Notranjskem parku. Pa ne samo zato, ker je tako simpatičen in            komunikativen otrok, ampak predvsem zato, ker njegovo poznavanje rastlinskih in živalskih vrst            včasih preseže celo znanje hišnih biologov. 

Fotografija: Miha Jernejčič