JOŽICA MLINAR: PISALA Z JEZERA

O jezeru je tako veliko napisanega, da težko napišem kaj posebnega. Zato se lotevam opisa svojih občutkov ob srečanju z jezerom v različnih obdobjih mojega življenja.

Kot otrok sem hodila na počitnice v Martinjak. Otroci smo pomagali pri kmečkih opravilih in moje prvo srečanje je bilo pospravljanje »kravine« iz Blat. Tako se imenuje predel, kjer smo kosili kravino. Nobene idile ni bilo pri tem. Ko smo obračali in grabili to kravino, seveda na roke, so nas v soparni vročini napadali brenceljni, obadi in muhe, tečne kot ose. Ko smo šli s konji ali voli na vozove nakladat to kravino, sem bila vedno prestrašena. Poslušala sem zgodbe, kako so enkrat zbezljali voli, drugič konji, saj je vsa ta nadležna mrčes pila kri prav vsem. Otroci smo volom ali konjem z orehovimi vejami polnimi zelenih listov otepali ta mrčes, ki naj bi ga odganjalo. Predvsem konje smo z orehovim listjem tudi zdrgnili. No, mogoče je malo pomagalo. Ampak mrčes je vedno našel šibke točke na ljudeh in živalih in vsi smo bili živčni. Otroci smo včasih poganjali živino naprej, da so odrasli lahko hitreje nakladali na voz. Ja, mene živina ni preveč ubogala, je moral zraven oče malo zakričati. Živina je verjetno čutila moj strah, ko se ji je udiralo v blatu, včasih do kolen, da so komaj speljali naprej do naslednjega ograbka. Predvsem konjem je šlo težje, saj so se ugrezali v blato globje. Tudi drugo otroško opravilo mi ni bilo nič kaj zabavno. Ko smo tlačili kravino, smo bili porezani po golih nogah in rokah. Voz je bil vedno naložen s kopico tako, da ga je bilo potrebno prevezati s "porepnikom". In pri vožnji na vozu proti domu smo se držali za ta porepnik, da z voza nismo popadali. Ko smo prispeli domov, je bilo to za vse res veliko olajšanje.

Drugi obraz jezera, takrat sem bila stara 6 let, ki je mene in moje sorodstvo zelo zaznamoval, je bil tragičen dogodek, ko je jezero vzelo mlado življenje takrat 15 letnega bratranca. Tako sem se jaz tega jezera zelo bala. V moji domišljiji je bilo kot pošast s požiralniki, ki te potegnejo v globino, travo, ki se ti ovije okoli telesa in potem potoneš. Jezera sem se res bala, pa tudi doma nas niso pustili na kopanje na jezero. Tako da smo se občasno namočili kar v Obrhu v Martinjaku.

Z drugačnimi očmi sem ga začela spoznavati, ko sem se preselila v Cerknico. Jezero z okolico je predstavljalo veliko izzivov za preživljanje prostega časa v krogu družine, saj smo veliko časa preživeli v jezeru, ob jezeru, s kanujem pa smo obiskali mnoge skrivnostne kotičke. V obdobju aktivnega taborniškega udejstvovanja je bilo naše družinsko življenje tesno povezano s taborniškim utripom Cerkniškega odreda Jezerska ščuka. Z zanimivimi aktivnostmi smo omogočili mlajšim tabornikom, da so svoje veščine spoznavali in utrjevali v tem čudovitem ambientu, ki ga nudi jezero. Najbolj izviren in zanimiv projekt mi je bil Kanu ščuka zlet, kjer so taborniki lahko dokazali vse svoje spretnosti in veščine, obenem pa v taborniškem vzdušju tkali nova poznanstva in prijateljstva.

Med korono mi je bil samotni sprehod na jezero in po jezeru skoraj vsakdanji obred. Hoja ob vodi ali hoja po suhih strugah, po gozdovih, mi vedno daje navdih za kaj novega. In ko sem razmišljala o kakšnih izvirnih delavnicah za otroke (takrat še kot vodja OI JSKD Cerknica), sem na enem od sprehodov v Zadnjem kraju dobila preblisk, da bi lahko izdelovali pisala kar iz tršce. Otroci bi lahko z njimi risali, pisali, packali... Saj živimo v parku in vedno ne potrebujemo kupljenih barvic, flomastrov in podobno.

Tako je prišlo do spontanega sodelovanja z agronomom Markom Cvetkom, ki mi je to idejo pomagal izpeljati. Prva pisala smo izdelali takoj, ko je bila tršca dovolj suha.

Začeli smo z delavnico, ki je potekala v okviru Dneva parkov ob Cerkniškem jezeru. Sledilo je še nekaj podobnih delavnic, tudi za odrasle, v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine. V delavnice so se z veseljem vključili slikarji, ki so svoje likovno znanje posredovali tudi s pomočjo teh pisal. Eno od teh delavnic je vodil David Kovačič. Poizkusili smo se tudi v lepopisju, lahko bi rekli temu tudi kaligrafija, z Aleniko Žnidaršič.

Jezero mi je še posebno pri srcu pozimi, ko lahko drsam po prostranih ledenih površinah, opazujem slike in skulpture v ledu, pod ledom, in se mi pogled ustavlja na tisočerih kristalih, ki s travami, grmovjem in drevesi ustvarjajo pravo ledeno kraljestvo bogatih vzorcev in oblik.

Skozi odraščanje ob jezeru in poslušanju zgod in nezgod ljudi, ki so živeli z jezerom in ob njem, imam do njega strahospoštujoč odnos. Pomembno mi je, da delujemo čimbolj v sozvočju z naravo kot tudi s tradicijo, ki je omogočila, da je človek ob jezeru preživel in ohranil jezero tako kot je.

Jožica Mlinar je dolgoletna delavka na področju kulture in je ne samo v svoje delovno področje ampak tudi v svoje osebno življenje vedno vpletla spoznavanje in ohranjanje notranjskega izročila in podporo notranjskim kulturnikom in umetnikom. Zaposlena je bila na Zvezi kulturnih organizacij Cerknica in do upokojitve na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, kot vodja območne izpostave Cerknica. Jezero ji predstavlja prostor, kjer telo, duša in srce najdejo mir, veselje in navdih: na sprehodih, plavanju, drsanju ali samo opazovanju vode, oblakov, rastlinja, ptic. In je hvaležna za to, da živi v bližini tega čudovitega jezera.