HIŠNO PERO: DEJVID TRATNIK: O NAVADNI ŠČUKI, NAJPOMEMBNEJŠI RIBI CERKNIŠKEGA JEZERA
Za najpomembnejšo ribo Cerkniškega jezera še danes velja navadna ščuka (Esox lucius). Izven njenega naravnega vodnega okolja je najbrž najbolj znana tista, ki jo je izdelal znani akademski slikar Milan Rot. Zakaj so cerkniške ščuke nekaj posebnega, s čimer so si zaslužile tudi posebno mesto v vsakoletnem pustnem karnevalu, bomo spoznali v nadaljevanju bloga.
Ščukino vitko telo je
podolgovato in valjasto, ob straneh nekoliko sploščeno. Glava je značilno
ploščata in dolga, podobna račjemu kljunu, gobec velik in razklan do oči,
spodnja čeljust pa daljša od zgornje. V ustni votlini ima močne in ostre nazaj
zakrivljene zobe, ki so na spodnji čeljusti še posebno veliki. Hrbet je v
osnovi zelen, z rjavim ali sivim odsevom. Boki so svetlejši, umazano rumeno do
sivi, trebuh pa umazano bel. Plavuti so po navadi rdečkasto rumeno do rjavo
rdeče barve. Hrbtna plavut je pomaknjena močno nazaj, nad predrepno. Ščuka zraste
v dolžino nad 1 meter in doseže tudi več kot 10 kg teže. V Cerkniškem jezeru lahko
raste izjemno hitro zaradi obilice naravne hrane. Nekateri primerki dosežejo
dolžino 40 cm že v dobrih dveh letih, kar je redkost tudi v svetovnem merilu.
Zaradi hitre rasti in presihanja jezera so ščuke v Cerkniškem jezeru sicer
dolge, vendar ne dosegajo izjemne teže kot v drugih stalnih jezerih po
Sloveniji.
Ščuka se najraje
zadržuje med vodnimi rastlinami, kjer preži na plen in se za njim bliskovito
požene. Lovi predvsem manjše ribe, vodne ptice in sesalce. Zelo rada se
prehranjuje tudi z manjšimi sovrstnicami. Ščuka je namreč izrazit kanibal. V
Sloveniji naseljuje skoraj vse vode, ki ji ustrezajo, razen porečja Soče,
Rižane in Bohinjskega jezera. V Notranjskem parku je množično zastopana v
Cerkniškem jezeru, dokaj pogosta v potoku Rak v Rakovem Škocjanu in v spodnjem
toku Cerkniščice.
Trofejna ščuka iz
Cerkniškega jezera
(Foto: Jošt Stergaršek)
Razmnoževanje
V Cerkniškem jezeru je
športni ribolov na ščuko prepovedan v času njenega razmnoževanja, ki poteka v
spomladanskem času. Ta domorodna riba se namreč drsti med februarjem in majem. Samci
običajno pridejo na drstišča pred samicami. Na drstiščih izberejo plitvejše
predele, bogate z vodnim rastlinjem. Samica odloži veliko množico lepljivih
iker (tudi 50.000 na 1 kg lastne teže) na vodno rastlinje, kjer ostane po
izvalitvi pritrjen tudi zarod. Drst je uspešna, če v času drsti spomladanska voda
doseže vsaj 8 ⁰C in z vsaj nekaj 10 cm globine prekriva obrežne travnike. Samci
spolno dozorijo pri dveh do treh letih (dolžine 40 do 50 cm), samice pa pri
treh do štirih letih (dolžine 60 do 70 cm). Ob »pravih« vodnih in temperaturnih
pogojih tekom leta postane Cerkniško jezero tako največje drstišče ščuke v
Sloveniji.
Poplavljeni travniki so
idealno drstišče za ščuko
(Foto: Tine Šubic)
O športnem ribolovu
Ščuka se lovi izključno s
tehniko vijačenja, na razne blestivke ali voblerje (umetne ribice) iz različnih
materialov in barv. Umetne ribice najpogosteje ponazarjajo bolan, oslabel ali
ranjen ščukin plen. Ob čistejši vodi uporabljamo bolj temne vabe, ob motni pa
bolj svetle, tudi fluorescentne vabe. Ščuka prijema v vseh vodnih plasteh,
najpogosteje pa švigne iz vodnega rastlinja, če vodimo vabo ob ali nad njim.
Pri odpenjanju trnka iz gobca mora biti ribič previden, da mu ostri zobje ne
poškodujejo prstov. Velika večina mlajše generacije cerkniških ribičev v
zadnjem času lovi po sistemu »Ujemi in izpusti«. Po športnem ulovu ribo
fotografirajo, potem pa jo nepoškodovano izpustijo nazaj v naravno okolje.
Športni ribolov ščuke je
dovoljen samo z ribiško palico
(Foto: Tine Šubic)
Nova vrsta ščuke v
Sloveniji?
Leta 2011 je bilo
znanstveno ugotovljeno, da se ščuke v Italiji razlikujejo od ščuk drugje po
Evropi. Opisali so jih kot samostojno vrsto, t.i. južno ščuko (Esox
cisalpinus). Italijanski znanstveniki so ob tem navedli, da so iz
italijanskih ribogojnic razpošiljali južno ščuko v sosednje države,
po njihovih navedbah množično tudi v Slovenijo. Najbolj zanesljivo se vrsti
ločita z genetskimi metodami, morfološko pa po številu lusk v pobočnici in po
bočnem vzorcu. E. cisalpinus naj bi tako imela prečne proge, ki jih naša
domača vrsta E. lucius nima. Na Cerkniškem jezeru se južne ščuke na
srečo ni nikoli vlagalo. Sklepamo lahko, da imamo poleg največjega drstišča
navadne ščuke tudi redki še zares čisto populacijo te edinstvene ribje vrste v
Sloveniji. Zaradi vsega zapisanega in še česa, so si naše ščuke skozi čas
zaslužile prav posebno mesto. Na vse to pa smo brez pretirane skromnosti lahko
še posebej ponosni, mar ne?
Južna ščuka lahko ogrozi našo
domorodno vrsto
(Vir: Wikimedia)
Komentarji
Objavite komentar