HIŠNO PERO: DEJVID TRATNIK: O NAVADNI ŠČUKI, NAJPOMEMBNEJŠI RIBI CERKNIŠKEGA JEZERA

Za najpomembnejšo ribo Cerkniškega jezera še danes velja navadna ščuka (Esox lucius). Izven njenega naravnega vodnega okolja je najbrž najbolj znana tista, ki jo je izdelal znani akademski slikar Milan Rot. Zakaj so cerkniške ščuke nekaj posebnega, s čimer so si zaslužile tudi posebno mesto v vsakoletnem pustnem karnevalu, bomo spoznali v nadaljevanju bloga.

Ščukino vitko telo je podolgovato in valjasto, ob straneh nekoliko sploščeno. Glava je značilno ploščata in dolga, podobna račjemu kljunu, gobec velik in razklan do oči, spodnja čeljust pa daljša od zgornje. V ustni votlini ima močne in ostre nazaj zakrivljene zobe, ki so na spodnji čeljusti še posebno veliki. Hrbet je v osnovi zelen, z rjavim ali sivim odsevom. Boki so svetlejši, umazano rumeno do sivi, trebuh pa umazano bel. Plavuti so po navadi rdečkasto rumeno do rjavo rdeče barve. Hrbtna plavut je pomaknjena močno nazaj, nad predrepno. Ščuka zraste v dolžino nad 1 meter in doseže tudi več kot 10 kg teže. V Cerkniškem jezeru lahko raste izjemno hitro zaradi obilice naravne hrane. Nekateri primerki dosežejo dolžino 40 cm že v dobrih dveh letih, kar je redkost tudi v svetovnem merilu. Zaradi hitre rasti in presihanja jezera so ščuke v Cerkniškem jezeru sicer dolge, vendar ne dosegajo izjemne teže kot v drugih stalnih jezerih po Sloveniji.

Ščuka se najraje zadržuje med vodnimi rastlinami, kjer preži na plen in se za njim bliskovito požene. Lovi predvsem manjše ribe, vodne ptice in sesalce. Zelo rada se prehranjuje tudi z manjšimi sovrstnicami. Ščuka je namreč izrazit kanibal. V Sloveniji naseljuje skoraj vse vode, ki ji ustrezajo, razen porečja Soče, Rižane in Bohinjskega jezera. V Notranjskem parku je množično zastopana v Cerkniškem jezeru, dokaj pogosta v potoku Rak v Rakovem Škocjanu in v spodnjem toku Cerkniščice.

Trofejna ščuka iz Cerkniškega jezera

(Foto: Jošt Stergaršek)

Razmnoževanje

V Cerkniškem jezeru je športni ribolov na ščuko prepovedan v času njenega razmnoževanja, ki poteka v spomladanskem času. Ta domorodna riba se namreč drsti med februarjem in majem. Samci običajno pridejo na drstišča pred samicami. Na drstiščih izberejo plitvejše predele, bogate z vodnim rastlinjem. Samica odloži veliko množico lepljivih iker (tudi 50.000 na 1 kg lastne teže) na vodno rastlinje, kjer ostane po izvalitvi pritrjen tudi zarod. Drst je uspešna, če v času drsti spomladanska voda doseže vsaj 8 ⁰C in z vsaj nekaj 10 cm globine prekriva obrežne travnike. Samci spolno dozorijo pri dveh do treh letih (dolžine 40 do 50 cm), samice pa pri treh do štirih letih (dolžine 60 do 70 cm). Ob »pravih« vodnih in temperaturnih pogojih tekom leta postane Cerkniško jezero tako največje drstišče ščuke v Sloveniji.

Poplavljeni travniki so idealno drstišče za ščuko

(Foto: Tine Šubic)

O športnem ribolovu

Ščuka se lovi izključno s tehniko vijačenja, na razne blestivke ali voblerje (umetne ribice) iz različnih materialov in barv. Umetne ribice najpogosteje ponazarjajo bolan, oslabel ali ranjen ščukin plen. Ob čistejši vodi uporabljamo bolj temne vabe, ob motni pa bolj svetle, tudi fluorescentne vabe. Ščuka prijema v vseh vodnih plasteh, najpogosteje pa švigne iz vodnega rastlinja, če vodimo vabo ob ali nad njim. Pri odpenjanju trnka iz gobca mora biti ribič previden, da mu ostri zobje ne poškodujejo prstov. Velika večina mlajše generacije cerkniških ribičev v zadnjem času lovi po sistemu »Ujemi in izpusti«. Po športnem ulovu ribo fotografirajo, potem pa jo nepoškodovano izpustijo nazaj v naravno okolje.

Športni ribolov ščuke je dovoljen samo z ribiško palico

(Foto: Tine Šubic)

Nova vrsta ščuke v Sloveniji?

Leta 2011 je bilo znanstveno ugotovljeno, da se ščuke v Italiji razlikujejo od ščuk drugje po Evropi. Opisali so jih kot samostojno vrsto, t.i. južno ščuko (Esox cisalpinus). Italijanski znanstveniki so ob tem navedli, da so iz italijanskih ribogojnic razpošiljali južno ščuko v sosednje države, po njihovih navedbah množično tudi v Slovenijo. Najbolj zanesljivo se vrsti ločita z genetskimi metodami, morfološko pa po številu lusk v pobočnici in po bočnem vzorcu. E. cisalpinus naj bi tako imela prečne proge, ki jih naša domača vrsta E. lucius nima. Na Cerkniškem jezeru se južne ščuke na srečo ni nikoli vlagalo. Sklepamo lahko, da imamo poleg največjega drstišča navadne ščuke tudi redki še zares čisto populacijo te edinstvene ribje vrste v Sloveniji. Zaradi vsega zapisanega in še česa, so si naše ščuke skozi čas zaslužile prav posebno mesto. Na vse to pa smo brez pretirane skromnosti lahko še posebej ponosni, mar ne?

Južna ščuka lahko ogrozi našo domorodno vrsto

(Vir: Wikimedia)