HIŠNO PERO: LADI KLANČAR: OTROŠTVO NA NAJVEČJEM OTOKU V SLOVENIJI

Pisalo se je leto 1940, ko je na svet privekal najmlajši izmed Mihovih otrok z Otoka na Cerkniškem jezeru. Poimenovali so ga Ladislav, vendar ga kličejo Lado. Pravi priimek je Mulec in gotovo poznate različne pripovedi o šteberškem gospodarju, kako je ta priimek nastal. Če ne, vam o tem povem kdaj drugič.

V pogovoru z očetom sva se pogovarjala o njegovem otroštvu, ki ga je preživljal v tej mali vasici na največjem otoku v Sloveniji. Imel je devet sorojencev, tako da je med mojim očetom in najstarejšo sestro bilo skoraj dvajset let razlike v starosti. V družini so ga imeli neizmerno radi in mu je bilo vse odpuščeno. Kljub temu, da je marsikatero ušpičil.  

Lado v beli srajčki in brezrokavniku v družbi bratov, sestre in punc z Otoka 

Foto: osebni arhiv Ana Mulec

Kot majhen otrok je oče Lado imel posebno mesto pri obedih. Sedel je na pručki v kotu kuhinje in čakal, da mu je mama Frančiška prinesla za jest. Včasih, ko si je zaželel sladkih dobrot, je prijel mamo za krilo in jo hočeš nočeš odvlekel k omari, kjer so bile skrite.

Svojega očeta Franca pa se spominja kot delovnega človeka, saj je vedno delal v gozdu in na sami kmetiji, kjer so mu pomagali starejši bratje. Bil je tudi starešina na Otoku in urejal zadeve s takratnimi veljaki v Cerknici, ki so jih Otočani potrebovali. V času njegovega delovanja so vaščani naredili most na Otok v Vratah in kamnit kolovoz ob jezeru. 

Mama Frančiška in ata Franc pred domačo hišo Otok 5 v 60-tih letih

 Foto: osebni arhiv Ana Mulec

Na moje vprašanje, kdaj je začel pasti krave, je odgovoril: »Ko sem si znal sam hlače obleči.« Z drugimi otroki  so zjutraj od pomladi do jeseni pasli krave v gozdu pod Javornikom nasproti Otoka in vse tja do Otoških dolin, popoldne pa so umaknili na nasip, če ni bilo vode v jezeru. Napajali so jih na otoškem Obrhu. Med pašo so se vaški otroci radi skupaj igrali, da jim je čas drugače minil. Lovili so rake, ribe na zanke pri izvirih,  iz blata zidali 'šporhete' in na njih 'kuhali', se lovili in skrivali.

Čevlje je nosil ob res mrzlih dneh. Na paši si je grel stopala (ne bom nič olepšavala) kar v toplem kravjem dreku. Pravi, da je to bilo normalno in prav fajn občutek. Zakaj bi te zeblo, če imaš grelno 'blazino' zraven.

Včasih se je zgodilo, da je kakšno tele padlo v luknjo (požiralnik) na jezeru, pa je bilo potrebno reševanje. Kot pastirček je moral paziti, da se kravam niso približale divje zveri kot so medved ali volkovi. Ne, ni bilo enostavno delo za majhne otroke, ki so morali prepoznavati razne šume in premikanja v tršci, da so vedeli, ali se jim približuje nevarnost.

Očeta je vedno spremljal pes že od malih nog. Z njim sta se mnogokrat sama potepala in imela svoje avanture. Iskala sta jazbine, našla zapuščene mlade srnjačke in ptičke, ki so padli iz gnezd, katere je izrinila kukavica, da je ohranila svoj rod. Ob takih dogodivščinah je pozabil na čas, da mora domov. Seveda je bil potem kregan, ker so bili v skrbeh za njega.

V javorniških gozdovih in v  jezeru so vojaki iz obeh vojn  pustili mnogo orožja in streliva. Radovednost otrok je bila velika, kako te stvari delujejo in pokajo, kljub opozorilom staršev, da naj pustijo na miru. Vendar se na srečo ni zgodilo nobenemu nič hudega.

Tudi voženj s čolnom (drevakom) se ni manjkalo, saj je bil nepogrešljiv pri prevažanju lesa iz Javornikov ali same živine in še marsičesa drugega. Oče je največkrat pomagal tako, da je konje držal za uzdo, ko so se vozili čez jezero. Pomagal je tudi ' forajtat', ko je bila potrebna večja 'konjska moč'. 

Hišni čoln iz leta 1947 

Foto: osebni arhiv Ana Mulec

Ko je dopolnil šest let, je začel hoditi v šolo na Gorenjem Jezeru. Šola je bila tam, kjer je sedaj gostilna Herblan. Do tretjega razreda osnovne šole je hodil popoldne k pouku, potem pa dopoldne. Rad se spominja svoje učiteljice Danice Tomšič iz Grahovega, po domače Krajcova. Pravi, da je bila dobra učiteljica, ni bila stroga in tudi zaušnic ni delila. V šolo je hodil skupaj z otroci iz vasi. Ubirali so bližnjice do šole glede na višino vode v jezeru in letni čas. Pozimi so hodili bolj ob robu jezera, mimo Tresenca do Laz oziroma po stari poti Strmec, saj led čez jezero ni bil varen. Ko pa je bilo jezero presahnjeno, pa čim bolj v ravni črti do Gorenjega jezera. Če je na Malenščah bila pot poplavljena ali preveč snega, so bili pouka oproščeni. Oče je včasih ostal na Gorenjem Jezeru pri teti Fani Avsec (sestri od matere), da je lahko vseeno obiskoval pouk. Moram pohvalit očeta, da ima lepo pisavo. V tistih časih so imeli še lepopisje kot obvezen predmet.

Skupinska slika s sošolci in učiteljico na Gorenjem Jezeru v začetku 50-ih let. Nasmejani Lado v  drugi vrsti, drugi z leve strani.

Foto: osebni arhiv Ana Mulec

Še fantovska za spomin na lepe šolske dni. Lado prvi z leve.

Foto: osebni arhiv Ana Mulec

Zimski čas pa je bi namenjen drsanju in smučanju po otoških gričih in nato gretju premrzlih rok in nog na krušni peči.

Ob nedeljah in praznikih  je pomagal bolj okoli hiše in šel z mamo peš k maši v Cerknico ali pa na obisk k njenim sestram. Najraje pa se ji je izmuznil in se potepal s psom po otoku.

V družbi sosedovih fantov in psa leta 1960

Foto: osebni arhiv Ana Mulec

Ko je otroštvo preraslo v najstništvo, je šel naprej v šolo za avtomehanika, vajeniško dobo opravil v avtomehanični delavnici  pri Meletu v Cerknici. Sledil je obvezen dvoletni vojaški rok v Puli. Nato ga je življenjska pot odnesla izven domačih meja, kamor se je po nekaj letih vrnil z družino nazaj v Cerknico.

Oče se rad spominja svojega otroštva in nikoli ga nisem slišala, da mu je bilo kot otroku dolgčas ali kakorkoli hudo. Če je kakšno 'fasal', jo je za prav, pravi. Bil je otrok, ki je živel z naravo od rojstva in s tem izostril določena čutila in čustva, ki jih ima pristna narava za svoje.

V današnjem času se na vse pretege trudimo, da bi vsaj en del tega prejeli tudi naši otroci in vnuki, vendar nas vse bolj golta digitalizacija in umetno spreminjanje naravnih pojavov. Mogoče pa se moramo za začetek samo zlekniti na domačo trato, med cvetlice, in poslušati, kaj nam želijo povedati o  lepotah narave, ki nas obdaja.

Ladi Klančar je zaposlena na Notranjskem parku kot vodja Centra za obiskovalce Cerkniško jezero. V prostem času rada bere, kolesari, potuje in raziskuje različne kraje. Njena družina ji je hkrati tudi najboljša družba. Delo doma in v službi mora biti zanjo raznoliko in povezano s sodelovanjem z ljudmi na različnih področjih.