GOSTUJOČE PERO: EDITH SMEDBERG: NARAVA NE BI SMELA BITI POLIGON ZA VSAKOGAR

Še nikoli prej nisem videla kraja, kjer bi bile živali in rastline prilagojene različnim višinam vode, tako kopnemu kot vodi; pa tudi ljudje, ki živijo na in ob površini, kjer na natanko istem mestu kosijo, se vozijo s čolnom in drsajo. Tak kraj je presihajoče Cerkniško jezero. V Sloveniji. Deželi, ki sem jo poznala le po imenu in sem jo v začetku letošnjega poletja za 3 tedne dni obiskala v okviru študentske izmenjave Erasmus.   

Dijakinja Edith v Rakovem Škocjanu s svojim profesorjem Kaijem Tammiruusem.

Večino časa sem preživela na Notranjskem. Z mano sta bila tudi sošolka Mathilde (a le en teden) in moj profesor Kai Tammiruusu. Večkrat sem - peš in s kolesom - obiskala čudovito Cerkniško jezero, bila sem v Rakovem Škocjanu, stala sem pri zapornici Karlovica, bila sem v vasi Otok, videla sem Križno jamo in s tem prvič v življenju obiskala kraško jamo. Povzpela sem se na Slivnico, kjer naj bi živele čarovnice, sodelavci Notranjskega parka so me peljali po gozdovih Javornikov in v tipično domačijo teh krajev - Notranjsko hišo - kjer sem jedla same dobrote. 

Edith v Notranjski hiši z Natašo Mele in chefom Florjanom Žnidaršičem.

Najbolj me je navdušilo prav Cerkniško jezero. In njegova narava. Tisti del Švedske, od koder prihajam, nima jezer, kaj šele takih, ki izginjajo. In kako blizu je vse tukaj! Na Švedskem se moraš vsepovsod voziti po uro ali več, da vidiš neko naravno lepoto, tukaj pa se preprosto povzpneš na vrh hriba in vidiš čudovite razglede. Na jugu Švedske, kjer sem doma, hribov sploh nimamo. Pa kraških jam tudi ne. Sploh ne takih, v katerih so pod zemljo reke in jezera! 

Tako izjemne narave še nisem videla, pravi Edith.

Ko se vrnem na Švedsko, bom morala napisati poročilo o mojem bivanju tukaj, tudi zdaj vsak dan pišem dnevnik aktivnosti, najbolj pa se veselim, da bom o svojem obisku poročala sošolcem. Povedala jim bom, da morajo absolutno nekoč priti sem, ker je to preprosto čudovit kraj.

Sošolcem bo Edith povedala, da morajo vse to videti v živo.

In koliko sem se tukaj novega naučila! Pa na srednji šoli obiskujem smer naravni turizem in res veliko imamo praktičnega pouka v naravi. V okviru učnih vsebin gremo z razredom na ribarjenje, na trekinge s šotori, s kajaki po reki, na smučarske ture. A tukaj sem nekoliko spremenila pogled na zeleni turizem. Cerkniško jezero, Rakov Škocjan, Križna jama ... to so biseri, dragocenosti človeštva. Ko sem videla, da imajo v Križni jami omejeno število obiskovalcev, se mi je to sprva zdelo čudno. Potem pa mi je postalo jasno, da takšni biseri ne morejo biti točke, ki jih odpreš množičnemu turizmu, saj potem prenehajo biti biseri. Tu so živali in rastline, ki jih lahko zmotiš, potrebno je ohraniti naravno stanje vseh teh naravnih vrednot, zato se mi zdijo omejitve edina možnost. Z omejevanjem števila obiskovalcev, z zaračunavanjem parkirnin in vstopnin ne zaščitiš le dragocenih naravnih danosti, ampak ljudem posreduješ tudi sporočilo, da gre za nekaj res posebnega in da je privilegij, da lahko to vidiš. In za to moraš tudi nekaj prispevati in nekoliko počakati, da prideš na vrsto. In se tudi obnašati tako, kot zahtevajo pravila vedenja v naravnih okoljih. Mislim, da takšna politika varovanja narave potem privabi le ljudi, ki vse to res cenijo, ki spoštujejo naravo in razumejo, zakaj so vse te omejitve nujne. Če odpreš vrata v pristno, posebno, unikatno naravo množicam, ki jim dovoliš početi, kar želijo, ta narava in njena unikatnost izgineta. In potem tudi jaz ostanem brez dela. Moje delo je turizem v naravi in če narave ne bo več, ostanem brez službe. Zdi pomembno, da tudi kot vodnica ljudi osveščam o vsem tem. Točno določiš, po katerih poteh lahko hodijo. Če pridejo obiskovalci, ne morejo kamorkoli hočejo, ampak le  po določenih, uradnih poteh. To je življenjski prostor živali, rastlin, gre za dom narave brez ljudi in kdor jo hoče uživati, gre lahko samo v točno določene predele.  

Če odpreš vrata v pristno, posebno, unikatno naravo množicam, ki jim dovoliš početi, kar želijo, narava in njena unikatnost izgineta.

Ob zaključku svojega bivanja tukaj razmišljam, kako drugačen je lahko turizem, kako je vse odvisno od tipa narave in vremena. Vsekakor se bom še vrnila v te kraje, saj bi rada raziskala še kaj. Morda se bom nekoč vrnila s svojo družino. Ali pa s svojimi gosti, ko bom imela diplomo kot kvalificirana turistična vodička za zeleni turizem. Kakorkoli že: vrnila se bom.

 

Švedinja Edith Smedberg je 17-letna dijakinja, ki obiskuje smer "zeleni turizem" na srednji šoli za naravne vede Naturbruksskolan v kraju Svenljunga na zahodu Švedske. Obožuje smučanje in taborjenje v naravi, po poklicu si želi postati smučarska inštruktorica in vodnica v naravi. Prihaja iz mesteca Ulricehamn, ki leži med Gothenburgom in Jönköpingom.