GOSTUJOČE PERO: NEŽA KOCJAN: Tretjič na taboru ob Cerkniškem jezeru

Mladinski ornitološki raziskovalni tabor. MORT. Besedna zveza in kratica, ki mlade ornitološke nadebudneže že več kot  dve desetletji navdajata z veselim pričakovanjem. Naznanjata konec šolskega leta. Prvi teden poletnih počitnic je za marsikaterega osnovnošolca ali srednješolca, ki ga zanimajo ptice ali pa narava in varstvo le-te na splošno, rezerviran za tabor Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Neslutene možnosti novega za tiste, ki se tabora udeležujejo prvič, ter povratek k znanemu, a vseeno novemu, za povratnike.

 

Prvi teden poletnih počitnic imajo mladi ljubitelji ptic rezerviran za ornitološki tabor. Foto: Neža Kocjan

 

Cerkniško jezero je raj za ptice vseh vrst in zato tudi raj za vse ljubitelje teh pernatih živali. Foto: DOPPS

 

Za marsikoga je to priložnost, ko se prvič sreča z delovanjem društva in tako je bilo tudi zame, ko sem v osnovnošolskih letih zajadrala na svoj prvi tabor na Gorenjskem. Z občutkom, da ne sodim najbolje med vrstnike v šoli. Z lakoto po znanju, ki sem ga vsrkavala kot spužva. Na taboru leto dni kasneje že z občutkom, da sem se znašla med ljudmi, ki so mi podobni. In tako sem ostala zapisana DOPPS-u. Z društvom sem rasla in se tudi, kadar me je za dlje časa odneslo drugam, vračala pod njegovo okrilje. Sčasoma sem se pridružila ekipi mentorjev, ki na taborih bdimo nad mladimi nadebudneži.

Vsak mentor da otrokom drugačno izkušnjo. Foto: udeleženci tabora

Vsako leto znova se kot mentorica zavem občutka odgovornost. Verjamem, da je z ostalimi mentorji podobno, saj nas je večina tabor doživela tudi skozi oči udeleženca. Verjetno je to nekaj, kar čutijo vsi izobraževalci, vendar da zavedanje, da si trenutno tisti z aktivno vlogo v štafeti, vsemu skupaj še dodatno globino. Obenem stojiš na ramenih svojih mentorjev in po najboljših močeh vodiš tiste, ki bodo stali na tvojih. Občutek, da si kamenček v mozaiku prenašanja znanja, da pomagaš novim generacijam mladih najti svojo pot, ki ni nujno tisto, kar si predstavljajo, da naj bi bila. 

 

Marsikateri udeleženec na taboru odkrije svojo pravo strast, ki ga nato vodi pri odločitvi za študij. Foto: DOPPS

Mentorji se med seboj razlikujemo, zato dobijo udeleženci od vsakega drugačno izkušnjo, kljub temu pa je vsem skupna zavezanost naravi ter njenemu spoštovanju.

Ptice lahko zelo dobro opazuješ tudi iz čolna. Foto: Neža Kocjan

Prvi tabor, na katerem sem kot udeleženka začutila, da pripadam nečemu večjemu in da sem našla svoje mesto pod soncem, je potekal ob Cerkniškem jezeru. In tudi letošnji tabor, na katerem sem se ponovno zavedla, da sem našla svoj način dela z mladimi, takšen, ki mi resnično omogoča, da jim dam kar največ, je ponovno potekal na isti lokaciji. Vsak tabor pa je zgodba zase. Mikrokozmos točno določenega prostora in časa. Zato je vsak neponovljiv in edinstven.

Vsak tabor je zgodba zase, drugačen in edinstven. Foto: DOPPS

Tipičen dan tabora se začne s pregovorno zgodnjim vstajanjem, ki je nekoliko odvisno od skupine, pa tudi zagretosti udeležencev. Marsikdaj se namreč pripeti, da vnema mladih še pred uradni začetek jutranjega terenskega dela, prinese odkritje kakšne redkosti ali zanimivosti na območju tabora. Tako ne preseneča, da smo letos prav v času tabora prispevali k opazovanju 300. vrste ptice na območju Notranjskega regijskega parka. Na naše veselje je bila ta vrsta plotni strnad, ki smo ga slišali prav izpred koče v Zelšah, kjer smo prenočevali.

 

Plotni strnad. Foto: Dejan Bordjan

Povratku s terena sledi kosilo, kamor se zaradi zagnanosti pri terenskem delu nemalokrat mudi. Kosilu sledijo kratka dnevna  poročila s terena ter prosti čas, ki ga mnogi izmed nas (beri, predvsem mentorji) izkoristimo za kratek spanec, raziskovanje bližnje okolice ter druženje ob športnih aktivnostih ali določevanju skrivnostne fotografije. Sledijo predavanja, večerja ter nočni tereni. 

Repaljščica se hrani z žuželkami, za katerimi opreza s svoje razgledne točke, nato pa se za njimi spusti na tla. Foto: Neža Kocjan

Letošnji tabor je zaznamovalo majhno število udeležencev, kar je pomenilo, da so se lahko mladi bolj povezali med seboj. Štiri skupine, štirje mentorji, prav toliko avtomobilov, dva mentorja pripravnika, ki bosta v prihodnjih letih odlično vodila svoji skupini ter 14 udeležencev, starih med 12 in 18 let.

 

Otroci so uživali ob opazovanju in prepoznavanju različnih vrst ptic.Foto: Neža Kocjan

Vsaka izmed štirih skupin se je osredinila na svoje raziskovalno področje, in sicer smo raziskovali škrlatca, rjavega srakoperja, repaljščico in vodne vrste ptic Cerkniškega jezera. Poleg tega smo spoznavali Cerkniško jezero iz čolna, ponoči popisovali kosce, se povzpeli na Slivnico, da smo si lažje predstavljali velikost območja, na katerem smo se gibali. Izvedli smo tudi skupinski izlet v Krajinski park Sečoveljske soline.

 

Poglej, kaj se tamle skriva v trsju, katera ptica je to? Foto: DOPPS

Tempo tabora ni prizanašal, saj smo poleg terenskega dela precej časa namenili predavanjem, s katerimi smo bolje spoznali območje tabora. Odlična predavanja dr. Primoža Kmecla (DOPPS), Tomaža Jančarja (NRP) in Rudija Kraševca (Dinaricum) so raziskovalno delo mladih na taboru postavila v širši kontekst. Tomaž je predaval o spoznanjih o koscu ter izzivih upravljanja Notranjskega parka, Rudijevo predavanje o (velikih) zvereh na območju NRP je - pričakovano - pritegnilo veliko pozornosti, Primož pa je na presenetljivo razumljiv način predstavil kompleksnost raziskav ter terenskega dela na Cerkniškem jezeru. Poleg tega smo en večer namenili spoznavanju netopirjev pod vodstvom Jana Gojznikarja s Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev. 

Ena najlepših ptic na Cerkniškem jezeru. Foto: NRP

 

Tabor se vsako leto zaključi s predstavitvijo rezultatov terenskega dela, na katerega so povabljeni starši udeležencev ter zainteresirana lokalna javnost. Hiter povzetek letošnjega dela je sledeč:

1. Skupina za repaljščico je z metodo popisa površine popisala osebke te vrste v njihovem habitatu na petih popisnih ploskvah okoli Cerkniškega jezera. Ugotovili so, da je bila povprečna gostota repaljščic na ploskvah 12 parov na kvadratni kilometer.

 

2. Skupina za škrlatca je vrsto, ki v Sloveniji gnezdi le ob Cerkniškem jezeru, z metodo popisa površine  popisala na 4 ploskvah, kjer so zabeležili 7 samcev in 1 par. Opazili so, da so samci največkrat peli s pevskega mesta na višini med dvema in tremi metri. Njihov habitat so v največji meri sestavljali travniki, travniki z zelmi in grmišča. 

3. Skupina za vodne vrste ptic je rezultate letošnjega tabora (43 vrst) primerjala z rezultati taborov v letih 2018 in 2021 ter ugotovila, da so največjemu številu zabeleženih vrst v letošnjem letu najverjetneje botrovale vremenske razmere, ki so zagotovile dovolj visok vodostaj Cerkniškega jezera. Nivo vode je bil leta 2018 sicer res višji, vendar je voda od začetka poletja naraščala, kar je bilo neugodno za gnezdeče vrste, medtem ko je letos voda kljub nekoliko nižjemu vodostaju upadala vse do konca pomladi, a je nivo vode kljub temu ostal dovolj visok. Nizkemu številu vrst leta 2021 je verjetno botrovala suša tistega leta in posledično najnižji vodostaj v enakem obdobju.

 

Vodne ptice Cerkniškega jezera.

4. Rjavi srakoper je ptica travnikov in grmišč, zato so člani skupine popisali površine v bližini Osredka, Zelš, Petelinjega jezera in Orešja, pridobljene podatke pa primerjali s popisi v letih 2007, 2018 in 2021. Povprečna gostota rjavih srakoperjev na teh površinah je v vseh letih znašala 3,3 para na kvadratni kilometer. Ugotovili so tudi, da ptice za prežo najraje uporabljajo gmovja, drevesa in kole, ki so na višini od enega do dveh metrov.

 

Plakat, ki so ga izdelali udeleženci letošnjega tabora.

Letošnji tabor se je po zaslugi nekaterih staršev zaključil s pravo pojedino. Tako se danes, ob začetku šolskega leta s prijetnimi spomini na konec preteklega že oziramo za novimi ptičarskimi prigodami na prihajajočih izletih in si manemo roke v pričakovanju novega tabora.

 

 

Neža Kocjan je bila mentorica mladim ornitologom na letošnjem taboru Bobnarica. Sicer je, kot velika ljubiteljica ptic, prostovoljka Društva za opazovanje in proučevanje ptic.