GOSTUJOČE HIŠNO PERO: EVA KOBE: ZAČARANA

Ko me je pred petimi leti služba zanesla v cerkniške kraje, sem o njih vedela tisto, kar je pisalo v šolskih učbenikih. In še nekaj tistega, kar sem prebrala v kakšni turistični zloženki. V spominu sem imela tudi bežne, meglene podobe nekega jezera, ki sem ga nekajkrat obiskala kot turistka iz Ljubljane. Potem pa sem na novem delovnem mestu po službeni dolžnosti dnevno požirala informacije o tukajšnjih naravnih znamenitostih, o hroščih z nenavadnimi imeni, o cvetlicah dvoživkah, o dediščini, kulturi, kmetijstvu. Strašno zanimivo se mi je zdelo vse, a črke na papirju so mi pripovedovale precej omejene zgodbe. Šele, ko me je vase posrkala čarobnost živih podob cerkniškega podeželja, sem bila kupljena in prodana, kuhana in pečena. Začarana. 

Jutra so najlepša zgodaj zjutraj. Zimski sončni vzhodi nad jezerom so nekaj najlepšega. 

Sprva me je na te konce vezala le služba, vsak dan sem se v Cerknico samo zaradi nje vozila iz domače prestolnice. Potem pa sem se … zaljubila. Zaljubila v robato, neukrotljivo, spremenljivo, muhasto, a tudi nežno in ranljivo naravo. Zaljubila v Cerkniško jezero, v njegovo večno spreminjajočo se lepoto. Ko sem se kot kakšna naivna, od lepote opijanjena  najstnica z impulzivno odločitvijo preselila ob Cerkniško jezero, sem kljub kljuvanju v razumu čutila, da je odločitev prava. Vedela sem. Že zato, ker sem se vsak dan zbudila z mislijo na jezero, ki je dihalo in utripalo v ritmu svojega lastnega življenja. In hkrati tudi mojega. Zato, ker sem si ob pogledu na to vsak dan drugačno vodo vedno znova rekla: »Kakšno srečo imaš, blagoslovljena si.« In postopoma sem začela odkrivati njegove skrite kotičke.

Točka na Slivnici, s katere sem videla tisoč različnih obrazov Cerkniškega jezera. In prav vsi so bili lepi.

Cerkniško jezero je kot dragulj, ki se enkrat blešči v soncu in odseva nebo v vseh letnih časih, kot bi bilo odsev nebes, ujetih v njem. Drugič pa je skrivnostno, prav nič jezersko, ko iz poletne trave in omamno dišeče vodne mete štrli skalnata površina, polna lukenj in brezen. Vsak dan je drugačno, vedno znova preseneti.

A Cerkniško jezero ni le nežna lepota, temveč tudi nekakšno bitje samo po sebi. Sliši te in čuti. V trenutkih žalosti mi je dajalo uteho; ko sem kričala in jokala v veter, so skodrani valovi na jezerski gladini odplaknili bolečino in jo nadomestili z nežnostjo šumenja tršce in kravinje. V trenutkih sreče pa so valovi plesali v ritmu mojega veselja in mi srce napolnili z ljubeznijo do življenja.

Kodranje valov, ki spominjajo na morske.

Sreča po kopanju v osvežujoči vodi Cerkniškega jezera. Direktno nad požiralniki.

 

Tu so me očarali tudi ljudje, ki so postali del mojega življenja. Notranjci, pregovorno zadržani, trmasti in nepremakljivi. Sprva sem se počutila kot tujka, a kmalu sem ugotovila, da se njihov karakter sklada z mojim. Tudi jaz sem zadržana, nezaupljiva in molčeča, preden svoje srce in razposajeni jaz odprem sočloveku. Ganila me je njihova predanost jezeru; ne le Jezerci, ki jim jezerska voda teče po žilah, tako zelo so povezani z njo, tudi drugi prebivalci cerkniške občine imajo poseben, zaščitniški odnos do presihajočega čudeža narave; ni jim vseeno, kdo in kako odloča o njem.

Vsakoletni blagoslov traktorjev na vasi Dolenje Jezero, ki je postala moj dom.

 

Spet nova služba me bo v letošnji pozni jeseni zanesla nazaj v prestolnico. Spet vožnja sem in tja, a tokrat bo drugačna. Tokrat ostajam tukaj, ob jezeru, z jezerom. Tu sem našla dom, mir in lepoto. In še bolj sem postala podobna tej izjemni naravi, ki se nenehno prilagaja. Kot amfibijske rastline v jezeru, ki se prilagodijo vodi in kopnemu, vetru in ledu, sem se tudi jaz prilagodila življenju na podeželju. In skupaj z jezerom sem se naučila, da je življenje nenehno spreminjanje, prilagajanje, kot ritmično polnjenje in praznjenje vode v njem.

Cerkniško jezero in vse, kar je vezano nanj, tudi ljudje, so me prevzeli na način, ki ga ne morem razložiti drugače kot s tem, da sem padla pod urok slivniških coprnic. Ta čarobna pokrajina je postala moj dom, moja strast, moja zaveza, da bom za zmeraj povezana z njo. To je najlepši možen kraj za odraščanje mojih hčerk. Opazujem ju, kako lovita žabe, poznata razliko med sivo in belo čapljo, prepoznata bukovega kozlička, ki ju kljub njunemu »ujčkanju« na srečo še ni ugriznil s svojimi močnimi čeljustmi. Ko pozimi na isti površini z njima drsam, bosa čofotam po pomladnem močvirju, zgodaj poleti plavam, v vročem poletju pa plezam po luknjastem skalovju, vem, da je to »naš košček sveta«.

Moji hčerki pri reševanju rib na Vodonosu.

Otroštvo sredi izjemne narave.    

 

Božanje bukovega kozlička.

 

Na Poti izvirov.

 

 

 

 

 

Ob strugi Stržena. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z baby škorcem v rokah med obročkanjem.

Cerkniško jezero s širšo okolico me je očaralo, preoblikovalo in naučilo, da je spreminjanje glavna stalnica v življenju. Nič ni večno, nič ni ves čas isto, nič ne ostane za vedno. A če sem bila prej prepričana, da je to tragedija življenja, zdaj vem, da je prav v tem njegova lepota. Človek je le eden od elementov nenehno spreminjajoče se narave. Ljubezen do življenja -  naša radoživost - pa je tisto, kar nas znotraj pisane malhe matere Narave povezuje.

 

 Eva Kobe je nekdanja televizijska novinarka. Blišč in senzacije pred kamerami je zamenjala za piarovstvo. V Notranjskem parku je zadnjih pet let predstavnica za stike z javnostmi in so-urednica spletnih objav. Prosti čas najraje preživlja z družino, če je le mogoče v kakšnem neturističnem koščku narave; je tudi navdušenka nad jogo, slikanjem na cvetlične lonce ter plavanjem v vodah vseh vrst in temperatur. Ne bi mogla živeti brez branja knjig in čokolade.