GOSTUJOČE PERO: BORIS MAJERLE BORE: JEZERO POGOSTEJE PRESIHA IN ZMANJŠUJE BOGASTVO RIB

Veselje in ljubezen do našega jezera sta mi bila vcepljeljena že v otroštvu. Odraščal sem v tistem koncu Cerknice, ki je najbližje Cerkniškemu jezeru. Samo deset minut s kolesom sem potreboval, da sem prišel do vode. Poleg tega so bili oče in moji strici ribiči in so me pogosto vzeli s sabo. Seveda sem tudi jaz postal ribič - z osmimi leti. Ko odraščaš ob takem biseru in ti bližnji nudijo še vse razlage, opise in dogodivščine, ki so jih sami doživeli, ti vse to zleze pod kožo.

Pri reševanju rib tudi danes sodelujejo tudi najmlajši ribiči. Foto Ljubo Vukelič

Pogosto mi ljudje postavijo vprašanje: “Kdaj pa jezero presahne?” Moj običajen odgovor je: “Takrat, ko vode zmanjka.” Potem pa sledi še pojasnilo, da je jezero veliko in ima mnogo požiralnikov in več območij, da ne presahne celo naenkrat, ampak posamezni deli presahnejo ob različnem času, v razmikih od nekaj dni do dveh tednov. Vse pa je odvisno od deževnih padavin, ki v tem obdobju med presihanjem posameznih področij padejo v okoliških hribih in povečajo dotok vode. Vse je torej igra narave – ko je dotok vode v jezero premajhen, vodostaj upada, in če to traja dlje časa, začnejo posamezna območja presihati.

 

Ko jezero presahne in odkrije svoje požiralnike. Reševanje rib v Kotlu maja 2020. Foto Tine Šubic

 

Kot strastnega in zagnanega ribiča so me v vodstvu Ribiške družine Cerknica zadolžili za vodjo ekipe, ki opravlja reševanje rib na področju Vodonosa. Ribiška družina Cerknica ima za vsako področje jezera, ki presahne, zadolžene člane (vodje ekip), ki spremljajo vodostaj in organizirajo ekipo, ki to reševanje potem tudi izpelje.

 

Opisal bom običajen potek reševanja rib na področju Vodonosa in Bečkov. Ko nastopi sušno obdobje, moramo pozorneje spremljati upadanje vodostaja in potem pravočasno poklicati člane ekipe, da so v pripravljenosti. En dan pred planirano akcijo z gospodarjem ribiške družine pripravimo vso potrebno opremo. 

Mreže, sake in večje posode za prenašanje rib naložimo na ribiško vozilo. Na njem imamo tudi cisterno z vodo, kamor prenašamo pobrane ribe, da ostanejo žive in jih potem prepeljemo na drug konec jezera, ki ponavadi ne presahne. Foto Eva Kobe

Reševanje rib v Kotlu maja 2020. Foto Tine Šubic

Ribe do cisterne ribiči prenesejo v plastičnih čebrih. Foto Ljubo Vukelič

 

Področje Bečkov in Vodonosa se z vodo napaja iz Stržena (glavni vodotok Cerkniškega jezera), ki ima preliv ob jami Sitarici. Del vode iz Stržena odteka v Bečke in Vodonos. Področje Bečkov je posejano z mnogimi  plitvimi jamami, ki presahnejo najprej. Te jame se nahajajo ločeno od struge in v njih ostane “ujetih” precej rib, še posebej kadar je drst rib dobra in je potrebno rešiti čim več mladic. Za reševanje rib na tem področju aktiviramo ponavadi 4 do 6 članov. Ta prvi del reševanja poteka lahko tudi 12 ur ali več. Ker je območje precej veliko, je ob gazenju po blatu s polnimi vedri rib (pogosto tudi ponoči) precej naporno. Z namenom, da se glavna akcija reševanja rib iz večjih jam izvede čim bolj hitro, ponavadi zajezimo dotok vode pri Sitarici in postavimo mrežo pred glavno jamo Vodonosa. Sledijo čakanje, da voda dovolj upade, in občasni obhodi do jam na Bečkih. Ob teh premorih starejši ribiči pridejo na svoj račun in s svojimi anekdotami popestrijo in dodatno razvedrijo celotno ekipo, pa tudi marsikaterega obiskovalca.

Mreža v pritoku v Vodonos. Foto Boris Majerle               

  

V Vodonosu najprej presahne Tilava jama, ki je zelo zanimiva za naključne obiskovalce jezera. Nahaja se blizu ceste in opazovalcem ni treba gaziti po blatu, da vidijo vso akcijo. V zaključni fazi presihanja te jame voda prav na hitro odteče v podzemlje. Podobno je tudi z največjim požiralnikom v Vodonosu. Dejansko kar ves “potok” zavije v požiralnik z veliko vodno močjo. Z izlavljanjem rib moramo pohiteti, da jih čim več ujamemo, preden z vodo izginejo v podzemlje. 

 

Posnetek odtekanja v požiralnik:

 

Mnogi radovedneži me sprašujejo, kaj se zgodi z ribami, ki gredo z vodo v podzemlje? Ali poginejo? Moj odgovor je, da dejansko ne vemo. Domnevam, da nekatere preživijo v kakšnem podzemnem sifonu in se vrnejo v jezero, ko se to spet napolni z vodo in se skleneta površinski in podzemni vodni tok. Nekatere verjetno tudi poginejo. Zanimivo se mi zdi, da še nisem slišal ali bral, da bi kdo to zanimivo dogajanje dejansko raziskal.

 

Tilava jama. Foto Boris Majerle

Nekatere jezerske jame nimajo pravih požiralnikov, ampak voda v podzemlje pronica skozi zemljo. V takem primeru ribe dejansko poginejo, če jih prej ne pojedo ptiči, lisice ali pa jih še živih pravočasno ne poberemo ribiči in jih znosimo v cisterno z vodo.

Izlavljanje rib z mrežami. Foto Boris Majerle

Ščuke, linje, krape, menke in klene, ki smo jih izlovili, potem s cisterno odpeljemo v predel jezera, kjer je vode dovolj: za jez v Rešetu ali pa v strugo Stržena. Kadar je drst dobra in izlovimo veliko rib je takih prevozov med akcijo reševanja kar nekaj. Takrat imamo tudi okrepljeno ekipo in nas je v akciji včasih tudi po 14. Celotno reševanje rib v Vodonosu in Bečkih lahko traja tudi 30 ur. Po končani akciji sledi še najmanj priljubljeni del - čiščenje opreme. 

 

Posebno poglavje je presihanje pozimi. Še posebej je težko, kadar vodo prekriva debel led – včasih tudi do 30 cm. Naše akcije so v takih primerih zelo omejene, saj moramo led razsekati s sekirami in pobrati ribe pod njim. Zadeva je precej nevarna, saj lahko ledene plošče zdrsnejo po bregu v jamo. Za hojo po ledu uporabljamo dereze.

Led na Cerkniškem jezeru. Foto Boris Majerle

Najlepše je opazovati otroke, ki se nam pridružijo v blatu in pobirajo ribe. To je zanje veselje, ki ga zelo težko najdejo drugje. Blatni so do vratu, starši jim zaradi tega ne težijo, pa še žive ribe jim migajo v rokah. Oči jim kar žarijo, ko ujamejo ribo. Marsikdo ves pade v blato, ker se mu škorenj »zalima«. Pa nihče ne komplicira. Ko vidim tako veselje, in še dobro opravljeno delo, tudi utrujenost po končani akciji ne more zatreti zadovoljstva.

 

Po jezerskem blatu. Foto Boris Majerle

Delo, ki se mu otroci ne upirajo. Foto: Eva Kobe

V zadnji letih se je režim presihanja jezera precej spremenil. Ribiči pogrešamo čase, ko so bile zime prave, snežene, in spomladi suše niso siromašile ribje drsti. Sneg iz hribov se je v spomladanskem času talil in vzdrževal dovolj visok vodostaj, da je bilo jezero razlito, kar omogoča normalno drst. Koliko zim je bilo v zadnjih dvajsetih letih, da je na Blokah zapadlo več kot meter snega? Morda ena. Podnebne spremembe vplivajo tudi na naše Cerkniško jezero in na življenje v njem in okrog njega. V zadnjih letih posamezni predeli jezera presahnejo tudi po štirikrat na leto. To ribe vsakokrat preseje ribe in posledično jih je vsakič manj. Kljub temu se ribiči trudimo in se bomo še trudili, da bo življenja v vodi čim več.      

 

Boris Majerle - tretji z leve v prvi vrsti (s kapo) leta 1981, ko so se mladi člani Ribiške družine Cerknica po koncu ribiškega tečaja fotografirali na Placu pod lipco. Foto: stareslike.cerknica.org, Štefan Bogovčič

 

Boris Majerle - Bore (na fotografiji z belo kapo med reševanjem rib v Vodonosu) je Cerkničan, ribič že od malih nog. Kot otrok je naredil tečaj ribištva in izpit za ribiča. Kot strastnega ribiča ga je vodstvo Ribiške družine Cerknica zadolžilo za vodjo ekipe, ki opravlja reševanje rib na področju Vodonosa. Je ljubitelj narave in športa.