HIŠNO PERO: RUDI KRAŠEVEC: GLASNI SOSEDJE

Če se ob večerih sprehajamo ob robu Cerkniškega jezera, včasih pa celo kar z domačega dvorišča, lahko slišimo glasno zavijanje. Marsikoga ob tem spreleti srh, kaj neki to tuli v noč?

Nočno zavijanje šakalov marsikomu zveni srhljivo, a zanje je to običajen način klicanja k zbiranju. Foto: Janez Tarman

To tuljenje je pogosto skoraj edini očiten znak prisotnosti evrazijskega šakala (Canis aureus) v naši okolici. Kot je iz latinskega imena razvidno, gre za živali, ki spadajo v družino psov (Canidae), kamor pri nas uvrščamo še lisico (Vulpes vulpes), volka (Canis lupus) in domačega psa (Canis lupus familiaris). 

Na območju Cerkniškega jezera so šakali prisotni že vsaj od leta 2013, trenutno pa beležimo 4 trope med Podskrajnikom in Gorenjim Jezerom. Foto: Janez Tarman

 

Šakali so razmeroma majhni plenilci, ki so nekoliko večji od lisice, vendar precej manjši kot volk (glej sliko: primerjava). Ker je veliko manjši kot volk, tudi izbira plen, ki je veliko manjši. Šakalov glavni prehranski vir so miši, voluharice in drugi mali sesalci, vendar so pri iskanju hrane zelo iznajdljivi in niso izbirčni. V njihovi prehrani zato najdemo tudi sadje, nevretenčarje, mrhovino, včasih uplenijo celo ptice, zajce, srno ali kakšno domačo žival. Zelo pomemben vir hrane zanje pa so tudi smeti in klavniški odpadki, ki jih najdejo v naravi.

Primerjava velikosti volka (levo), šakala (sredina) in lisice (desno) posnetih na istem mestu. Foto: Rudi Kraševec.

So socialne živali, ki tvorijo v skupine ali trope, v katerih je določena hierarhija. Trop  usmerjata vodeča samica in samec ter mladiči tekočega leta. Teritoriji tropa so običajno veliki do okoli 10 km², tropi pa so večinoma na ravninah in nižjih legah, v mozaični krajini, kjer se prepletajo kmetijske površine in površine v zaraščanju. V kritju grmovja si ustvarijo brlog, na kmetijskih površinah pa iščejo hrano. 

Šakal s plenom. Vir: European Wilderness Society

Zelo pogosto se naselijo tudi dokaj blizu človeškim naseljem, vendar se človeku dosledno izogibajo. Zato bomo v naravi šakala zelo težko opazili, saj so aktivni le ponoči, za kar uporabljajo predvsem svoja izvrstna voh in sluh. Lahko pa v blatu iščemo njihove sledi, ali pa najdemo iztrebke, ki pa so zelo podobni lisičjim, kar otežuje zanesljivo prepoznavo.

Primer odtisa stopinje šakala z merami. Pri dobrem odtisu je vidna zraščenost srednjih dveh blazinic, ki pa se hitro zabriše, pojavlja pa se tudi pri nekaterih psih, kar otežuje zanesljivo določitev.

Ko mladiči odrastejo, se odpravijo na samostojno pot (disperzijo), kjer iščejo prosto ustrezno območje, kjer lahko vzpostavijo nov trop, torej »iščejo svoj prostor pod soncem«. Na teh poteh se pokaže izjemna prilagodljivost te vrste, saj so šakale opazili vse do zasneženih gorskih grebenov v Alpah na višini več kot 2000 m. n. v. Samostojne poti mladih šakalov so lahko dolge tudi več 100 km, kar je omogočilo, da je vrsta sprožila eno največjih in zelo hitrih naravnih razširitev sesalcev na območju Evrope v sodobnem času. V več valovih se je namreč vrsta od okoli leta 1950 z obal Črnega morja in Kavkaza širila proti Zahodu in Severu. V letu 2022 je bil šakal že opažen na Norveškem, v letu 2023 pa celo že v Španiji.

Kateri dejavniki so razlog za to širjenje populacije, še ni povsem jasno. Prevladujeta dve teoriji: prva pravi, da se je s skorajšnjim iztrebljanjem populacije volka v 20. stoletju sprostil ekološki prostor za širitev šakalov. Podobna situacija se je zgodila v Severni Ameriki, kjer ekološko nišo šakala zaseda kojot. Ob odsotnosti volka se je močno povečala populacija kojotov, ko pa so volkove ponovno naselili, je številčnost kojotov upadla. Druga teorija pa zagovarja, da se je s spremembo rabe tal, predvsem z opuščanjem rabe, vzpostavil ugoden življenjski prostor za šakale. Poleg tega pa se je s podnebnimi spremembami skrajšal čas trajanja snežne odeje in njena globina, šakal pa raje izbira območja, kjer je zima bolj mila, saj ostra zima z obilico snega predstavlja zanj ekološko bariero. Verjetno je končna resnica nekje vmes.

Foto: Wikimedia Commons (By Davidvraju - File:Jackal (2).jpg, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=64092282)

 

 

V Sloveniji se šakali redno pojavljajo od konca 20. stoletja, v letu 2009 pa je bil potrjen prvi trop, kar pomeni stalno prisotnost in ne več zgolj prehodne prisotnosti posameznih živali. Od takrat se je vrsta prostorsko širila in številčno krepila in je presegla številčnost 1000 živali v letu 2018. Na območju Cerkniškega jezera so šakali prisotni že najmanj od leta 2013, trenutno pa med Podskrajnikom in Gorenjim Jezerom beležimo 4 trope. To je verjetno tudi število tropov, ki lahko obstajajo na tem območju.  

Prvi popisi šakalov so v Sloveniji v večjem obsegu potekali v okviru društva Dinaricum, postopoma pa je to prešlo v domeno upravljavcev lovišč. Vendar smo tudi biologi Notranjskega parka pozorni na njihove znake prisotnosti, saj vsi podatki lahko pridejo prav pri poznavanju in preučevanju narave. Vsekakor bomo njihovo prisotnost in vpliv na druge vrste v prihodnosti še podrobneje spremljali.

Tako ste na kratko spoznali naše nove sosede in če se vprašate, zakaj tulijo? Zelo verjetno je, da je to njihov prvi večerni klic za živali iz istega tropa, naj se zberejo na kupu.

 

Rudi Kraševec je biolog in ekolog. Najraje se ukvarja s preučevanjem in opazovanjem velikih zveri in ptic, zanima pa ga, kot pravi, vse živo, posebno, kar živi v gozdu. Zelo pomembno se mu zdi ohranjanje narave za prihodnje rodove, za kar si aktivno prizadeva v okviru službenih obveznosti in prostočasnih aktivnosti. Je tudi zagnan tabornik, pohodnik in ljubiteljski fotograf.