GOSTUJOČE PERO: MIHA KROFEL
Je bolj sprejemljiva čustvena bolečina, ki jo ob odstrelu medveda čuti človek, ki ima rad medvede, ali čustvena bolečina človeka, ki mu medved ubije ovco
Zadnje dni precej polemik
povzroča odločitev upravnega sodišča o začasnem zadržanju odstrela 175 medvedov.
Kmetijske organizacije so v zraku in svarijo pred možnimi s smrtnimi žrtvami
zaradi napadov medvedov na ljudi, člani društev proti mučenju živali po vsej
Sloveniji pa že slavijo rešitev medvedov pred streli. Odstrel, ki se je po
predpisu vlade začel izvajati konec lanskega leta, je sicer ustavljen le
začasno, dokler sodišče ne odloči o tožbi ene izmed nevladnih organizacij. Se
pa zdi verjetno, da se bo lovna sezona na medveda, ki traja do 30. aprila, že
zaključila pred končno odločitvijo. V vsakem primeru bo imel izid tožbe
verjetno pomembne posledice za nadaljnje upravljanje z medvedom na Notranjskem
in širši Sloveniji. Tega pri nas izvajajo upravljavci lovišč (lovske družine in
državna lovišča), ki lahko odstrel medvedov tudi tržijo za namene lovskega
turizma in prodaje medvedjega mesa za prehrano. Vendar to ni osnovni razlog za
izvajanje odstrela, kot se včasih zmotno predpostavlja. Odstrel, ki ga določa
pristojno ministrstvo, se izvaja za omejevanje številčnosti populacije, s čimer
se želi omejevati konflikte med ljudmi in medvedi, ki so med drugim odvisni
tudi od lokalnih gostot medvedov.
Medvedi že od nekdaj
vzbujajo veliko pozornost javnosti, razprave pa se običajno še posebej
razvnamejo, ko pride do vprašanja odstrela. Večkrat dobim občutek, da je del težave v tem, ker na
obeh straneh v resnici govorijo o različnih stvareh. Kmetijski deležniki in
državni uradniki večinoma govorijo o populaciji
medvedov, ki da je v dobrem stanju in je odstrel ne ogroža. Kar povsem drži.
Medtem pa imajo predstavniki raznih društev pred očmi bolj posamezne osebke medvedov, ki se jim smilijo. Posameznega medveda
odstrel seveda ogroža, saj zaradi tega mnogi umrejo. Ohranitev medvedov kot
vrste torej ni vprašljivo, nerazčiščeno pa je etično vprašanje, ali je
sprejemljivo ubiti medveda zato, da bi zmanjšali verjetnost konfliktov? Ali
gledano z drugega vidika: ali je bolj sprejemljiva čustvena bolečina, ki jo ob
odstrelu medveda čuti človek, ki ima rad medvede, ali pa čustvena bolečina in stiska,
ki jo čuti človek, ko medved ubije njegovo ovco, oziroma ker se boji iti v gozd
v strahu pred napadom medveda? Pri tem se moramo zavedati, da ljudem, ki se
bojijo medveda, ne pomagajo še tako natančne statistične verjetnosti, ki
pravijo, da je ob obisku gozda precej več možnosti, da bomo umrli zaradi
bolezni, ki jo dobimo zaradi klopa, kot pa da nas bo poškodoval medved. A strah
je še vedno prisoten in ne glede na to, kako racionalen je, stiske ljudi ne
smemo zanemariti.
Splošen konsenz se zdi
bolj pobožna želja kot realna možnost, dokler so med nami tako ljudje, ki si
želijo videti medveda vsakič, ko gredo s fotoaparatom v gozd, kakor tudi
ljudje, ki bi najraje videli, da bi medvede pri nas povsem iztrebili. Vseeno pa
razmišljam, kakšen scenarij bi bil idealen… Morda takšen, da bi imeli
populacijo medvedov, ki bi bila dovolj velika za dolgoročno preživetje vrste,
vendar spet ne prevelika, da ne bi medveda srečal vsakič, ko grem v gozd. Medvedov
bi moralo biti dovolj, da bi v gozdu opravljali svojo ekološko vlogo (npr.
raznašanje semen in odstranjevanje mrhovine v gozdovih) ter nudili ekosistemske
storitve (npr. možnost izvajanja eko turizma), obenem pa bi povzročali čim manj
težav ljudem. A kako to doseči?
Do neke mere lahko k temu
pomagajo raziskave o ekologiji medveda ter o učinkih, ki jih imajo različni
upravljavski ukrepi. Temu slovenski in tuji raziskovalci v zadnjih letih
posvečamo kar nekaj pozornosti, tako da danes poznamo že marsikateri odgovor, nekaj
vprašanj pa kljub temu ostaja še neraziskanih. Na primer številčnost medvedov
je precej dobro ocenjena (v povprečju 800-900 medvedov lansko leto), dobro
imamo dokumentiran tudi njen porast v zadnjih dveh desetletjih. Vemo tudi, da
se kljub temu porastu številčnosti število konfliktov z medvedi ni povečalo in
je ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Za slednje gre verjetno zahvala predvsem
vpeljevanju učinkovitih upravljavskih ukrepov, ki jih zadnja leta strokovnjaki
iz Zavoda za gozdove Slovenije uspešno vpeljujejo v prakso (npr.
elektro-ograje, pastirskih psi ter medvedo-varni smetnjaki). Raziskave so tudi
jasno pokazale, da medvedi za razliko od volkov niso teritorialna vrsta, zato
njihova populacija nima samo-regulacijskih mehanizmov, da bi se številčnost
omejevala na podlagi znotrajvrstnih odnosov. Zato si lahko isto območje brez
težav deli veliko različnih medvedov, kar vodi v precej večje gostote kot pri
drugih velikih zvereh. Za populacije medvedov obstaja le en naravni dejavnik,
ki omejuje njihovo številčnost in stopnjo
razmnoževanja. Hrana.
In s čim se hranijo
medvedi na Notranjskem? Od raznih plodov, trav in zelišč, do hrane živalskega
izvora, med katero prevladujejo žuželke in mrhovina. Vendar pa v svetovnem
merilu prehrana naših medvedov izstopa v enem pomembnem delu: umetni hrani, ki
jo dobijo od ljudi in med katero prevladuje koruza. Koruzo medvedi dobijo na
več sto krmiščih za divje živali, preko katerih se vsako leto v notranjske
gozdove pripelje na tone koruze, kar je splošna praksa tudi v drugih delih
Slovenije. Delež umetne hrane iz krmišč predstavlja kar eno tretjino vse
energije, ki jo medvedi zaužijejo vsako leto. To pojasni izjemno visoke lokalne
gostote medvedov in tudi, zakaj imajo slovenski medvedi najvišjo stopnjo
razmnoževanja zabeleženo pri tej vrsti na svetu.
V Sloveniji si je stroka
praktično enotna, da nadaljnje povečevanje števila medvedov ni zaželeno, tudi z
vidika varstva te vrste. Prekomerno naraščanje številčnosti medvedov bi namreč
verjetno slej kot prej pripeljalo do upada javne podpore varovanju medvedov in
pojava nezakonitega ubijanja. V strokovnih krogih smo si dokaj enotni tudi, da
kratkoročno ni drugega ukrepa za omejitev rasti populacije kot odstrel.
Dolgoročno pa bomo morali razmišljati tudi o zmanjšanju intenzivnosti umetnega
krmljenja. S tem bi lahko dosegli, da bi do izraza prišli tudi naravni mehanizmi,
ki omejujejo rast populacije. Ob tem je treba omeniti, da popolna ukinitev
krmljenja ne bi bila dobra odločitev, saj ima krmljenje medvedov v Sloveniji
dolgo tradicijo, poleg negativnih pa tudi pozitivne stranske učinke. Glede
drugih načinov zmanjševanja reprodukcije medvedov, kot sta sterilizacija ali
kontracepcija, obstaja še vrsta nerešenih ekoloških, logističnih, pa tudi
etičnih zadržkov.
Znanost torej lahko do
neke mere pomaga k zagotavljanju mirnejšega sobivanja z našim največjim
predstavnikom zveri in upravljavcem omogoči napovedovanje učinkov različnih
ukrepov. Vendar pa končno stanje, ki ga kot družba želimo doseči, ter načini,
ki so sprejemljivi za doseganje tega cilja, ostajajo v domeni etičnih oziroma
sociopolitičnih vprašanj. Nanje znanost ne more odgovoriti. Lahko pa po drugi
strani sociološke raziskave pomagajo pri razumevanju nekaterih družbenih
procesov, na primer tistih povezanih z odnosom ljudi do medveda in njihovo
strpnostjo. Pri tem lahko sicer govorimo o dveh tipih strpnosti - po eni strani
govorimo o toleranci ljudi do medvedov, po drugi pa o toleranci ljudi do
ubijanja medvedov. Pri tem se pogosto predpostavlja, da imajo ljudje v mestih
pozitiven odnos do zveri, medtem ko jih prebivalci podeželja, ki z njimi
dejansko sobivajo, ne marajo. Vendar nedavne anonimne raziskave opravljene na
Notranjskem in drugih območjih stalne prisotnosti zveri kažejo, da je danes
tudi na podeželju večina ljudi zverem v resnici naklonjena. Tudi podpora
odstrelu se zmanjšuje in v zadnji javnomnenjski raziskavi se je že večina
prebivalcev območji z volkovi opredelila proti odstrelu teh zveri. To je še
posebej izrazito med mlajšimi generacijami, kar je verjetno pokazatelj trendov,
ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti.
Takšne spremembe v družbi
predstavljajo izzive tradicionalnim upravljavskim praksam in povečujejo potrebo
po iskanju alternativnih rešitev. Vendar na področju upravljanja s prostoživečimi
živalmi hitre spremembe pogosto povzročijo kar nekaj težav. Zato tudi v
strokovnih krogih vlada zaskrbljenost ob pričakovanju dokončne odločitve
upravnega sodišča glede nadaljnjega odstrela medvedov.
doc. dr. Miha Krofel je raziskovalec na
Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti, eden
najboljših poznavalcev življenja velikih zveri v Sloveniji, že več kot 200x se
je srečal z medvedom, znašel pa se je tudi že sredi
volčjega brloga ob mami volkulji
Komentarji
Objavite komentar