GOSTUJOČE PERO: DRAGICA JAKSETIČ: Véliki trije, ki nam ne dajo miru

Tisti, ki moramo občasno braniti »pravice« zlobnega, požrešnega volka, medvedje mrcine in risa, ki ti skoči za vrat iz zasede, moramo občasno tudi pojasnjevati, da to ne počnemo zaradi tega, ker bi te mrcine ljubili. Jaz osebno z volkom nimam nič več, kot imam osebno s komarjem. Res je, da na čustveni ravni v prvem trenutku, ko zagledam medveda na ne tako bližnjem travniku, doživim strah in presenečenje, v drugem trenutku pa sem že povsem očarana. Ker medvedu je malo mar zame! Komarju, ki zzzzzumira proti meni se zgodi slabše, refleksno lopnem po njem. A na miselni ravni dobro vem, da sta oba, véliki in čisto mali, delček življenjskega kroga, člena v verigi. Ta marsikje v svetu zaradi izpadajočih členov in členčkov počasi popušča; si tega želimo tudi v biotsko še vedno raznoliki in bogati Sloveniji?

 

Tri tipične velike zveri Slovenije. Foto montaža: Dina

 

 

Ris - eden od treh velikih zveri, prisotnih v slovenskih gozdovih. Foto: Miha Krofel

 

Tri velike zveri - medved, volk in ris - so predstavljene tudi v centru Dina v Pivki. Foto: Dina

Govorjenje o velikih zvereh, razlaganje dejstev, sprejemanje bolečin (rejcev), razbijanje stereotipov in pridiganje o učinkovitih preventivnih ukrepih je ne nazadnje moja in služba sodelavcev v Centru o velikih zvereh DINA v Pivki. In velike zveri so družbeni problem, ponavljajoči se latentni problem. Občasno, ko se nad zaklanimi ovcami na pašnikih »razpalijo« mediji, je grozno velik. Po drugi strani očitno premajhen, da bi se ga resno lotili zmanjševati, odpravljati.

V Krpanovem domu v Pivki so lani odprli Center o velikih zvereh Dina. Foto: Dina

 

V Centru se obiskovalci naučijo marsičesa o zvereh, s katerimi človek tako težko sobiva. Foto: Dina

No, nihče ne pravi, da zanj obstaja končna rešitev, ne, to je proces brez končne rešitve, pravimo pa, da bi morali imeti izdelane dobre protokole, zato da bil bil volk sit in velika velika večina ovac celih.  A rejci, ovce in volkovi so za odločevalce tam daleč, daleč od okà, daleč od srca … V letih največjih škod so odškodnine po velikih zvereh komaj presegle 300 tisoč evrov. Kaj pomeni 300 tisoč evrov v državnem proračunu? Je to velik problem? Je volja rešiti problem na strani večine rejcev večja? Si jih je večina zavarovala pašnike tako, da so ovce 95-odstotno varne pred volkom? Toliko so namreč varne, če jih rejec zavaruje z visoko elektromrežo. Hm! Razpisana sredstva v okviru Skupne kmetijske politike (Naložbe za izboljšanje splošne učinkovitosti in trajnosti kmetijskih gospodarstev, namenjene zaščiti živali na paši pred velikimi zvermi (podukrep 4.1) so ostala v glavnem nerazdeljena. Dvomim, da (prizadeti) rejci pogosto posegajo po možnosti, da jim nakup visokih elektromrež 80-odstotno sofinancira država. 

Morali bi imeti izdelane dobre protokole, zato da bil bil volk sit in velika velika večina ovac celih. Foto: ZGS

V Centru DINA in krajinskem parku Pivška presihajoča jezera neradi sadimo samo rožice. Še sploh, če volkovi ne dajo miru našim rejcem. In letos so bile mrcine res »aktivne«. Prvi letošnji napad na pivškem pašniku se je zgodil konec januarja, naslednje mesece pa so se napadi kar gostili. Ponavljali so se še v juliju. Že marca je Zavod za gozdove Slovenije ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izredni odstrel volkov, a še do junija se ni zgodilo nič, nobene odločbe o »izrednem« odstrelu. Konec junija smo se sestali s prizadetimi rejci, v začetku julija poslali naše zahteve na ministrstvo za okolje in zgodilo se ni nič. Interventni odstrel, ki še junija ni izveden? Kje že so tisti volkovi, ki so februarja in marca vdirali na pašnike?

Odločili smo se, da bomo zelo aktivni tudi mi. Odločevalcem smo spet pisali pismo in jih povabili na sestanek v Pivko. Tudi nekatere pivške rejce. Naš namen ni bil iskati krivcev, pač pa ugotoviti, kaj v sistemu ne deluje in kako izboljšati protokole. Na ministrstvih in zbornicah smo iskali in hoteli dobiti »prave« ljudi. In smo tudi jih! Le z ministrstva za kmetijstvo so vnaprej povedali, da jih ne bo in da upajo, da bo ministrstvo za okolje in prostor uspešno rešilo probleme. Hm! So volkovi last ministrstva za okolje in prostor? Ne gre za kmetijsko problematiko? Česa ne razumem? Ni problem volkov in prizadetih rejcev problem nas vseh?

Sestanek je bil dober. Pravilnik (protokol) o izrednem odstrelu je treba narediti smiseln, spremeniti Zakon o ohranjanju narave tako, da bodo vanj kot preventivni »ukrep« vključeni tudi pastirski psi, da bodo elektromreže rejcem dostopne ne glede na to, ali so že doživeli napad na pašniku, zagotoviti prenos izsledkov projektov v ukrepe kmetijske politike, narediti bolj življenjske pogoje prej omenjenega razpisa v okviru skupne kmetijske politike ter kmetom zagotoviti podporo strokovnih služb pri oddaji vlog, počasi dvigovati standarde (po domače povedano, večati število žic, po katerih ves čas teče elektrika) pravilnika za izplačilo odškodnin, kmetom priznati nemajhno dodatno delo še zlasti na kamnitih dinarskih pašnikih, omogočiti komasacije zemljišč za učinkovitejšo uporabo ukrepov, priznati, da so pašniki za vasmi pozabljena protipožarna zaščita.

Koliko zares dober je bil sestanek, bomo videli v nekaj mesecih, recimo marca prihodnje leto, ko bodo volkovi bržkone spet bolj aktivni. Ampak občutek imam, da se nismo razšli s figami v žepih.

Jaz pa v Dini še naprej z veliko vnemo branim pravice enih in drugih. Namreč, tudi rejcev, da imajo pravico povedati, da jih boli in da si ne želijo odškodnin, pač pa svoje živali. Zelo sem zadovoljna, ko vidim, kako zainteresirane obiskovalce imam(o). Vsi so takšni! 

V Centru Dina s pomočjo tablice skeniraš in kot detektiv odkrivaš sledove posameznih zveri. Foto: Dina

Vam povem, kako je bilo včeraj? Pred mano je stalo 50 požarnih inšpektorjev iz vse Slovenije. Pravzaprav ni bilo veliko časa za raziskovanje zverbookov, reševanje kviza, gledanje filmčkov … Razvila se je prava debata, vprašanja so kar deževala in razkrivala, kako nekateri veliko že vedo, pa tudi, kako so nekateri pogledi na velike zveri in sobivanje z njimi za marsikoga čisto nekaj novega. Zakaj ohranjamo velike zveri? Bi še imeli tako bogate gozdove, če v njih ne bi lomastili plenilci? Prosim, na youtubu si poglejte filmček How the wolves change rivers (Kako volkovi spreminjajo reke). Kako naj volk ve, da ne sme zgrabiti noge ovce in da lahko zgrabi nogo košute? Potem pa je šlo naprej. Zakaj niste v projekt vključili tudi divjih prašičev? Pa kakšno škodo nam v Ljubljani povzročaj vrane! Kaj pa šakali? Zakaj jih je toliko? Koliko volkov in medvedov lahko taca pri nas? Toliko, kolikor jih družba prenese. Enostavna trditev, težavna obrazložitev, ampak veselje nad tem, da ljudem do narave je mar, da sprašujejo in razmišljajo. 

Vam povem, kako je bilo predvčerajšnjim? Gostili smo dva Norvežana, ki sta na obisku v Sloveniji, predstavnika projektnega partnerja. Bila sta očarana nad Dino in nad tem, kako se v Sloveniji vendarle, kljub vsem upravljavskim izzivom, ukvarjamo z velikimi zvermi. »Pri nas pobijejo vse,« je potihem priznala Norvežanka. Razumela sem jo, sočustvovala. Spomnila sem se predavanja hrvaškega strokovnjaka dr. Josipa Kusaka, ki je v Ravni gori (Gorski kotar) pred leti predstavljal svoje raziskovanje volkov. Volkovi, opremljeni z GPS ovratnicami, so na projekciji njihovih poti na steno vsi po vrsti izginjali v Sloveniji. Slovenija kot ponor volkov. Uf, kar sram me je bilo.

In za konec: volk, medved in ris so, kar so, za zlobne jih imamo mi. Medved(ka) napade, če se počuti ogrožena, ris vam ne bo skočil za vrat, volk je samo lačen in ne ve, da mora ovco pustiti pri miru. Nas ne doživljajo kot plen. Družbeni konflikti nastajajo na osnovi čustev in različnih vrednot. Vsi smo samo ljudje. Žal ekstremna mnenja kreirajo kampanje, slišati je samo glasne, ne pa tihe večine. Zato je pomembno, da mediji, pa tudi v Centru DINA govorimo o nezanimivih znanstvenih raziskavah in suhoparnih številkah. Na odločevalcih je, da so vedno na preži, da imajo urejene protokole in pravične rešitve, na rejcih pa, da svoje živali pred volkom »ščitijo« več kot le z eno žico. 

Medved(ka) napade, če se počuti ogrožen(a). Sicer se vam najraje izogne. Foto: Miran Krapež

  

Dragica Jaksetič je nekdanja novinarka Dela, danes pa vodja Centra o velikih zvereh Dina v Pivki. Zaposlena je na občini Pivka, kjer je ogromno časa posvetila čezmejnemu projektu Carnivora Dinarica. Gre za projekt, ki obravnava velike zveri in sobivanje z njimi. Prihaja iz Ilirske Bistrice, z naravo pa se ne ukvarja le po službeni dolžnosti, ampak tudi v prostem času izjemno rada zahaja vanjo.